VDSS sklep Pdp 200/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala:

- da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine – posameznega dela št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. (ID znak: ..., ID: ...), katerega lastnik je tožena stranka do 1/1;

- da se toženi stranki, če bo ravnala v nasprotju s prepovedjo, izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR, sodišče pa na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti opravi izvršbo tako določenega zneska in hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik ponovno krši dolžnost iz začasne odredbe, s tem da sodišče tako ravna, vse dokler seštevek kazni ne doseže 41.000,00 EUR;

- da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu, ugovor zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve,

- da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, povečane za 22 % DDV, v osmih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev napačna, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da nevarnost za izterjavo terjatve ne obstaja. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče sploh ni opredelilo do večine navedb tožeče stranke. Poleg tega ni izvedlo predlaganih dokazov, čeprav tožeči stranki očita, da so njene navedbe nesubstancirane, neizkazane in pavšalne in da ni predložila nobenih dokazil.

Tožeča stranka je navedla, da je toženec na naroku v zadevi opr. št. I Pd 578/2014 izjavil, da je brez denarja in da teh sredstev ne bo mogel plačati, ker jih nima, kar lahko potrdi sodnica B.B. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in dokaza z zaslišanjem sodnice ni izvedlo, poleg tega pa ni upoštevalo dejstva, da je nepremičnina edino vrednejše toženčevo premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati terjatev tožeče stranke, saj je toženec brez denarja in brez zaposlitve. Če bi toženec nepremičnino prodal, bi moral najprej poplačati terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, v višini 29.000,0 EUR z obrestmi, glede na njegovo finančno stanje pa tako ne bi bilo sredstev za poplačilo terjatve tožeče stranke. Zato ni pravilna ugotovitev, da bi pridobitev dodatnih finančnih sredstev v primeru prodaje povečala možnost za poplačilo tožeče stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki je konkretizirano navedla, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo, ker bo le določen čas omejena v izvrševanju svoje lastninske pravice na nepremičnini, ki je že obremenjena s hipoteko, da pa bo tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, ker ne bo prišla do poplačila. Navedeno bi lahko potrdila zakonita zastopnica tožeče stranke, vendar je sodišče ni zaslišalo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o bistvenih navedbah tožeče stranke iz tožbe oziroma predloga za izdajo začasne odredbe. V njem ni nobenih nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

5Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

6Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki opredeljujejo pogoje za izdajo začasne odredbe in vrste začasnih odredb, ki se nanašajo na zavarovanje denarne terjatve. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v 270. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 271. členu ZIZ.

7Predpogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji, oziroma da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, kar potrjujejo zlasti listinski dokazi v spisu. Skladno z določbo 270. člena ZIZ pa mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala.

Četudi bi sodišče izvajalo predlagane dokaze (npr. zaslišanje sodnice v drugem delovnem sporu, ki naj bi izpovedala, da je tožnik izjavil, da je brez denarja in da dolgov ne bo mogel plačati), to nikakor ne bi moglo vplivati na odločitev o začasni odredbi, ker se predlagani dokazi ne nanašajo na dejstva, odločilna za presojo navedenega pogoja. Prav tako na sicer pravilno presojo sodišča prve stopnje o tem, da zakonski pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ ni izkazan, ne morejo vplivati le splošne trditve, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, o slabem ekonomskem položaju tožene stranke in o tem, da je predmetna nepremičnina edino vrednejše premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati terjatev toženca.

8Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko v višini 29.000,00 EUR, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Argument, s katerim tožeča stranka utemeljuje nasprotno, je nelogičen, saj je jasno, da začasna odredba prepovedi odtujitve in nepremičnine vedno traja le določen čas in le za določen čas omejuje dolžnika v izvrševanju njegove lastninske pravice, to pa še ne pomeni, da bi mu povzročila le neznatno škodo. Upnik, to je tožeča stranka, bi moral vsaj verjetno izkazati pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, tega pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni storila. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevalo tudi načelo sorazmernosti in pravilno ugotovilo, da je to načelo kršeno, če se za zavarovanje denarne terjatve odredi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v lasti toženca, katere vrednost bistveno presega višino tožbenega zahtevka (tako kot v obravnavanem primeru). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).