VSC sklep I Kp 36503/2012

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi 5. točke 92. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) sklenilo, da je zoper obsojenega T. B. izvršitev kazni 10 mesecev zapora, po sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 36503/2012 z dne 28. 5. 2013, zastarala.

2Zoper takšno odločitev se je pritožil okrožni državni tožilec, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila obsojenemu T. B. s sobo Okrajnega sodišča v Celju I K 36503/2012 izrečena zaporna kazen v trajanju 10 mesecev. Ta sodba je postala pravnomočna 22. 6. 2013 in tega dne je, v skladu z določilom I. odst. 94. čl. KZ-1, začelo teči zastaranje izvršitve izrečene zaporne kazni, kar v izpodbijem sklepu pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V nadaljevanju je predsednik Okrožnega sodišča v Celju poslal nalog za izvršitev kazni zapora, opr. št. IKZ 196/2013 z dne 9. 7. 2013, ki sta ga obsojenec in Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, prejela 11. 7. 2013. Obsojeni T. B. je bil namreč že v času izreka sodbe pred Okrajnim sodiščem v Celju v priporu in sicer v kazenskem postopku, ki se je zoper njega vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III K 26830/12, kjer mu je bila izrečena zaporna kazen 7 let in 6 mesecev. To je začel prestajati 22. 7. 2013 in jo še vedno prestaja.

5V nasprotju s stališčem pritožnika, pa po presoji sodišča druge stopnje, to dejstvo na tek zastaranja izvršitve kazni nima nikakršnega vpliva. Ni namreč mogoče slediti pritožbeni tezi, da je nalog za izvršitev kazni, katerega je po mnenju pritožnika potrebno šteti za nalog za razporeditev na prestajanje kazni, prekinil tek zastaranja izvršitve zaporne kazni, v skladu z drugim odstavkom 94. čl. KZ-1. Določba drugega odstavka 94. čl. KZ-1 je namreč povsem jasna in iz nje nedvomno izhaja, da zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Ovire zaradi katerih se kazen ne sme izvršiti pa so lahko pravne ali dejanske narave. Iz vsebine drugega odstavka 94. čl. KZ-1 jasno izhaja, da veljavna kazenska zakonodaja upošteva samo ovire pravne narave, torej tiste, ki temeljijo na zakonu. Takšna ovira je na primer odložitev izvršitve kazni iz razlogov, navedenih v I. odst. 24. čl. ZIKS. V tem primeru se čas odloga izvršitve kazni ne všteje v zastaralni rok, ki po prenehanju te ovire, začne teči znova.

6V KZ-1 ali drugih zakonih pa ni nikjer določeno, da se zaporna kazen, v času prestajanja druge (predhodne) zaporne kazni, ne bi smela izvršiti. V tem primeru gre namreč za ovire dejanske narave, na katere se določbe drugega odstavka 92. čl. KZ-1 ne nanašajo.

7Povsem jasno pa je tudi določilo tretjega odstavka 94. čl. KZ-1, da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Takšnih posledic pa ne more imeti nalog za razporeditev na prestajanje kazni obsojencu, ki je v tem času že v priporu ali pa na prestajanju kakšne druge zaporen kazni, saj obsojenec kasneje izrečene zaporne kazni sploh še ni nastopil ampak ta, tako rekoč čaka v vrsti, da jo bo obsojenec nastopil, ko bo prestal prejšnjo. Zato je širjenje določbe tretjega odstavka 94. čl. ZKP o prenehanju teka zastaranja iz zaporne kazni, katero je obsojeni že nastopil, na drugo izrečeno kazen, katere pa še ni nastopil ampak je bil k prestajanje samo pozvan, nedopustno.

8Povsem enako razlago določbe drugega odstavka 94. čl. KZ-1 je dne 9. 11. 2015 zavzel tudi kazenski oddelke Vrhovnega sodišča RS, v zvezi z vprašanjem zastaranja “čakajoče zaporne kazni”.

9Takšnemu stališču v prid pa govorijo tudi določba prvega odstavka 55. čl. KZ-1, po kateri mora sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji sodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreči za vsa kazniva dejanja enotno kazen. Takšni procesni situaciji, ko je obsojencu zaporedoma izrečenih več zapornih kazni, od katerih prestaja le eno, ostale pa čakajo v vrsti, se je mogoče izogniti tudi z uporabo določb o tako imenovani nepravi obnovi po 407. čl. ZKP. Ta postopek pa sodišče ne more začeti po uradni dolžnosti ampak na predlog obsojenca ali državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo.

10Na podlagi vsega navedenega, pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tako ni nobenega dvoma, da je zastaranje izvršitve 10-mesečne zaporne kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 36503/2012 z dne 28. 5. 2013, začelo teči z dnem pravnomočnosti te sodbe, to je 22. 6. 2013. Glede na določilo pete točke 92. čl. KZ-1 po katerem se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko poteče tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen, je izvršitev kazni, izrečene T. B. zastarala dne 22. 6. 2016. Ovir, ki bi pretrgale tek zastaranja namreč v tem postopku ni bilo.

11Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa, katerega pritožbeno sodišče opravi po določilih petega odstavka 402. čl. ZKP, ni pokazal kršitev na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.