VSC sodba PRp 100/2016

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca D. K. zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje prekrškovni organ, kot navaja zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker je sodišče pri odločanju nepravilno uporabilo določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (v nadaljevanju Pravilnik), pa je to vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno oporekalo merilniku hitrosti, ki je pridobil veljavni certifikat pri Uradu za meroslovje RS in določbe Pravnika razlagalo tako, da noben do sedaj proizveden Dopplerski merilnik ne bi izpolnjeval pogojev za uporabo, saj ne označi merjenega vozila s piko, puščico ali kako drugače. Ker Pravilnik zahteva, da je na fotografiji nedvomno prikazano ali označeno merjeno vozilo, hkrati pa Pravilnik tudi zahteva, da slika prikazuje prometno situacijo, se v konkretnem primeru na sliki vidi tudi drugo vozilo, ki pa ima vključen desni smerokaz in zavorne luči. V kolikor bi fotografski objektiv bil nastavljen na manjšo goriščno razdaljo, bi se na sliki videl le prednji del drugega vozila, kar pa bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost meritve. Na vseh dopplerskih merilnikih so objektivi popolnoma poravnani z dopplerskim valovanjem, zato je merjeno vozilo vedno točno na sredini fotografije in je navedba sodišča, da ni mogoče rezultata nedvoumno pripisati merjenemu vozilu, netočna. Način ugotovitve oziroma zakaj je nedvoumno, katero vozilo je bilo izmerjeno, je prekrškovni organ sodišču že pojasnil v predložitvenem poročilu in z nazornimi fotografijami v prilogi 4, s katerimi je bil v postopku pred sodiščem seznanjen tudi kršitelj in je lahko na podlagi tega dejstva tudi ustrezno pripravil svojo obrambo.

3Pritožba ni dovoljena.

4V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o hitrem postopku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku, vendar le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Prekrškovni organ sicer v pritožbi navaja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ter smiselno zmotno uporabo materialnega prava - Pravilnika, vendar je iz pritožbenih navedb jasno razvidno, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi na podlagi fotografije naprave ni mogoče na prvi pogled nedvoumno ugotoviti, katero vozilo je prekoračilo hitrost. Gre za dejanski zaključek o dokazanosti storitve prekrška, izpodbijanje takšnega zaključka pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče kršilo določbe Pravilnika pa je potrebno poudariti, da je pritožba dopustna le iz pritožbenega razloga po 2. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi kršitve materialnih določb tega zakona (ZP-1) ali predpisa, ki določa prekršek (to pa je ZPrCP). Pravilnik pa ni predpis, ki bi določal prekršek, zaradi česar materialnih kršitev v zvezi z njim oziroma napačno tolmačenje določb tega predpisa ni dovoljen pritožbeni razlog (primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Mariboru PRp 345/2014 z dne 18. 12. 2014). Prav tako ni mogoče šteti, da je sodišče z napačno uporabo Pravilnika zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ki ima za posledico nezakonitost sodbe, saj določbe Pravilnika ne predpisujejo pravil postopka o prekršku, temveč dopolnjujejo Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) na ta način, da predpisujejo dokazno pravilno merjenje hitrosti (glej sklep Višjega sodišča v Celju PRp 163/2013 z dne 24. 1. 2014).

6Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, da je pritožba prekrškovnega organa nedovoljena in jo je kot takšno zavrglo.

7Pritožbeno sodišče pa ne glede na dejstvo, da ni moglo pritožbe presojati vsebinsko, v vednost prekrškovnemu organu pojasnjuje, da sodišče prve stopnje s svojo razlago, da na priloženi fotografiji ni nedvoumno označeno, katero od obeh vozil na posnetku, ker konkretna naprava nima radarskega senzorja za določanje voznega pasu in zato ni izpolnjena rubrika PAS, ni odvzelo veljavnost uporabi merilnikov, ki jim je Urad za meroslovje izdal ustrezen certifikat o odobritvi tipa merila in tudi ne predstavlja stališča, da noben do sedaj proizveden dopplerski merilnik ne izpolnjuje pogojev iz Pravilnika. V obravnavani zadevi ni bistveno, da konkretni merilnik hitrosti ne označuje konkretnega vozila, temveč da je v konkretni situaciji (ko sta na fotografiji dve vozili) ni mogoče nedvomno in na prvi pogled, brez dodatnih analiz in pojasnil, zanesljivo ugotoviti, katero vozilo je prekoračilo hitrost. Sodišče prve stopnje je pri tem v 14. odstavku obrazložitve pravilno pojasnilo, da je nedvoumnost dokaza dokazni standard pravilnika in je vezan na slikovno dokumentacijo, določeno s certifikatom, ter da nedvoumnost sama po sebi izključuje naknadne analize dokaza ter je namenjena storilcu, ki lahko na podlagi fotografije sam jasno in očitno ugotovi, da je hitrost prekoračilo njegovo vozilo in se na podlagi takšnega dokaza odloči, ali bo zoper plačilni nalog vložil pravno sredstvo ali ne in kako bo gradil svojo obrambo (v zvezi s tem glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 87/2014 z dne 17. 2. 2015). Ker mora biti nedvoumnost zagotovljena že ob vpogledu storilca v fotografijo, ki jo je izdelala merilna naprava, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je bil storilec s pojasnili v predložitvenem poročilu prekrškovnega organa in nazornimi fotografijami v prilogi 4 v postopku pred sodiščem seznanjen z načinom meritve in da je lahko ustrezno pripravil svojo obrambo. Bistveno je namreč to, ali se je na podlagi vpogleda v fotografijo mogel sam odločiti, ali naj vloži zahtevo za sodno varstvo ali ne. Prav tako pa so brezpredmetna sklicevanja na zahtevo Pravilnika, da mora slika prikazovati prometno situacijo, zaradi česar se v konkretnem primeru vidi tudi drugo vozilo. Pri tem je potrebno poudariti, da se prekrškovni organ ob tem sklicuje na 17. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 91/2015), ki se uporabljajo od 15. 12. 2015, v obravnavani zadevi pa je bila meritev opravljena 26. 8. 2015, ko je še veljal in se uporabljal Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list št. 25/2002, 90/2005), ki pa v nobenem členu ni določal, da bi morala fotografija meritve prikazovati prometno situacijo v času kršitve.