VSRS Sodba XI Ips 21391/2016-141

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 21391/2016 z dne 2. 6. 2016 odredila pripor zoper obdolženega F. G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženi F. G. v sostorilstvu z obdolženim M. H. storil kazniva dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kazniva dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 21391/2016 z dne 5. 6. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. Navaja, da ni podan utemeljen sum, saj obdolženi G. F. v vlogi kontrolorja tehničnih pregledov (v nadaljevanju tehničnega preglednika) ni imel statusa uradne osebe in posledično ni izpolnjen zakonski znak jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Priporna odločitev je po zagovornikovem mnenju v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, saj odločitev o statusu tehničnega preglednika kot uradne osebe nikjer nima opore v zakonskem besedilu in zato ne more biti predmet arbitrarne ocene sodišča. Tehnični pregled vozila namreč pomeni strokovno tehnično dejanje, ne pa uradnega dejanja, ki bi se opravljalo na podlagi javnega pooblastila. S tem je bil napačno uporabljen 201. člen ZKP, kar pomeni pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Zagovornik graja tudi oceno preiskovalne sodnice o neogibni potrebi pripora za varnost ljudi. Preiskovalna sodnica namreč ni naredila testa sorazmernosti, saj je dejstva, ki posegajo v pravico obdolženca do osebne svobode, zgolj pavšalno ocenila in se sklicevala na splošno znana dejstva. Iz dokazov kazenskega spisa in obrazložitve pravnomočnega sklepa namreč nikjer ne izhaja, da so bila vozila, ki jih je obdolženi F. G. tehnično pregledal, tehnično neizpravna in nevarna, prav tako pa je za dokazovanje neogibne potrebe po priporu neustrezno sklicevanje senata na navedbe soobdolženega M. H. Po zagovornikovem mnenju zato glede sorazmernosti napadena sklepa nimata razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami v kazenskem spisu, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 19., 20. in 28. člena Ustave RS.Zagovornik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženega F. G.

3Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je preiskovalna sodnica prepričljivo obrazložila, da je obdolženi F. G. nastopal v vlogi uradne osebe, saj je bil zaposlen pri P., d.o.o., kot tehnični kontrolor, za kar je moral opraviti izpit po programu, ki ga izvaja Agencija RS za varnost prometa, njegov delodajalec, t.j. P., d.o.o., pa je nosilec javnega pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov. Takšno pooblastilo mu je dala Agencija RS za varnost prometa, ki je pravna oseba javnega prava, njena ustanoviteljica je Republika Slovenija, na podlagi akta o njeni ustanovitvi pa izbira in pooblašča organizacije za opravljanje nalog s področja vozil, kamor spada tudi P., d.o.o. Tudi neogibnost pripora za varnost ljudi je po mnenju vrhovnega državnega tožilca preiskovalna sodnica ustrezno obrazložila, saj je upoštevala vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki so kazale na ponovitveno nevarnost in so posledično narekovale neogibnost pripora, upoštevajoč pri tem dejstvo, da neizpravna vozila sama po sebi implicirajo pretečo nevarnost in se zato z odrejenim priporom zagotavlja varnost udeležencev cestnega prometa.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se v odgovoru ni strinjal s stališčem vrhovnega državnega tožilca in je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Obdolžencev zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da niso izpolnjeni vsi zakonski, saj obdolženi F. G. ni imel statusa uradne osebe po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Zagovornik sicer pravilno citira ustavno odločbo Up-265/01 z dne 26. 10. 2001, po kateri je potrebno za sklepanje o obstoju utemeljenega suma predhodno ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in je opisano v sklepu o odreditvi pripora, sploh kaznivo dejanje. Glede na vložnikove navedbe je torej v konkretnem primeru bistveno vprašanje zakonskega znaka uradne osebe in njene umestitve v konkretni del opisa kaznivega dejanja. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da naj bi obdolženi F. G. skupaj z zavestnim sodelovanjem ali posamično kot uradna oseba zase in za drugega ali pa le zase zahteval in sprejel nagrado ali korist, da je v mejah svojih uradnih pravic opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti tako, da je kot kontrolor tehničnih pregledov vozil v družbi P., d.o.o., od soobdolžencev prejel nagrado, vsakič v določeni višini, da je sam ali skupaj v sodelovanju s soobdolženim M. H. usklajeno izvedel tehnični pregled na način, da je v vsakokratnem zapisniku o tehničnem pregledu ter s tem v evidencah registriranih vozil vnesel in potrdil ali soglašal z vsebino podatkov in oceno vozila, vneseno v zapisnik, ki ga je formalno potrdil eden izmed njiju, da je bil opravljen tehnični pregled teh vozil in da so tehnično brezhibna ali pogojno brezhibna ter s tem omogočil registracijo vozil, čeprav niso bila tehnično brezhibna ali pa sploh niso bila pregledana, saj bodisi ni zapisal ugotovljenih nepravilnosti na vozilu, bodisi konkretnega vozila ni postavil na preizkuševalno stezo ali pa je pri določenih meritvah na preizkuševalno stezo postavil drugo, tehnično brezhibno vozilo, katerega meritve je uporabil pri tehnično pomanjkljivem vozilu, s čimer v zapisnik in s tem evidence ni vnesel vseh pomembnih podatkov ali je vnesel lažne podatke ugotovitev in meritev. Pri tem je obdolženi F. G. vsakokrat ravnal v nasprotju s 15. in 17. členom Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (Ur. l. RS, št. 44/2013 in tehnična specifikacija TSV – 605/01 o postopkih za izvedbo tehničnih pregledov motornih in priklopnih vozil na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o motornih vozilih (Ur. l. RS, št. 106/2010)).

6Prav tako iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da naj bi obdolženi F. G. v različnih časovnih in stvarnih okoliščinah (kakor so konkretizirane v nadaljevanju opisa pod posamičnimi točkami) kot uradna oseba v uradno listino vpisal lažne podatke ali ni vpisal pomembnega podatka ali je s svojim podpisom potrdil tako uradno listino z lažno vsebino s tem, da je kot kontrolor tehničnih pregledov vozil v družbi P., d.o.o., skupaj v sodelovanju ali posamično v zapisniku o tehničnem pregledu ter s tem v evidencah registriranih vozil potrdil, da je bil opravljen tehnični pregled teh vozil in da so tehnično brezhibna ali pogojno brezhibna, s tem pa je omogočil, da so se na podlagi navedene listine vozila registrirala, kljub temu, da vozila niso bila tehnično brezhibna ali pa sploh niso bila pregledana ali pregledana v celoti, saj bodisi ni zapisal ugotovljenih nepravilnosti na vozilu, bodisi je vozilo na hitro pregledal bodisi konkretnega vozila ni postavil na preizkuševalno stezo ali pa je le pri določenih meritvah na preizkuševalno stezo postavil drugo, tehnično brezhibno vozilo, katere meritve je uporabil pri tehnično pomanjkljivem vozilu, s čimer v zapisnik in s tem v evidence ni vnesel vseh pomembnih podatkov ali je vnesel lažne podatke ugotovitev in meritev. Pri tem drugi odstavek 51. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) določa, da se po opravljenem tehničnem pregledu v primeru, ko je bilo na tehničnem pregledu ugotovljeno, da je vozilo tehnično brezhibno, izda potrdilo, kot to potrdilo pa v skladu s prvim odstavkom 26. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (v nadaljevanju Pravilnik) šteje zapisnik o tehničnem pregledu, katerega vsebina je določena s prvim odstavkom 17. člena Pravilnika in prilogo št. II k Pravilniku, zaradi česar se šteje zapisnik o tehničnem pregledu vozila kot potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila in s tem kot uradna listina, ki ga je potrebno predložiti v postopku registracije vozila ter je uspešno opravljen (v zapisniku potrjen) tehnični pregled na podlagi ZMV pogoj za registracijo vozila.

7Tako opisanemu ravnanju obdolženega F. G. v nadaljevanju izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora sledi opis njegovega položaja oziroma statusa. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora namreč izhaja, da je tako opisana ravnanja tehnični preglednik F. G., zaposlen kot kontrolor za tehnične preglede v podjetju P., d.o.o., v skladu s 13. in 17. členom Pravilnika, izvrševal kot uradna oseba v okviru uradnih dejanj, saj ima podjetje P., d.o.o., na podlagi 4. člena Pravilnika v zvezi s 55. členom in 57. členom ZMV s strani Javne agencije RS za varnost prometa podeljeno pooblastilo za izvajanje tehničnih pregledov vozil, ki morajo biti izvajana v skladu z 48. in 51.členom ZMV; izdana dokazila (zapisniki kot potrdila), ki jih izdajo kontrolorji za tehnične preglede v podjetju P., d.o.o., pa se v skladu s 26. členom Pravilnika štejejo kot pogoj za registracijo vozil, pa tudi kot potrdilo po 51. členu ZMV.

8Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da družba P., d.o.o., med drugim nudi storitve tehničnih pregledov motornih vozil, ki jih opravljajo strokovno usposobljeni pregledniki, nato pa je v nadaljevanju opredeljen pojem tehničnega pregleda, postopek tehničnega pregleda ter pogoji, ki jih mora imeti vozilo, na podlagi katerih se ugotovi njegova tehnična brezhibnost in izda potrdilo o tem. Preiskovalna sodnica je nato obrazložila zakonski položaj Javne agencije RS za varnost prometa in njene pristojnosti, po katerih ta podeljuje pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov vozil strokovnim organizacijam, med katere sodi tudi P., d.o.o., ki pa morajo imeti ustrezne uslužbence – kontrolorje tehničnih pregledov, preko katerih udejanjajo upravičenja in dolžnosti iz podeljenega pooblastila (izvajajo tehnične preglede vozil in izdajajo potrdila o tem). Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora v zvezi s podelitvijo pooblastila izhaja, da je Javna agencija RS za varnost prometa na podlagi 30. in 55. člena ZMV izdala odločbo, št. 217-26/2013/6 z dne 30. 7. 2013, s katero je pooblastila podjetje P., d.o.o., za opravljanje tehničnih pregledov motornih in priklopnih vozil. V nadaljevanju obrazložitve sklepa je predstavljen način izvajanja tehničnega pregleda in položaj dveh tehničnih preglednikov, ki izvajata tehnični pregled vedno skupaj, po koncu pregleda pa v skladu s 26. členom Pravilnika izdata dokazilo o opravljenem tehničnem pregledu, ki je dejansko zapisnik iz 17. člena Pravilnika ter se šteje kot potrdilo iz drugega odstavka 51. člena ZMV. V skladu z 31. členom ZMV je navedeni zapisnik eden izmed nujnih pogojev za registracijo vozila.

9Na podlagi opisa očitanega ravnanja in obrazložitve položaja družbe P., d.o.o., in pri njej zaposlenih uslužbencev je preiskovalna sodnica obrazložila, da je bil obdolženi F. G. pri navedeni družbi zaposlen kot tehnični preglednik, ki je v skladu s 13. in 17. členom Pravilnika izvrševal tehnične preglede kot uradna oseba v okviru uradnih dejanj, saj ima P., d.o.o., na podlagi 4. člena Pravilnika v zvezi s 55. in 57. členom ZMV s strani Javne agencije RS za varnost prometa podeljeno pooblastilo za izvajanje tehničnih pregledov vozil. Preiskovalna sodnica je upoštevala, da so delo tehničnega preglednika, izvedba tehničnega pregleda in izdaja potrdila o tehnični brezhibnosti vozila določeni v zakonu, pri čemer potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila lahko izda samo tehnični preglednik, zato je štela, da je obdolženi F. G. deloval kot uradna oseba, upoštevajoč tudi dejstvo, da izdana dokazila (zapisnike in potrdila) na podlagi 26. člena Pravilnika štejejo kot pogoj za registracijo vozila po 31. členu ZMV, pa tudi kot potrdilo po 51. členu ZMV, kar jih opredeljuje kot uradne listine. Ob tem je preiskovalna sodnica upoštevala tudi dejstvo, da je obdolženi F. G. pri P., d.o.o., zaposlen kot javni uslužbenec na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ima opravljen izpit za kontrolorja tehničnih pregledov motornih in priklopnih vozil, v zvezi s čimer je izdala Javna agencija RS za varnost prometa potrdilo, št. 1342 z dne 4. 10. 2012 na podlagi 60. člena ZMV in 39. člena Pravilnika.

10Iz vsega zgoraj zapisanega tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaenkrat izhaja jasen očitek, da je obdolženi F. G. storil kazniva dejanja jemanja podkupnine in kazniva dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva v vlogi uradne osebe in so tako v opisu očitanega ravnanja opredeljeni vsi zakonski znaki obeh kaznivih dejanj. Kot je že bilo obrazloženo, zagovornik pravilno citira navedeno ustavno odločbo, po kateri je potrebno v okviru obstoja utemeljenega suma sprva ugotoviti, ali je ravnanje sploh kaznivo dejanje, vendar pa v nadaljevanju neutemeljeno graja opis očitanega kaznivega dejanja, ki naj ne bi imel opredeljenega zakonskega znaka uradne osebe. Preiskovalna sodnica je sprva v opis ravnanja vnesla objektivne zakonske znake obeh očitanih kaznivih dejanj, glede obdolženčevega statusa uradne osebe pa v nadaljevanju opisala pooblastilno razmerje med Javno agencijo RS za varnost prometa in podjetjem P., d.o.o., v katerem je obdolženec na zakonsko predpisan način in na podlagi potrdila o opravljenem izpitu za kontrolorja tehničnih pregledov opravljal tehnične preglede vozil in izdajal za to potrebne dokumente (zapisnike in potrdila), ki so pogoj za registracijo vozila. Takšnim zaključkom je pritrdil tudi zunajobravnavni senat in poudaril, da noben drug uslužbenec, kakor prav tehnični preglednik, ni mogel izpolniti obrazca zapisnika o opravljenem tehničnem pregledu vozila in potrdila o tehnični brezhibnosti vozila. Iz opisa očitanega ravnanja in obrazložitve izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora je tudi po stališču Vrhovnega sodišča možno razbrati, da je obdolženec opravljal dejanja na podlagi omenjenega zakona in podzakonskega akta v okviru svojih službenih pooblastil oziroma nalog po vnaprej predpisanem postopku. Povedano drugače, iz opisa ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, medtem ko bo vprašanje utemeljenosti očitanega opisa, s tem pa tudi vprašanje, ali je obdolženec dejansko nastopal v vlogi uradne osebe, predmet nadaljnjih faz kazenskega postopka, če bo do njih prišlo.

11V drugem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik graja odsotnost neogibne potrebe pripora za varnost ljudi. Preiskovalna sodnica je sprva ocenjevala okoliščine v zvezi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti in zaključila, da te kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica poudarila število kaznivih dejanj, saj naj bi obdolženec storil devetnajst kaznivih dejanj jemanja podkupnine in devetnajst kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva, vsa obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil v relativno kratkem časovnem obdobju dveh mesecev. Prav tako je poudarila način storitve kaznivih dejanj, saj naj bi obdolženi F. G., skupaj z ostalimi obdolženci, izvrševal kazniva dejanja po utečenem ravnanju, usmerjenim v pridobivanje finančnih sredstev, pri tem pa naj bi imeli za takšna ravnanja svoj cenik, uporabljali naj bi svoja vozila ali celo brezhibna vozila drugih oseb, imeli pa naj bi tudi naštudiran računalniški sistem in naprave (načine, kako preslepiti računalniški sistem naj bi pokazal N., ki je lastnik podjetja P., d.o.o.). V zvezi z načinom storitve kaznivih dejanj ne gre spregledati tudi vztrajnosti oziroma predrznosti, na kar kaže okoliščina, da naj bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tudi po tem, ko so v P., d.o.o., dne 26. 4. 2016 odkrili nameščene kamere (ki jih je po sodni odredbi namestila policija) in je tudi posumil, da bi jih lahko namestila policija, a se je kljub temu zgolj premaknil iz prostora na hodnik ali pa na preizkuševalno stezo. Med subjektivnimi okoliščinami preiskovalna sodnica ni spregledala dejstva, da si je obdolženec kljub redni zaposlitvi na podlagi očitanih kaznivih dejanj pridobival znatna finančna sredstva in od začetka izvrševal kazniva dejanja iz koristoljubnosti. Na podlagi zbranih dokazov in načinakomuniciranja s strankami je preiskovalna sodnica poudarila tudi, da obdolženec pozna velik krog ljudi, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, ki jo sam izvaja kot poklic, kar kaže na veliko verjetnost, da bi se obdolženec na prostosti zopet povezal z vsemi navedenimi in nadaljeval kot uslužbenec ali posrednik z izvrševanjem enakih kaznivih dejanj. Kot bistveno subjektivno okoliščino je preiskovalna sodnica izpostavila obdolženčevo nadaljevanje izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj navkljub predhodni pravnomočni sodbi. Obdolženi F. G. je bil namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki, I K 85640/2010 z dne 25. 11. 2014 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 261. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, desetih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in devetnajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic v sostorilstvu po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Kazniva dejanja po omenjeni sodbi je storil z izrabo pravic, ki jih je imel kot uradna oseba v vlogi tehničnega preglednika, preiskovalna sodnica pa ugotavlja, da je bil modus operandi teh kaznivih dejanj popolnoma enak načinu izvrševanja kaznivih dejanj v tem kazenskem postopku, zaradi katerih je bil odrejen pripor. Sodba Okrajnega sodišča v Škofji Loki je postala pravnomočna dne 4. 1. 2016, obsojen pa je bil na zaporno kazen tri leta, ki se izvršuje z vikend zaporom, tako da je ob delavnikih obdolženec še vedno delal kot tehnični preglednik pri P., d.o.o., s tem pa je izvršil tudi očitana kazniva dejanja.

12Ob tako podanih objektivnih in subjektivnih okoliščinah na strani obdolženega F. G. je po oceni Vrhovnega sodišča preiskovalna sodnica logično in razumno utemeljeno obrazložila neogibnost pripora za varnost ljudi. Preiskovalna sodnica je sklenila, zunajobravnani senat pa je njenim zaključkom pritrdil, da je obdolženec pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj izkazal velikovztrajnost in odločenost nadaljevati s kaznivimi dejanji, navkljub dejstvu, da je zoper njega potekal kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in naj bi obravnavana kazniva dejanja storil še v času sojenja, po pravnomočnosti sodbe in celo med izvrševanjem izrečene kazni zapora. Glede na naravo dela, ki ga je obdolženec opravljal, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča preiskovalna sodnica utemeljeno presodila, da je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu), saj je ugotovila veliko verjetnost, da bi obdolženec kazniva dejanja na prostosti ponavljal, s tem pa še naprej spravljal v promet tehnično pomanjkljiva vozila, ki so zaradi slabih pnevmatik, nepravilno delujočih airbagov in izpušnih plinov škodljiva oziroma nevarna za ljudi. S tako presojo je preiskovalna sodnica izključila možnost, da bi bilo mogoče enak namen doseči s katerim od milejših ukrepov. Zagovornik z drugačno oceno okoliščin glede neogibnosti pripora za varnost ljudi, kot jih je ugotovila preiskovalna sodnica, pritrdil pa jim je tudi zunajobravnavni senat, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Zagovornik uveljavlja kršitev ustavnih pravic (kršitev 19., 28. in 28. člena Ustave RS), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj navaja posamezne ustavne določbe, ki naj bi bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora kršene, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.