UPRS sodba II U 341/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka, Ministrstvo za pravosodje, je z izpodbijano odločbo A.A., upraviteljici v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, zaradi pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Kopru v kazenski zadevi opr. št. I K 70188/2010, zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPPIPP), odvzela dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (1. točka izreka) ter odločila, da se v treh delovnih dneh po izdaji te odločbe izbriše iz seznama upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje (2. točka izreka) ter v 3. točki odločilo, da stroški postopka niso nastali.

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo A.A. 5. 6. 2006 izdano dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in izveden vpis v Seznam upraviteljev, ki ga skladno z 113. členom ZFPPIPP vodi Ministrstvo za pravosodje. Odvzem dovoljenja temelji na 2. točki prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, v povezavi s 7. točko drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP ter dejstvu, da je bilo ministrstvo 7. 7. 2015 obveščeno o pravnomočnosti sodbe opr. št. I K 70188/2010 z dne 3. 7. 2015. Na podlagi tega obvestila je minister začel postopek odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije upraviteljice in odločil v skladu s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka iz 2. točka prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je sodba Okrožnega sodišča v Kopru res postala pravnomočna 22. 6. 2015, vendar je zoper njo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker obstaja verjetnost, da bo navedena pravnomočna sodba razveljavljena, bi odpadel razlog, ki je bil podlaga za odločitev v tem postopku. Ker je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem postopku, so bila bistveno kršena pravila postopka, ker tožnica ni imela možnosti izjasnitve, kot to določa 9. člen ZUP. Prav tako prvostopenjski organ pri odločanju ne bi smel uporabiti določila iz 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, v povezavi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 108. člena istega zakona. V tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP je namreč določeno, da ni vreden javnega zaupanja iz 7. točke prvega odstavka 108. člena zakona tisti, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja storjenega z naklepom, ne glede na izrečeno kazen, kar se očita tožnici. Tožnici je bila določena kazen 6 mesecev zapora, pogojno 2 leti in denarna kazen. Gre za diskriminatorno določbo, v povezavi z 78. členom Zakona o sodniški službi in podobno določbo 19. člena Zakona o notariatu. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je izčrpno pojasnila pravne podlage za svojo odločitev. Sklicevala se je na drugi odstavek 144. člena ZUP, ki organu omogoča takojšnjo odločitev o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Sklicuje se na stališče pravnomočne sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 435/2012 z dne 13. 9. 2012 in sodbo VS RS opr. št. X Ips 12/2013 z dne 8. 5. 2014.

5Zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, v povezavi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 108. člena ZFPPIPP in očitek diskriminatorne ureditve. Pojasnjuje, da je negativni pogoj iz 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP ovira za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter zato, ker je negativna ovira nastala po pridobitvi dovoljenja, razlog za njegov odvzem. Tretji odstavek 108. člena ZFPPIPP podrobno opredeljuje ta negativni pogoj, zaradi katerega pride do izgube pravice. Zavrača tožničino sklicevanje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008, v zvezi s sodbo VDS opr. št. Pdp 108/2009, ker za ta primer ni relevantna. Opozarja na sodbo Upravnega sodišča, Zunanjega oddelka v Mariboru, II U 316/2011 z dne 7. 11. 2012 ter v tej zvezi izdan sklep VS RS X Ips 15/2013. Pojasnjuje tudi, da je zaradi funkcije upravitelja ter njegovih obveznosti določenih v 98. do 101. členu ZFPPIPP, ko se ravnanja upravitelja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, treba zahtevati tudi strožji standard pravnih posledic pravnomočno obsojenih oseb zaradi kaznivih dejanj storjenih z naklepom, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Gre za določitev strožjih meril za upoštevanje pravnomočnih obsodb, s čimer je bil z zakonom uzakonjen legitimen cilj ničelne tolerance do določenih hujših kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Vztraja, da omejitve določene v tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP ne predstavljajo nezakonite in neutemeljene razširitve pravnih posledic obsodb urejenih v KZ-1, saj določbi 108. in 109. člena ZFPPIPP predstavljata specialni predpis glede na razlago pravnih posledic po splošnem KZ-1, kar potrjuje tudi upravno sodna praksa. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. točko prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, po ugotovitvi, da je bila tožeča stranka obsojena na kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju omejitve tretjega odstavka 108. člena, v povezavi s 2. točko prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP ter polnim spoštovanjem domneve nedolžnosti, je bilo treba v zadevi odločiti kot izhaja iz izreka izpodbijanega odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in zavrne tudi zahtevo za povrnitev stroškov.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8V obravnavani zadevi podlago za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP. Zakon v navedeni določbi ministra pooblašča za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja med drugim tudi, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena tega zakona, torej, če oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje te funkcije. Določba tretjega odstavka 108. člena pojasnjuje vsebino pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena tako, da tega pogoja ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja, utemeljeno sklepati, da funkcije upravitelja ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno, ali kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od v tem odstavku naštetih kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti.

9Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da je sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 70188/2010, s katero je bila tožnica obsojena zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, postala pravnomočna 22. 6. 2015, sodišče pritrjuje toženi stranki, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega odvzema dovoljenja.

10Neizpolnjevanje pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena je bilo torej utemeljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, zato po presoji sodišča tožničina izjava o odločilnih dejstvih relevantnih za odločitev, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne bi v ničemer mogla vplivati na odločitev. Relevantno za odločitev je bilo v primeru zgolj nesporno dejstvo, nastop pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 70188/2010. Sodišče zato meni, da kontradiktoren postopek v spornem primeru ni bil potreben, kar posledično pomeni, da so nastopili pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP.

11Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na diskriminatornost spornih določb v primerjavi z 78. členom Zakona o sodniški službi in 19. členom Zakona o notariatu. Predmet presoje v obravnavani zadevi so namreč določbe ZFPPIPP, zato sodišče zatrjevanega in neobrazloženega očitka primernosti ali diskriminartornosti ureditve posameznih določb v okviru oddelka 3.6: Upravitelj, v tem postopku ni dolžno presojati. Sodišče pripominja, da je presojo primernosti določbe tega poglavja, tudi določbe 109. člena in določbe 108. člena ZFPPIPP izvedel že zakonodajalec.

12Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.