VSK sklep Cpg 447/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovna odločitev iz sodbe sodišča prve sotpnje.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.631,50 EUR s pripadki (I. točka izreka); naložilo toženi stranki, da tožeči stranki to terjatev poravna v skladu s pogoji iz sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 1421/2014, z dne 11. 7. 2014 (II. točka izreka); glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 188,81 EUR s pripadki je sodišče izvršilni sklep razveljavilo (III. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in jo izpodbijala v I. in II. točki glede nepriznanih izvršilnih stroškov ter v IV. točki izreka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in navedla, da se je že pri prvi izdaji sklepa izkazalo, da sodišče ne pozna razlike med prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo, saj sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne more biti izvršilni naslov. Tožena stranka je resda v odgovoru zoper sklep o izvršbi priznala terjatev tožeče stranke v skladu s pogoji poenostavljene prisilne poravnave, hkrati pa predlagala, da se izvršilni sklep v celoti razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Izvršilno sodišče pa je sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavilo, zadevo odstopilo v pravdni postopek, kjer je sodišče tožečo stranko najprej pozvalo na plačilo sodne takse in še na dopolnitev tožbe. S tem je stekel pravdni postopek in nastala je upravičenost tožeče stranke tudi do nagrade za pravdni postopek in vračila sodne takse. Sodišče bi moralo v skladu z enotno sodno prakso v I. točki izpodbijane sodbe ugotoviti, da obstaja tudi terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov izvršilnega postopka v znesku 188,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2014 do plačila, v II. točki izpodbijane sodbe bi moralo toženi stranki naložiti še plačilo 40% navedenega zneska izvršilnih stroškov pod pogoji prisilne poravnave, v IV. točki izpodbijane sodbe pa bi moralo toženi stranki naložiti povračilo pravdnih stroškov v znesku 1.653,86 EUR.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da ima ravnanje dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ki je priznal terjatev in jo vključil v posodobljen seznam terjatev, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, in je zato izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Te odločitve pritožba ne izpodbija, izpodbija samo odločitev o stroških pravdnega postopka in o stroških izvršilnega postopka, ki so nastali tožeči stranki.

O tem, kako se krijejo stroški postopka v primeru, ko tožena stranka pripozna zahtevek, je urejeno v 157. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo, in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. V primeru pripoznave zahtevka se torej stroški ne odmerjajo glede na uspeh v pravdi, ampak po načelu krivde(1).

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, temeljilo na zgoraj povzeti določbi ZPP, zato je navrženi očitek tožeče stranke, da sodišče ne pozna razlike med prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo povsem neutemeljen in tudi odveč. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja dejstva (ki jih pritožba ne izpodbija): da se je nad toženo stranko začel postopek poenostavljene prisilne poravnave 2.4.2014, da je bil 29.4.2014 objavljen posodobljen seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, in da je 31.7.2014 postal sklep o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tožeča stranka zoper toženo stranko izvršilni predlog vložila 30.9.2014, torej po tem, ko je bil sklep o končanju poenostavljene prisilne poravnave že pravnomočen. V skladu s petim odstavkom 221.d člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) mora biti posodobljeni seznam terjatev, to je tistih terjatev, ki jih insolvenčni dolžnik priznava, objavljen(2).

Iz zgoraj povzetih dejstev je mogoč zaključek, da je bil v času, ko je tožeča stranka vložila izvršilni predlog, podatek o tem, da tožena stranka njeno terjatev priznava, že znan. Imamo torej pravno situacijo iz 157. člena ZPP, ko tožena stranka ni dala povoda za začetek sodnega postopka, in ko je takoj pripoznala tožbeni zahtevek, kot je to prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno povzelo. Zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve njenih stroškov, tako ne izvršilnih stroškov, kot tudi ne nadaljnjih pravdnih stroškov.

Ob pravilni uporabi 157. člena ZPP bi bila lahko stroškovna odločitev celo drugačna, to je, da bi tožeča stranka morala toženi stranki povrniti pravdne stroške, v kar pa pritožbeno sodišče (samo ob vloženi pritožbi tožeče stranke) ni posegalo (359. člen ZPP), je pa njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

------------------------------------------

op. št. 1: glej tudi komentar k 157. členu ZPP iz ZPP s komentarjem, 2. knjiga, stran 44.

op. št. 2: Sodišče ga na spletnih straneh AJPES objavi v treh delovnih dneh po njegovi predložitvi.