VDSS sodba Pdp 451/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka v znesku 21.600,00 Sit v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep generalnega direktorja tožene stranke, o prenehanju potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 6.6.1997, izdan pod št. K-tp 4/97 in potrjen s sklepom komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke z dne 19.9.1997 št. 3/97, kot nezakonit razveljavi; ugotovi se, da delovno razmerje tožniku J. B. pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja kot delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, kar je tožena stranka dolžna priznati in pozvati tožnika nazaj na delo, ter mu vpisati v delovno knjižico ustrezno delovno dobo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje do reintegracije, vse v 8 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko do plače, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega vsakomesečnega zneska dalje do plačila in mu plačati tudi obvezne prispevke in davke, vse v 8 dneh in pod izvršbo, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 71.910,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila, ter mu povrniti stroške sodnih taks, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. tč. 353. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da Zakon o delovnih razmerjih v 34. čl. določa, da obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev ugotavlja poslovodni organ (poslovodni organ po zakonu o gospodarskih družbah niti ni predviden, vsekakor pa se kot poslovodni organ šteje enočlanska uprava, kar je enako pojmovno terminu poslovodnega organa, poslovodja v pravni osebi) oz. delodajalec. Pri toženi stranki so v skladu s 26. čl. Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo dne 3.3.1997 sprejeli analizo zaposlenosti in predlog usmeritve za leto 1997, nadalje so na 4. redni seji razširjenega strokovnega sveta (naloge in pravna narava strokovnega sveta izhajajo iz pravilnika, organizacije, delniške družbe tožene stranke z dne 15.5.1997 - 23.-25. člen) dne 17.4.1997 sprejeli sklep, da se 11 delavcev omogoči, da kot tehnološki presežni delavci zapustijo podjetje pod pogoji in kriteriji, ki jih določajo veljavni akti podjetja oz. splošno veljavna zakonodaja. Oba dokumenta pa po mnenju tožene stranke lahko štejemo kot ugotovitev obstoja trajnega prenehanja potreb po delavcih, ki ga je sprejel pristojni organ. V tej začetni fazi postopka še ne gre za poimenski seznam trajno presežnih delavcev, temveč le za abstraktno ugotovitev obstoja določenega števila in kategorije nepotrebnih delavcev. Iz obeh listin izhajajo razlogi za prenehanje potreb po delu delavcev, število in kategorija nepotrebnih delavcev in rok, v katerem bo prenehala potreba po delu teh delavcev. O tem in o razlogih, zaradi katerih je prišlo do trajnega prenehanja potreb po delu, je tožena stranka obvestila tako svet delavcev, kot tudi oba sindikata. Le-ti so aktivno sodelovali pri sprejemu programa za reševanje presežnih delavcev, ki je bil tudi sprejet v soglasju z njimi. Kot izhaja iz statuta tožene stranke z dne 21.5.1996 so organi tožene stranke uprava, ki ima enega člana - generalnega direktorja (24. čl. statuta), nadzorni svet (26. čl. statuta) in skupščino (40. čl. statuta). Naloge posameznih organov določa statut in zakon o gospodarskih združbah. Po tem zakonu ima lahko uprava enega ali več članov (direktorjev). Če družba nima nadzornega sveta, ima uprava najmanj 3 člane (2. odst. 246. čl. ZGD). Glavna funkcija in pristojnost uprave je vodenje družbe, torej upravljanje družbe. Poleg vodenja družbe so funkcije in pristojnosti še zastopanje in predstavljanje družbe. Čeprav pristojnost uprave pomeni množičnost, je to lahko individualni ali pa kolektivni organ. Zato meni tožena stranka, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da opravlja uprava tožene stranke le funkcijo, ki bi jo lahko opredelili kot poslovodsko. Uprava je torej organ upravljanja pri toženi stranki. Pri sprejemanju odločitev velja načelo samostojnosti uprave. Uprava je pristojna sprejemati vse odločitve, razen tistih, za katere je izrecno pristojna skupščina oz. nadzorni svet in odgovornosti za odločitve, za katere je pristojna, in odgovornosti, za katere je pristojna, ne more prenesti na druge z delegacijo pristojnosti. V statutu tožene stranke so v 35. čl. določene pristojnosti nadzornega sveta. V 4. odst. 274. čl. ZGD pa je določeno, da se vodenje posla ne more prenesti na nadzorni svet. Zato meni tožena stranka, da ni nadzorni svet pristojni organ za sprejem programa razreševanja trajnih presežkov delavcev, ampak je poglavitna pristojnost nadzornega sveta le nadzorstvo nad vodenjem družbe. Odločitev o tem, kako številčna naj bi bila uprava, je vsekakor v pristojnosti ustanovitelja tožene stranke. Kot določa ZGD izraz poslovodstvo zajema vse osebe, ki jim je zaupano vodenje poslov pri posameznih družbah. Tako je sprejela program reševanja presežnih delavcev uprava, kot organ upravljanja. Poleg tega meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se lahko delovna mesta ukinejo le s spremembo takega akta, ki mora biti sprejeta in objavljena na enak način, kot je bil sprejet in objavljen osnovni akt. Ob sprejemu programa je bilo tožniku delovno mesto ukinjeno, zato tudi ni potrebno upoštevati izločilnih kriterijev, ki jih predpisuje 36.b čl. Zakona o delovnih razmerjih. V predhodno analizo po 26. čl. panožne kolektivne pogodbe je vključen tudi tožnik. Poleg tega so si odločilna dejstva v medsebojnem nasprotju. Po sprejetju programa, s katerim je bilo tudi ukinjeno tožnikovo delovno mesto, je tožena stranka dne 25.2.1998 sprejela nov pravilnik o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest, iz katerega je jasno razvidno, da delovnega mesta, ki ga je zasedel tožnik, ni več.

O pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče že odločalo s sodbo, Pdp 1022/98-5 z dne 9.3.2000 in ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek. Sklenilo pa je, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki je reviziji ugodilo s sklepom, opr.št. VIII IPs 128/2000 z dne 6.2.2001, in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Obenem je sklenilo, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.

Pri tem revizijsko sodišče ni soglašalo s presojo pritožbenega sodišča, da so bile v postopku ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki upoštevane vse bistvene zahteve zakonske ureditve postopka ter tudi elementi postopka, ki so določeni v kolektivni pogodbi dejavnosti. S tem, da je tožena stranka v analizo zaposlenosti v letu 1997 vključila tudi delavce na čakanju, ki jim dolgoročno ni mogoče zagotoviti dela, tako, da je določila, da jih je treba vključiti v program razreševanja presežnih delavcev, ni izpolnila svoje obveznosti iz 3. odst. 26. čl. Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/94). Revizijsko sodišče pa je soglašalo s presojo drugih elementov postopka, vendar ugotavlja, da omenjena opustitev izdelave predhodne analize utemeljenosti za uvrstitev tožnika med trajno presežne delavce lahko kaže na zlorabo pravic tožene stranke pri ugotavljanju presežnih delavcev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje bistveno pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na bistveno pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da določila Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 in 29/95), ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov (3. poglavje), urejajo razloge in postopek ugotavljanja presežnih delavcev tako, da je ob njihovem upoštevanju zagotovljena pravna varnost in enak pravni položaj delavcev v postopku. Ta zakonska določila podrobneje urejajo enega izmed dopustnih oz. resnih, tehtnih razlogov, ki jih omenja ratificirana Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 (Ur.l. SFRJ št. 4/84 - MP) kot možno pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja delavca na pobudo delodajalca. Avtonomni pravni viri lahko določajo dodatne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko delodajalec zakonite odloči o prenehanju delovnega razmerja delavca, katerega delo v organizaciji ni več potrebno. Tak normativni vir je lahko tudi kolektivna pogodba dejavnosti.

Nadalje zaključuje pritožbeno sodišče, da v postopku določanja in razreševanja trajno presežnih delavcev, med katere je bil uvrščen tudi tožnik, niso bile upoštevane vse bistvene zahteve zakonske ureditve postopka ter tudi elementi postopka, ki so določeni v kolektivni pogodbi dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. S tem, da je tožena stranka v analizo zaposlenosti za leto 1997 vključila tudi delavce na čakanju, ki jim dolgoročno ni mogoče zagotoviti dela tako, da je določila, da jih je treba vključiti v program razreševanja presežnih delavcev, ni izpolnila svoje obveznosti iz 3. odst. 26. čl. Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/94), saj to določilo obvezuje toženo stranko, da delavce, ki so bili začasni presežki, med njimi je bil tudi tožnik sam, ne more vključiti med trajne presežke brez te predhodne analize. Ta analiza pa je odločilnega pomena za zakonito ugotavljanje presežnih delavcev pri toženi stranki, zato je že iz tega razloga sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Pri tem pa pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da program ni sprejel pristojni organ, to je uprava, ampak bi ga moral sprejeti nadzorni svet.

Nadalje pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto. Namreč v "seznamu presežnih delavcev" (dokaz B/4), ki je priloga programa razreševanja presežkov delavcev, je navedeno, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, kar je tožena stranka storila kasneje tudi še s Pravilnikom o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest z dne 25.2.1998 (dokaz B/25 in B/29). Namreč za veljavno prenehanje potreb po delu na delovnem mestu je potrebno le navesti ukinitev delovnega mesta v smislu ukinitve potreb po delu na delovnem mestu v programu, ni pa potrebno istočasno tudi sprejeti spremembe pravilnika o sistemizaciji, kot to pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še zaključuje, da v tej konkretni zadevi, ko je pristojni organ za sprejem programa reševanja presežkov delavcev, uprava, ni potrebno še posebnega ugotavljanja obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca po 1. odst. 34. čl. ZDR, kot to tudi pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Ob tem pa ugotavlja, da je odločilno dejstvo za zakonito izdajo te sodne odločbe, pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri sprejemanju programa razreševanja presežkov delavcev ni izdelala analize v skladu z določilom 3. odst. 26. čl. prej citirane panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da delavce, ki so bili začasni presežki, ni možno vključiti med trajne presežke brez te predhodne analize, katere namen je, po stališču pritožbenega sodišča, kot tudi revizijskega sodišča, individualizirano ugotavljanje, zakaj delavcu, ki je na čakanju na delo, ni mogoče zagotoviti drugega dela.

Glede na zgoraj navedene dejanske in pravne razloge zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da trpi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela s pritožbo, dolžna pa je tožniku povrniti njegove revizijske stroške v znesku 21.600,00 Sit, saj je z revizijo uspel, po tar.št. 10, tč. 1 b in tč. 5 Odvetniške tarife (Ur.l. RS št. 7/95), to je 240 odvetniških točk po vrednosti točke 90,00 Sit, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).