UPRS sodba II U 166/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da se z dnem dokončnosti odločbe A.A. vpiše novo stalno prebivališče z naslovom Maribor, X,. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi izjave stranke z dne 4. 11. 2014, da ne prebiva več na naslovu v Y., ker mu je vstop v hišo onemogočen, po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnika v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb). Ker je stranka v postopku zatrdila, da dejansko stalno prebiva na naslovu v Z., je vlogo odstopila v pristojno reševanje Upravni enoti Žalec. Ta pa je nato po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je opravila razgovor s tožnikom, zaslišala priči B.B. in C.C., ter po opravljenih poizvedbah Policijske postaje Žalec zadevo vrnila Upravni enoti Maribor, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne prebiva več v hiši v Gotovljah. V nadaljevanju postopka je upravni organ pridobil dopis ZPIZ, Območna enota Maribor, iz katerega izhaja, da je imenovani prejemnik dajatev njihovega zavoda. Prav tako imenovani prejema varstveni dodatek od Centra za socialno delo v Mariboru. Policijska postaja Maribor II, ki je opravila poizvedbe na terenu, pa je upravni organ obvestila, da po njenih ugotovitvah tožnik ne stanuje na naslovu Y. Navedeno je potrdil tudi solastnik objekta D.D., ki je povedal, da imenovani tudi ni nikoli dejansko stanoval na tem naslovu, temveč je le občasno prihajal k prejšnji lastnici pokojni E.E. Glede na zbrane ugotovitve je upravni organ tožnika seznanil z možnostjo prijave stalnega prebivališča na naslovu Centra za socialno delo Maribor glede na to, da je prejemnik varstvenega dodatka. K navedenemu je dal soglasje tudi pristojni center. Na podlagi zbranih dokazil je upravni organ zaključil, da tožnik dejansko stalno več ne prebiva na naslovu v Y., kjer ima še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Tudi tožnik je sam povedal, da se zadržuje pri prijateljih in sorodnikih na območju Murske Sobote, Šentjurja in Maribora. Po mnenju upravnega organa tako tožnik izpolnjuje pogoje za določitev tako imenovanega zakonskega prebivališča v skladu s četrtim odstavkom 8. člena ZPPreb, ki določa, da če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah tega zakona pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se kot njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Zakonsko prebivališče pomeni izključno registracijo posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske naselitve na naslovu tega organa ali organizacije. V postopku upravni organ tudi ni sledil predlogu tožnika za prekinitev postopka zaradi pravdnih postopkov, ki tečejo v zvezi z ugotovitvijo dedne pravice in izpodbijanja oporoke, saj pri tem ne gre za predhodno vprašanje.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev prvostopnega organa. Meni, da je bilo na podlagi zbranih dokazov pravilno ugotovljeno, da tožnik dejansko stalno ne prebiva na naslovu Y. ter da tudi ne izpolnjuje pogojev za prijavo stalnega prebivališča po določbi 7. člena ZPPreb. V obravnavanem primeru pa so bili izpolnjeni pogoji za določitev prebivališča v skladu s četrtim odstavkom 8. člena ZPPreb na naslovu Centra za socialno delo Maribor. Kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ prekiniti postopek do rešitve sodišča v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojni E.E. Vprašanje lastništva na določenem objektu ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, saj prijava stalnega prebivališča ne vpliva na spor glede lastninskih razmerij in ne pomeni poseganja v premoženjsko pravna ali lastninska razmerja. Namen postopkov po ZPPreb je v zagotavljanju ažurne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, torej le za ugotavljanje in registracijo dejanskega stanja, s tem pa tudi za točnost podatkov v registru stalnega prebivalstva.

3Tožnik v tožbi ugovarja krajevno nepristojnost Upravne enote v Mariboru ter meni, da bi moral v predmetni zadevi odločati upravni organ v Žalcu. Upravni organ v postopku ni upošteval, da je bil tožnik protipravno izseljen iz hiše na naslovu Y. ter da mu je bil nezakonito preprečen vstop v hišo. Zaradi navedenega bi moral upravni organ postopek prekiniti po uradni dolžnosti oz. vsaj obravnavati to vprašanje. V zvezi s tem predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru v zvezi z vloženimi kazenskimi ovadbami, prav tako iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da tožnik dejansko živi na območju Maribora. Zgolj dejstvo, da prejema varstveni dodatek od Centra za socialno delo Maribor, še ni zadostni razlog, da se vpiše njegovo prebivališče na naslovu navedenega centra. Tako upravni organ ni v zadostni meri ugotovil, kje tožnik dejansko živi, v nobenem primeru pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča na naslovu Centra za socialno delo Maribor. Vztraja, da bi moral upravni organ prekiniti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku III P 567/2014, ki se nanaša na ugotovitev dedne pravice, ugotovitev neobstoja oporoke in vračila premoženja v zapuščinsko maso v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojni E.E. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ugodi predlogu za prekinitev postopka ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj, kje posameznik dejansko stalno prebiva v trenutku odločanja, zato lahko predhodno vprašanje predstavlja le spor zaradi motenja posesti, ko je stranki preprečeno prebivanje na naslovu, na katerem sicer dejansko živi. Prijava stalnega prebivališča na določenem naslovu pa ne pomeni poseganja v premoženjskopravna ali lastninska razmerja, zato tožba zaradi ugotovitve dedne pravice ter neobstoja oporoke ne vpliva na omenjeni postopek. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče zavrača tožbeni ugovor o krajevni nepristojnosti Upravne enote Maribor. V skladu z določbo 5. člena ZPPreb je za odločanje v postopkih po navedenem zakonu pristojna upravna enota ne glede na to, kje ima posameznik prijavljeno stalno ali začasno prebivališče ali ga prijavlja. Za vodenje postopka iz sedmega odstavka 7. člena in 8. člena tega zakona je pristojna upravna enota, na območju katere ima posameznik stalno prebivališče ali ga prijavlja.

7Obravnavani postopek je tekel na podlagi 8. člena ZPPreb. Ker je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Y., prav tako ves čas zatrjuje, da je na navedenem naslovu tudi prebival, dokler mu to niso preprečili dediči po pokojni E.E., je torej podana krajevna pristojnost Upravne enote Maribor za odločanje v tem postopku.

8Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča po 8. členu ZPPreb se uvede, če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oz. naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oz. je obveščen da tam ne prebiva stalno. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Y., kjer pa po lastni izjavi od 20. 10. 2013 dalje ne prebiva več, ker so mu to preprečili novi lastniki hiše. Nadalje je bilo v postopku na podlagi izjav prič ter poizvedb Policijske postaje Žalec in Maribor II ugotovljeno, da tožnik tudi drugje nima kakšnega dejanskega stalnega prebivališča. Sam tožnik pa je v postopku izjavil, da se zadržuje pri prijateljih in sorodnikih na območju Murske Sobote, Šentjurja in Maribora. Tožnik tako ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za prijavo stalnega prebivališča iz 7. člena ZPPreb. Glede na navedeno ter dejstvo, da tožnik prejema varstveni dodatek, ki mu ga izplačuje Center za socialno delo Maribor, je tudi po presoji sodišča podana podlaga za uporabo četrtega odstavka 8. člena ZPPreb za določitev tožnikovega stalnega prebivališča na naslovu Centra za socialno delo v Mariboru. Pri navedenem gre zgolj za registracijo posameznika na določenem naslovu, ne pomeni pa dejanske naselitve na tem naslovu, saj je omenjena ureditev namenjena le zagotavljanju evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, kar je tudi namen ZPPreb.

9Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da se upravna organa nista opredelila do predloga tožnika za prekinitev postopka. V svojih odločbah sta namreč navedla, da vložena tožba, ki se nanaša na ugotovitev dedne pravice, ugotovitev neobstoja oporoke in vračila premoženja v zapuščinsko maso ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku, v katerem se ugotavlja dejansko prebivanje tožnika. Z navedenim se strinja tudi sodišče, zato zavrača navedeni tožbeni ugovor.

10Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.