VSC sodba Cpg 175/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na terjatvi za vračilo plačanega DDV do FURS (DURS) v višini 25.678,79 EUR odstopljeni tožeči stranki s pogodbo o odstopu terjatev z dne 17. 8. 2012 s strani tožene stranke, ki je sedaj v stečaju, kot odstopnikom, ter da predmetna terjatev ni del stečajne mase tožene stranke (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.490,92 EUR v 15 dneh, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožeča stranka kot upnik v stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom (sedaj toženo stranko), ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod opr. št. St 1994/2014, prijavila svojo terjatev v višini 117,535,72 EUR s pp; da je tožeča stranka med drugim v stečajnem postopku uveljavljala tudi izločitveno pravico na terjatvi do pravice vračila DDV v višini 25.678,79 EUR, ki jo je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal, ker da gre za neprenosljivo pravico do poračuna DDV. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena 17. 8. 2012 pogodba o odstopu terjatve, predmet odstopa pa je bila terjatev tožene stranke iz naslova pravice do vračila popravka oziroma zmanjšanja zneska obračunanega DDV v višini 25.678,79 EUR glede na priznano mu terjatev v stečajnem postopku nad družbo V. d.d. v stečaju; da je bila predmetna terjatev nesporno odstopljena tožeči stranki; da odstop terjatve tedaj po Obligacijskem zakoniku (OZ - 417. člen) ni bil prepovedan; da je tudi tedaj veljavni Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2E (Ur. l. RS, št. 32-1402/2012), upoštevaje peti odstavek 97. člena, dopuščal vrnitev DDV tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek; da je odstopnik terjatve izpolnil svoje zaveze iz sklenjene pogodbe o odstopu terjatve, da pa FURS presežka DDV ni preknjižil v korist tožeče stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve ni bila plačilno sposobna, posledično je zaključilo, da ni bil izpolnjen pogoj iz petega odstavka 97. člena ZDavP-2E in je bilo pravilno ravnanje FURS, ki terjatve za vračilo DDV ni preknjižil v korist tožeče stranke. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Kot dodaten argument za takšno odločitev je navedlo tudi, da določba 22. člena ZFPPIPP ne predvideva izločitvene pravice na terjatvi ter da ima izločitveno pravico le lastnik stvari.

2Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Uveljavlja povrnitev pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedbe tožeče stranke prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka uvodoma v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer ne obrazloži katere kršitve ima v mislih. Iz obrazložitve pritožbe, ko tožeča stranka uveljavlja “pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih glede podlage ugotovitve sodišča prve stopnje o insolventnosti oziroma oškodovanju upnikov na dan 17. 8. 2012, oziroma neskladje razlogov z listinami v spisu in izpovedbami prič” pa je sklepati, da tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo podrobno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in v njej kakšne protispisnosti, katero v skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja zmoten prenos vsebine listin in zapisnikov o izvedbi dokazov med razloge sodbe, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Če je sodišče prve stopnje v zvezi s po toženi stranki zatrjevano insolventnostjo oziroma podano možnostjo oškodovanja upnikov tožene stranke v času sklenitve pogodbe o odstopu, predložene in izvedene dokaze ocenilo drugače kot bi želela tožeča stranka, s tem še ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijanje dokazne ocene izvedenih dokazov lahko predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožba tožene stranke pa je neutemeljena tudi, kolikor tožeča stranka s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s po sodišču prve stopnje ugotovljeno neplačevitostjo - insolventnostjo tožene stranke v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka v zvezi z insolventnostjo tožene stranke v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve podala zgolj pavšalne navedbe. Kot izhaja iz pripravljalnih vlog tožene stranke v spisu je ta podala toliko navedb v zvezi z insolventnostjo tožene stranke in predložila toliko dokazov, da je sodišče prve stopnje po izvedbi le-teh lahko prepričljivo ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje v zvezi z obstojem tega dejstva ter je o tem tudi pravilno odločilo. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom navedlo v izpodbijani sodbi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožba tožeče stranke, da bilanca stanja na dan 31. 12. 2012 in izpovedbe priče S. Z., ki je bil tedaj zakoniti zastopnik tožene stranke, ne utemeljujejo zaključka, da je bila tožena stranka ob sklenitvi obravnavane pogodbe o odstopu terjatve insolventna oziroma, da bi zaradi sklenitve te pogodbe lahko prišlo do oškodovanja upnikov, so tako neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa do teh ugotovitev ni prišlo zgolj na podlagi dokazne ocene pritožbeno izpodbijanih dokazov, temveč tudi na podlagi navedb same tožene stranke v predlogu za uvedbo stečajnega postopka, kjer je tožena stranka izrecno navedla, da je že od 6. 10. 2010 blokirana pri poslovanju in ravno tako označena kot insolventna.

7Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z insolventnostjo tožene stranke v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatev pa to dejstvo za odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi ni bilo odločilnega pomena in se sodišču prve stopnje s tem tudi ne bi bilo potrebno ukvarjati.

8Sodišče prve stopnje je dejstvo insolventnosti ugotavljalo upoštevaje določbo petega odstavka 97. člena tedaj veljavnega ZdavP-2E.(1) Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o odstopu terjatev sklenjena, ker tožena stranka ni bila sposobna plačati svoje obveznosti tožeči stranki, je sodišče prve stopnje ocenilo, da kljub zakonsko dopustnemu prenosu terjatev v korist tožeče stranke ni bil izpolnjen dodaten pogoj, določen v navedeni določbi, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek (sedaj tožene stranke) in posledično presodilo, da je bilo pravilno ravnanje FURS-a, ki terjatve za vračilo DDV ni preknjižil v korist tožeče stranke, kar je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

9Določilo petega odstavka 97. člena ZDavP-2E ureja vračilo davka, določa pogoje pod katerimi lahko davčni organ ta davek vrne tretji osebi namesto davčnemu zavezancu - ureja takoimenovano diskrecijsko pravico davčnega organa o vračilu davka, kar pa nima nobene zveze z obravnavanim pogodbenim odstopom terjatve v tej zadevi. Do presoje pravilnosti ravnanja davčnega organa po navedenem določilu ZDavP-2E, bi tako lahko prišlo šele v posebnem postopku zahtevka za vračilo davka, ki je predmet odstopljene terjatve. V obravnavani zadevi pa se je sodišče prve stopnje odveč ukvarjalo s presojo izpolnitve v tem zakonu določenega pogoja za vračilo davka tretjemu, to je z možnostjo oškodovanja morebitnih upnikov, in to dejstvo štelo kot odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke.

10Ne glede na navedeno, pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen, pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi: (-) da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o odstopu terjatve z dne 17. 8. 2012, katere predmet je terjatev tožene stranke do DURS-a iz naslova vrnitve plačanega DDV, (-) da je bila predmetna terjatev odstopljena tožeči stranki, ter je prešla na tožečo stranko na podlagi same pogodbe o odstopu terjatve skladno z določili 417. člena OZ, (-) da je odstopnik terjatve izpolnil vse svoje zaveze iz pogodbe o odstopu terjatve in o odstopu obvestil DURS ter predložil ustrezen popravek obračuna DDV in (-) da prenos terjatve skladno z določili OZ in takrat veljavnega ZDavP-2E ni bil prepovedan. Ob takšnih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, temveč jih sama izrecno priznava kot pravilne, je zaključiti, da je bila med pravdnima stranka veljavno sklenjena pogodba o odstopu terjatve v skladu z določbo 417. člena OZ na osnovi katere je terjatev, ki je predmet pogodbe o odstopu, prešla iz premoženja odstopnika, torej tožene stranke, v premoženje prevzemnika terjatve, torej tožeče stranke, saj je odstop terjatve - cesija, pogodba s katero upnik prenese svojo terjatev na novega upnika. Gre za pogodbo, ki ima naravo razpolagalnega pravnega posla in s katero prehaja terjatev iz premoženja ene stranke v premoženje druge stranke.(2) Tožeča stranka sama izrecno v pritožbi navaja, da ji je bila terjatev odstopljena, to pa pomeni, da je ta terjatev v njenem premoženju in ne v stečajni masi tožene stranke, zato tožeča stranka že iz tega razloga ne more imeti izločitvene pravice. Izločitvena pravica, kot jo določa ZFPPIPP v 22. členu, je namreč pravica lastnika stvari ali imetnika druge premoženjske pravice (kamor po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi terjatev), da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku, torej mora biti terjatev v stečajni masi oziroma v premoženju stečajnega dolžnika, kar pa obravnavana terjatev že po navedbah tožeče stranke ne more biti.

11Pritožbo tožeče stranke je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Pri tem se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo z vsebino tožbenega predloga, ki je po presoji pritožbenega sodišča tako kot glasi, tudi sam s seboj v nasprotju, saj tožeča stranka z njim uveljavlja ugotovitev obstoja izločitvene pravice in istočasno ugotovitev, da predmetna terjatev (torej terjatev katere izločitev uveljavlja) ni del stečajne mase. S takim nesklepčnim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka itak ne bi mogla uspeti.

12Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP), tožena stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi (člen 155/I ZPP).

_____

Op. št. (1): To določilo glasi: Davčni organ lahko na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek.

Op. št. (2): Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, druga knjiga, stran 569.