VSK sklep I Cp 379/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za začasno določitev stikov med njim in mladoletnima otrokoma V. in E.B.. Ocenilo je, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi zahtevale nujno začasno ukrepanje z izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu se pritožuje tožnik po pooblaščenki. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da iz njegovih navedb ne izhaja nikakršna oziroma resna nevarnost za otroka. Sklicuje se na svoje navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, v katerih je bilo pojasnjeno, da njegovi stiki z otrokoma potekajo izključno na domu matere in vselej le ob njeni prisotnosti oz. ob njenem nadziranju stika, zaradi česar prihaja do očitnega odtujevanja otrok v razmerju do njega. Otroka se ne moreta sprostiti in stika preživljati pristno ter brezskrbno, saj sta pod stalnim pritiskom, ki je posledica navzočnosti matere. Zaradi materine prisotnosti sta hladna in izrecno zavračata preživljanje prostega časa z očetom. Sin V. se, ko ga obišče oče na domu matere, zapre v svojo sobo in ne želi stika z očetom ter z njim ne želi govoriti po telefonu. Pritožnik meni, da s tem otrokoma nedvomno nastaja nepopravljiva škoda, saj sta v razvojno najobčutljivejši starosti, ko potrebujeta pristne in zaupne odnose z obema staršema. Res je sicer, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, da se stiki izvajajo, a na popolnoma neprimeren in nenaraven način, to je na domu matere ter ob njeni stalni prisotnosti, zato otroka zaradi napetega odnosa med staršema ter prizadetosti matere, za katero krivita očeta, ne moreta sproščeno preživljati časa z očetom ter z njim ohranjati pristnega in zaupnega odnosa. Dolgotrajno izvajanje takih stikov zgolj poglablja stisko otrok. Med pravdnima strankama dogovor o načinu izvajanja stikov pravzaprav ne obstoji, tožnik otroka na toženkinem domu obiskuje samoiniciativno. Opisani način obiskovanja otrok je mučen in ta situacija nikakor ne more trajati vse do končne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku. Zaradi nepripravljenosti toženke omogočite stike izven njenega doma, je po mnenju pritožnika potrebna intervencija sodišča.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je v postopkih v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izdaja regulacijske začasne odredbe, katere namen je, da se začasno do izdaje končne odločbe uredijo razmerja med starši in otroci, na mestu le tedaj, ko otrokom grozi nasilje ali nepopravljiva oz. nesorazmerno težko popravljiva škoda. O tem v sodni praksi ni nobene dileme. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru taka škoda ne grozi, pa je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da se stiki med očetom in otrokoma izvajajo in da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi mati stike onemogočala, zgolj zato, ker je na stikih prisotna tudi mati, pa do odtujitve med očetom in otrokoma ne more priti. Obrazložilo je še, da se bo moral oče sam potruditi, da z otrokoma zgradi čvrstejši in zaupanja vreden odnos.

Prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo osnovnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je potrebno upoštevati pri odločanju o stikih med otrokom in tistim staršem, s katerim otrok ne živi, to je, da morajo biti za omejitev ali prepoved stikov izkazani posebej utemeljeni razlogi, sicer pa je načeloma pravica do stikov neomejena. Po trditvah tožnika gre v konkretnem primeru, ko se stiki izvajajo le z njegovim obiskovanjem na domu otrok in v prisotnosti matere, za stike pod nadzorom, torej za omejene stike. V predlogu za izdajo začasne odredbe je trdil, da toženka stikov ne vzpodbuja s svojim aktivnim ravnanjem, da manipulira in da je posledica takšnega njenega ravnanja odtujevanje otrok od očeta.

Brez dvoma stiki očeta z otrokoma v prisotnosti matere ne morejo biti enako kvalitetni in izgrajevanje njihovega medsebojnega zaupanja ter pristnega odnosa ne more biti tako intenzivno, kot bi bilo brez nadzora matere. Ker ne gre za primer, ko bi mati stikom nasprotovala, temveč naj bi jih po trditvah tožnika s svojo navzočnostjo dejansko le omejevala, o utemeljenosti predlagane začasne odredbe ni mogoče odločiti, ne da bi pred tem sodišče pridobilo toženkin odgovor na predlog oz. izpeljalo kontradiktoren postopek in po potrebi izvedlo predlagane dokaze, na podlagi česar bi se lahko prepričalo, ali so tožnikove trditve, da se mu pravica do stikov omejuje in da jih mati ne vzpodbuja s svojim aktivnim ravnanjem, resnične.

Ker je torej brez dvoma v korist otrok, da imata stike z obema staršema, in je še posebej pomembno, da se stiki s tistim staršem, s katerim ne živita, ohranjajo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).