VSM sodba I Cp 236/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, do plačila ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 163,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo je pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da spornih člankov ni presojalo v okviru materialnopravnih izhodišč (navedenih na prvih petih straneh pritožbe), temveč zgolj „iz vidika namena novinarke, ki je sporni članek zapisala in z vidika samega podajanja nepreverjenih informacij“. Novinarka v zvezi s trditvami v članku, da je tožnik vplival na A.K., da je ta razveljavil razpis, tožnika ni nikoli kontaktirala. Dejstvo, da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v članku uporablja besede „domnevno“, „po neuradnih podatkih“ itd., toženke nikakor ne ekskulpirajo, saj je glede na 5. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije (v nadaljevanju Kodeks novinarjev) uporaba nepreverjenih informacij izjema in ne pravilo. Pravica do objave in seznanitve z nepreverjenimi informacijami je lahko varovana le omejeno. Objava nepreverjenih informacij je toliko bolj nedopustna, kadar novinarja zavezuje tudi spoštovanje osebnostnih pravic posameznikov, zlasti takrat, kadar gre za objavo oseb z imeni in priimki oziroma z možno prepoznavo na drugačen način. Avtorica članka je pri pisanju le-tega povsem zaobšla določbe Kodeksa novinarjev in pisala na način, ki ga Kodeks novinarjev ne dovoljuje, prav tako ni z ničemer dokazala, da je svoje zapise kjerkoli ali kakorkoli preverila, zato je šteti, da je zapisala neresnice. Novinar je dolžan zagotoviti, da članek pri povprečnem bralcu ne pusti napačnega vtisa, saj takšno podajanje informacij po učinku ustreza objavi neresnic ter je takšna objava nedopustna in ne more biti varovana v okviru pravice do svobode izražanja. Toženka je po mnenju tožnika z objavljenim člankom namigovala na žaljiva dejstva (da ima tožnik vpliv na direktorja javnega zavoda Š. A.K.) z izražanjem negativnih vrednostnih sodb ter takšen način presega objektivno poročanje, ki bi bilo v javnem interesu in bi upravičilo poseg v zasebnost tožnika, vrednostno označuje dogodke in spodbuja izrazito negativen odnos bralcev do tožnika. V konkretnem primeru je tako protipravno ravnanje toženke nedvomno podano, sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako gre nedvomno za poseg v čast in dobro ime, saj je, kakor izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v odločbi II Ips 402/99, poseg v čast in dobro ime podan, če so trditve takšne, da „vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, če so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, prezirajo, podcenjujejo ali celo, da imajo tistega, ki mu je izjava namenjena, za kriminalca“. Pritožba v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik „zgolj pavšalno navrže trditev, da se je zaradi članka spremenil odnos do njega in v tej zvezi ne ponudi nobenih dokazov“ izpostavlja, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da opravlja delo odvetnika in da mora skladno z 8. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike odvetnik pri svojem delu skrbeti, da ohrani osebno čast in čast odvetniškega poklica. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da bi lahko neresnični očitki iz spornega članka pomenili tudi, da je tožnik moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica (zaradi česar so zanj žaljivi in posegajo v njegovo čast in dobro ime), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. V zvezi z intenzivnostjo in trajanjem duševnih bolečin je tožnik predlagal tudi zaslišanje svoje žene L.P., ki bi lahko izpovedala, kako je pisanje toženke vplivalo na tožnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Ker je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem te priče zavrnilo, pri tem pa je prekršilo obveznosti, ki izhajajo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in iz drugega odstavka 287. člena ZPP ter zavrnitve dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ter podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik je po poteku pritožbenega roka vložil še dopolnitev pritožbe, ki je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker je prepozna.

4Odgovor na pritožbo ni bil podan.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

7Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter je večkrat poudarilo, da je tožnik kot odvetnik javna oseba, ki je dolžna trpeti kritike in izražena (tudi negativna) mnenja o njegovem delu, kar pa še ne pomeni avtomatsko, da je s tem poseženo v njegovo čast in dobro ime, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče L. P., saj je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna. Ocenilo je, da iz že izvedenih dokazov (listin v spisu, navedbah pravdnih strank in tožnikovi izpovedbi) izhajajo vsa pravno relevantna dejstva, ki predstavljajo zadostno podlago za odločitev ter pojasnilo, da kljub zaslišanju ne bi odločilo drugače ter da je v skladu z 213. členom ZPP(1) izvedlo zgolj tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravdnima strankama zagotovilo enako varstvo pravic v postopku, kot določa 22. člen URS(2), obrazložilo je, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče in pravilno presodilo, da že ostali izvedeni dokazi dajejo podlago za odločitev, zaradi česar zavrnitev tega predlaganega dokaza ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) je namreč ocenilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zaradi česar izvedba dokaza z zaslišanjem priče, ki bi izpovedala o tem, „kako je pisanje toženke vplivalo na tožnika“ ter o „intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin“, ni bila potrebna.

9Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki bi mu naj nastala v posledici tega, ko je toženka dne 30. 5. 2015 objavila članek z naslovom „Športni objekti pod lupo kriminalistov“, s katerim naj bi bilo poseženo v njegovo čast in dobro ime ter ga je toženka razžalila.

10Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo ustavne pravice in svoboščine(3) ter ugotovilo, da je tožnikova pravica do dobrega imena in časti ter osebnega dostojanstva in zasebnosti v koliziji s pravico toženke (in njenih novinarjev) do svobode izražanja, zaradi česar je nato v nadaljevanju glede na okoliščine konkretnega primera presojalo, ali je izvrševanje ene pravice prekomerno omejilo izvrševanje druge. Pri tem je upoštevalo, da se po novejši sodni praksi nasprotje med dvema pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna z imenom praktična konkordanca(4). Pri presoji, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, je potrebno namreč upoštevati vse okoliščine konkretnega primera ter vrednostno presoditi pomen obeh pravic in upoštevati, ali je poseg prekomeren.

11Sodišče prve stopnje je pravilno razlikovalo med objavo dejstev in mnenj ter upoštevalo, da je za objavo dejstev pomembna njihova resničnost. To pomeni, da ni protipravnosti, če toženka dokaže resničnost objavljenih dejstev, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev, ki so se kasneje izkazala za neresnična, da ni imela zaničevalnega namena pri izražanju mnenj, ter da mora imeti glede na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vrednostna sodba kljub temu nekaj podlage v dejstvih, saj sicer ni mogoče trditi, da gre za upravičeno kritiko.

12Pri presoji, ali je sporni članek z naslovom „Športni objekti pod lupo kriminalistov“ po vsebini za tožnika žaljiv oziroma, če je bilo z njim poseženo v njegovo dobro ime in čast, je pravilno upoštevalo članek kot celoto in ne le njegovih posameznih izsekov, ki jih je izpostavljal tožnik v tožbi(5). Ker članek govori o dveh javnih osebah in je bil objavljen v dnevniku, ki ga bere veliko število ljudi, je pravilno upoštevalo merilo povprečnega bralca (prvi odstavek 6. člena OZ(6)). Prav tako je pravilno presodilo(7), da so javne osebe dolžne trpeti bistveno ostrejšo kritiko kot zasebne, saj vzbujajo večji interes javnosti in morajo v večji meri trpeti ter biti pripravljeni na kritične ali celo neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem poklica. Pravilno je ocenilo, da je javni zavod Š. absolutna javna oseba in je dolžan trpeti še ostrejšo kritiko, ker vzbuja večji interes javnosti, tožnik pa je relativna javna oseba, saj se zaradi svojega dela, kot odvetnik, pogosto pojavlja v javnosti oziroma različnih medijih.

13Ugotovilo je, da je novinarka v članku navajala nekatera dejstva, večinoma pa mnenja in nepreverjena dejstva, za katera je izvedela iz zanesljivih virov oziroma iz virov blizu javnega zavoda Š. V zvezi s tožnikovim očitkom, da je novinarka neresnično objavila njegovo povezanost z družbo Z. d.o.o., ker njegov sin na dan razveljavitve razpisa ni bil več prokurist te družbe, je ugotovilo, da je tožnikov sin še na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo bil na internetni strani družbe vpisan kot prokurist, čeprav po podatkih AJPES to ni več že od leta 2014. Tožnik pa povezanosti drugih družinskih članov z družbo Z. d.o.o. niti ni zanikal, kakor ni zanikal dejstev, da je bila v letu 2014 sklenjena poravnava za plačilo odškodnine med zavarovalnico, pri kateri je javni zavod Š. imel sklenjeno zavarovanje odgovornosti in družino umrlega dečka, ki jo je zastopal tožnik ter da je imel javni zavod Š. leta 2012 (ko je tožnik zastopal starše dečka, njegovi družinski člani pa so bili družbeniki oziroma prokuristi v družbi Z. d.o.o.) sklenjeno z družbo Z. d.o.o. pogodbo za opravljanje storitev reševanja iz vode.

14Kot izhaja iz pritožbenih izvajanj, je po mnenju tožnika protipravno ravnanje toženke podano že iz razloga, ker je „dolžan novinar zagotoviti, da članek pri povprečnem bralcu ne pusti napačnega vtisa, saj takšno podajanje informacij po učinku ustreza objavi neresnic ter je takšna objava nedopustna in ne more biti varovana v okviru pravice do svobode izražanja“ ter je toženka „z objavljenim člankom namigovala na žaljiva dejstva z izražanjem negativnih vrednostnih sodb, takšen način pa presega objektivno poročanje, ki bi bilo v javnem interesu in bi upravičilo poseg v zasebnost tožnika, vrednostno označuje dogodke in spodbuja izrazito negativen odnos bralcev do tožnika“. Tožnik s takšnimi pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na delo novinarjev, ne more biti uspešen. Kot je že bilo povedano, so javne osebe dolžne trpeti tudi zelo ostre in brezobzirne izjave, če jih je razumeti kot kritiko ravnanja in je izražanje mnenj protipravno zgolj, če je zaničevalno, kar pa sodišče prve stopnje za s strani novinarke izražena mnenja v spornem članku ni ugotovilo. Glede na zgoraj zapisana dejstva, ki so preverljiva, se je novinarka utemeljeno spraševala za tožnikovo povezanost z družbo Z. d.o.o. ter za možnost konflikta interesov med tožnikom, kot zastopnikom staršev umrlega dečka ter družbo Z. d.o.o. in JZ ŠOM.

15Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da „sodišče izpostavi cel kup ravnanj novinarke, ki kažejo na njeno protipravno ravnanje, hkrati pa zaključi, da članek ne pomeni posega v čast in dobro ime“. Tožnik s takšnimi pritožbenimi izvajanji dela svoje zaključke, ki niso enaki tem, ki jih je naredilo sodišče prve stopnje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo „cel kup protipravnih ravnanj“ novinarke, ampak gre zgolj za ugotovitve, do katerih je prišlo ob presoji, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, za katere pa ni ugotovilo, da so protipravne. Tako je ugotovilo, da je novinarka sicer res preverjala nekatera dejstva pri tožniku približno eno leto pred objavo članka, vendar je v nadaljevanju pravilno sklepalo, da glede na izvedene dokaze tožnik ne bi povedal kaj drugega, tudi če bi novinarka dejstva preverjala krajši čas pred objavo članka.

16Poseg v čast in dobro ime ni podan že in zgolj iz razloga, če je pisanje pri tožniku vzbudilo negativne občutke, kot izhaja iz pritožbe. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je potrebno upoštevati tako subjektivni odnos do pisanja, kot tudi presojati, ali je pisanje objektivno žaljivo, kar ni bilo ugotovljeno. Tožnik je kot odvetnik dolžan trpeti tudi ostro kritiko ter se morajo njegove ustavno zagotovljene pravice umakniti pravici novinarja, da piše o zanj spornih ravnanjih take osebe. Hkrati je potrebno upoštevati tudi, da pisanje o odvetniku v medijih še ne pomeni avtomatsko, da je s tem prizadeta njegova osebna čast in čast odvetniškega poklica, ter da bi to lahko pomenilo, da je odvetnik moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, kot želi neuspešno prikazati pritožba.

17Tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da je „novinarka v članku namigovala na žaljiva dejstva, da je z izražanjem negativnih vrednostnih sodb presegla objektivno poročanje, ki bi bilo v javnem interesu in bi upravičilo poseg v zasebnost tožnika“. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sporni članek objektivno ni žaljiv, ampak da pri povprečnemu bralcu vzbudi zanimanje za podrobnejšo seznanitev z obravnavano temo ter ga je razumeti kot željo novinarke po razpravi o zadevi javnega pomena. V njem so bolj ali manj navržena le ugibanja in mnenje novinarke v zvezi z izbiro izvajalca reševanja iz vode ter v zvezi s tožnikovo povezanostjo v zadevi. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi lahko novinarka v članku navedla več pomembnih dejstev (datumov, načina izbire izvajalcev ipd), zgolj te pomanjkljivosti ne pomenijo, da je članek za tožnika žaljiv ali je bila s takim zapisom prizadeta njegova čast in dobro ime. Članek po mnenju sodišča druge stopnje ustreza tudi prej omenjenemu stališču ESČP, da gre za upravičeno kritiko dogajanja, ko ima vrednostna sodba podlago v preverljivih dejstvih, ki jih tožnik v predmetnem postopku niti ni zanikal oziroma jim nasprotoval.

18Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko vsak povprečni bralec ob branju članka ugotovi, da je za prepričljivo in bolj verjetno informiranost o dogajanju potrebno poiskati še nekatera druga pomembna dejstva, saj gre v članku zgolj za izražanje kritike ravnanja vseh vpletenih (javnih) oseb in pisanja ni razumeti kot napada na tožnikovo osebnost v takšnem smislu, da bi „želela novinarka tožnika sramotiti, ga ponižati ali zasmehovati“. Ker tožnik v zvezi s takšnimi očitki ni ponudil nobenih dokazov, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo ter pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 402/99. Tožnik namreč ni dokazal, da bi bile trditve iz članka takšne, da „vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, da so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, prezirajo, podcenjujejo ali celo, da ga imajo za kriminalca“. Zgolj navedba iz tožbe, da je tožnik odvetnik in da mora v skladu z 8. členom Kodeksa odvetniške etike pri svojem delu skrbeti, da ohrani osebno čast in čast odvetniškega poklica, namreč ne predstavlja zadostne trditvene podlage, kot zmotno izpostavlja tožnik v pritožbi.

19Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---.---

Op. št. (1) : 213. člen ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo ter da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče.

Op. št. (2) : 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Op. št. (3) : Kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo ustavno pravico do osebnega dostojanstva (34. člen URS), do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), med katere spada tudi pravica do dobrega imena in časti; da je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja (39. člen URS); ter da so človekove pravice omejene s pravicami drugih (15. člen URS).

Op. št. (4) : Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 340/2011, v primeru, ko pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.

Op. št. (5) : Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 340/2011, je namreč dolžno sodišče pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb.

Op. št. (6) : Prvi odstavek 6. člena OZ določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).

Op. št. (7) : Ter pri svoji oceni upoštevalo tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up-462/02 in Up-2940/07.