UPRS sodba sklep I U 807/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo Finančni urad Ljubljana vlogi tožeče stranke za razkritje podatkov o računih v tujini za pravno osebo A. d.o.o. ni ugodil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožeča stranka davčnemu organu dne 11. 2. 2015 predložila vlogo za razkritje zgoraj omenjenih podatkov pravne osebe A. d.o.o. K vlogi je priložila pisni odpravek sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2368/2008 in pooblastilo za zastopanje stranke. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 19. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotavlja, da iz vsebine omenjenega člena izhaja, da podatek o bančnih računih v tujini ni podatek, ki ga davčni organ lahko razkrije tožniku kot upravičeni osebi. Zato je njegovo vlogo zavrnil.

2Ministrstvo za finance je s svojo odločbo DT-499-21-85/2015-2 z dne 30. 3. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pove, da ZDavP-2 ureja tudi varovanje podatkov pridobljenih v postopku pobiranja davkov, pri čemer se sklicuje na 3. alinejo prvega odstavka 1. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da so v V. poglavju zakona uzakonjeni tudi načini varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, dolžnost varovanja davčne tajnosti in pogoji za razkritje podatkov upravičenim osebam. Pove, da mora po 15. členu ZDavP-2 davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. To pomeni, da jih razen v primerih, določenih z zakonom, ne sme sporočiti tretjim osebam. Tretjim osebam sme te podatke razkriti le na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca, ali če je s tem zakonom tako določeno. Podatki, ki se jih sme razkriti upravičeni osebi, so določeni v 19. členu ZDavP-2. Transakcijski računi pravne osebe odprti v tujini, niso take vrste podatki, ki bi jih davčni organ lahko razkril.

3V zvezi z navedbo, da 4. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v šestem in sedmem odstavku določa, da je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena, pa pojasnjuje, da mora davčni organ, kadar gre za varovanje davčne tajnosti, ravnati po ZDavP-2, ki je v zvezi s postopki, ki jih vodi davčni organ, specialni predpis.

4Pritožnica je svojo prošnjo oprla tudi na 10. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Po razumevanju pritožbenega organa pa omenjeno določilo pomeni le, da odvetnik po citiranem členu lahko zahteva zgolj osebne podatke. Take podatke pa tudi davčni organ po določbi prvega odstavka 19. člena ZDavP-2 pod določenimi pogoji sme razkriti. Trditve, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se opravi na območju Republike Slovenije kot tudi, da imajo upniki iz Republike Slovenije možnost izterjave dolga oziroma vodenja izvršbe na premoženje dolžnika v tujini, v kolikor dolžnik razpolaga s takšnim premoženjem, pa so pravilne.

5Tožnica v obširni tožbi pojasnjuje, da tožena stranka na podlagi 48. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) vodi davčni register. Ta pa v skladu z določbo 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU za pravne osebe vsebuje tudi številke plačilnih računov v Sloveniji ali zunaj nje. Meni, da so v skladu z določbo prvega odstavka 10. člena ZOdv ne glede na določbe drugih zakonov, državni organi dolžni brez privolitve posameznika brezplačno dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica. Zato bi davčni organ bil dolžan posredovati podatke o računih dolžnika v tujini. Omenjeno pridobivanje podatkov o računih dolžnika v tujini tožeči stranki omogoča tudi 4. člen ZIZ. Tako določba šestega odstavka 4. člena ZIZ predpisuje, da je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati podatke iz 1. do 6. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena. Tožeča stranka je kot upnica izkazala upravičen interes za pridobitev podatkov s strani tožene stranke. V nadaljevanju se sklicuje tudi na 63. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Sklicuje se tudi na Logansko konvencijo in predpise Evropske unije, ki obravnavajo omenjeno področje.

6Pojasnjuje, da obrazložitev davčnega organa temelji zgolj na določbah ZDavP-2, drugih materialnih zakonski določb pa davčni organ ne upošteva. Tako v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o poslovnem registru Slovenije (v nadaljevanju ZPRS-1) Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju Ajpes) vodi in vzdržuje poslovni register. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot pristojna institucija, ki vodi davčni register, bi morala podatek o vseh številkah računov pravne oseba doma ali v tujini sporočiti Ajpesu zaradi javne objave navedenega podatka. V skladu z določbo 143. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju ZPLASS) Ajpes vodi in upravlja tudi register transakcijskih računov. Tožeča stranka je zaprosila za podatke o morebitnih računih dolžnika v tujini tudi Ajpes in pridobila njegov odgovor, da žal ne razpolaga s podatki dolžnika o transakcijskih računih v tujini. Poudarja, da iz vsebine določb ZPRS-1 in ZPLASS izhaja, da podatki o morebitnih računih pravne osebe v tujini niso osebni podatki. Tudi ZDavP-2 nikjer ne določa, da bi bili podatki o računih pravne osebe v tujini davčna tajnost. Obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da mora davčni organ zaradi varovanja davčne tajnosti ravnati po ZDavP-2, je v celoti neutemeljena. Določila ZDavP-2 davčni organ razlaga zelo ozko, saj navaja, da ker podatek o računih dolžnika v tujini ni naveden med podatki v prvem odstavku 19. člena ZDavP-2, ne gre za takšne vrste podatek, ki bi ga davčni organ lahko razkril. Tožeča stranka kot upnica od tožene stranke ni zahtevala javne objave ali javnega razkritja morebitnih številk računov v tujini, ki bi jih imel dolžnik kot pravna oseba. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj ni uporabila določb ZPLASS, ZPRS-1 in določb Ustave, ampak zgolj določbe ZDavP-2. Odločitev tožene stranke ter razlaga določb ZDavP-2 je v nasprotju z določbami četrtega odstavka 153. člena Ustave. Tožeči stranki tožena stranka s svojo odločitvijo onemogoča učinkovito izterjavo dolga v tujini. Materialni predpis je bil napačno uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen, izpodbijana odločba ne vsebuje prepričljive obrazložitve, zakaj niso bile uporabljene citirane določbe materialnih predpisov. Zaradi kršitve načela zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dejansko stanje v izpodbijani odločbi sploh ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo ugotovljeno nepopolno. V zadevi je prišlo tudi do kršitve določb postopka. Prekršen je bil rok iz četrtega odstavka 4. člena ZIZ, prav tako sta bila prekoračena roka za odločitev organa, določena v ZOdv in ZUP, kar pomeni kršitev načela ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, načelom enakega varstva pravic iz 22. člena in 120. členom Ustave RS, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo na podlagi Ustave in zakonov.

7Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi z uporabo 65. člena ZUS-1 ugodi in izpodbijano odločbo v celoti spremeni tako, da se njeni vlogi za razkritje podatkov o računih pravne osebe dolžnika A. d.o.o. v tujini ugodi, toženi stranki pa naložiti, da ji omenjene podatke sporoči nemudoma oziroma najkasneje v roku 8 dni. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov upravnega spora skupaj s pripadki in DDV.

8Tožeča stranka predlaga tudi izdajo začasne odredbe ter podaja predlog za vsebinsko in absolutno prednostno obravnavo zadeve. Meni, da je tožeči stranki kot upnici potrebno čim prej zagotoviti pravico do učinkovite možnosti izterjave dolga, ki je ugotovljen s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo. Sodišču predlaga, da v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da se tožeči stranki prizna pravica do razkritja podatkov o računih pravne osebe A. d.o.o. v tujini, z vsemi potrebnimi podatki, kar je tožena stranka dolžna storiti nemudoma oziroma v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Sodišče je v zadevi odločilo v skladu z 59. členom ZUS-1 izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

11Tožba ni utemeljena.

12V zadevi ni sporno, da tožnik s predloženimi listinami (to je izvršljivo poravnavo) izkazuje pravni interes za pridobitev zahtevanih podatkov od upravljavca podatkov oziroma iz zbirk podatkov na podlagi 4. člena ZIZ. Vendar pa ima na podlagi omenjenega določila to možnost samo, v kolikor gre za podatke, ki se sicer varujejo kot osebni po določbah predpisov o varstvu osebnih podatkov. Nima pa te možnosti v primeru, ko gre za osebne podatke, ki so še posebej zakonsko varovani kot zaupni in s tem tudi v konkretnem primeru, ko so podatki, s katerimi razpolaga tožena stranka, varovani kot davčna tajnost.

13Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom. Zato je določbe ZDavP-2, na katere se sklicujeta oba davčna organa in ki posebej določajo, kdo in v kakšnem obsegu je upravičen pridobivati te podatke z ozirom na določbe 4. člena ZIZ, potrebno razumeti kot specialne in s tem za določbe, ki prevladujejo nad ureditvijo, ki velja za izvršilni postopek pred sodišči. Izpodbijana odločba je tako pravilno utemeljena na določbah ZDavP-2, na katere se sklicujeta oba davčna organa. Sklicevanje tožnika na določbe 4. člena ZIZ ne zadošča. Da je šteti ureditev v ZDavP-2 z obzirom na ureditev ZIZ za specialno izhaja nenazadnje tudi iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H poročevalec državnega zbora, Eva: 29211-0019 z dne 3. 6. 2010) v kateri je izrecno navedeno, da predlagana ureditev v 4. členu zakona, ki ureja pridobivanje podatkov s strani sodišč, izvršiteljev in upnikov, ne posega v določbe drugih zakonov, ki urejajo zaupna razmerja.

14V delu, v katerem tožena stranka obrazlaga neutemeljenost ZOdv kot pravne podlage za odločanje v tej zadevi, se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1, sklicuje na obrazložitev tožene stranke v njeni odločbi.

15Kakšne podatke bi moral hraniti Ajpes in za katere potrebe, ni predmet tega upravnega spora in tudi ne more biti veljavna podlaga za odločanje v konkretnem primeru. Enako velja glede določil ZPRS-1 in ZPLASS, oziroma ZMZPP, ki vsebujejo določila o osebnih podatkih, ne pa hkrati tudi o zaupnih oziroma davčno tajnih, ki jih za določene svoje namene zbira davčni organ. Materialno pravo je tako pravilno uporabljeno, prav tako pa ni zaznati kršitve pravil postopka, ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi načelo ekonomičnosti postopka ob neutemeljenosti zahteve tožeče stranke ni moglo biti ogroženo. Tožeči stranki sodišče pri tem še pojasnjuje, da so zatrjevane kršitve iz 14., 22. in 120. člena Ustave RS utemeljene na pavšalni ravni in niso ustrezno substancirane. Sodišče se do njih tako niti ni moglo konkretno izjaviti.

16Sodišče pri tem še pripominja, da ima tožnik kot upnik A. d.o.o. možnost pridobiti podatke o dolžnikovem premoženju preko izvršilnega sodišča z uporabo institutov, ki jih ponuja določba 31. člena ZIZ.

17Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči.

19Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z določbo drugega odstavka omenjenega člena, je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe pravnomočno odločilo v zadevi. Procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso več podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe. Zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

20Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.