UPRS sklep III U 281/2016

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.
II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

1Tožnica je pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 37 9.144.011 z dne 10. 5. 2016, s katerim je ta zavrgla njeno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine in sklep, št. 3 7 9144011 z dne 8. 6. 2016, s katerim je njeno pritožbo zoper ta sklep zavrgla kot prepozno.

2Iz izpodbijanih odločb in tožničine tožbe je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki dne 11. 3. 2016 vložila zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. Tožena stranka je ugotovila, da je o enakem tožničinem zahtevku že odločila pravnomočno odločbo z dne 5. 11. 2014, ko je zahtevek tožnice zavrnila. Zahtevek z dne 11. 3. 2016 je zato s sedaj izpodbijanim sklepom z dne 10. 5. 2016 zavrgla. Tožnica je zoper to odločitev vložila pritožbo, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da je to storila prepozno in jo s sklepom z dne 8. 6. 2016 zavrgla. Oba sklepa tožnica izpodbija s tožbo.

3Sodišče ugotavlja, da pridobitev pravice do vdovske pokojnine ureja VI. poglavje Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Po 171. členu je za uveljavljanje pravic po tem zakonu, torej tudi pravice do vdovske pokojnine, dopustno sodno varstvo, vendar pa sodišče ugotavlja, da tako sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu, pač pa v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem. 1. točka 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) namreč določa pristojnost tega sodišča za odločanje v sporih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja (enako v sklepu Upravnega sodišča RS, št. I U 1422/2011 z dne 30. 8. 2011).

4Po določbi 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na stvarno pristojnost ter zadevo, po tem, ko postane odločitev o njegovi stvarni nepristojnosti pravnomočna, odstopiti pristojnemu sodišču (23. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

5Na podlagi opisanih ugotovitev je sodišče odločilo, da Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje o tožničini tožbi (I. točka izreka), pač pa Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki mu bo, po pravnomočnosti tega sklepa, tožničino tožbo odstopilo v pristojno reševanje (II. točka izreka).