UPRS sodba III U 152/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnica, ki ji je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 4139/2010 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 4139/2010 z dne 6. 6. 2013 izrečena kazen treh let in štirih mesecev zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja te kazni. V obrazložitvi sprejete odločitve je tožena stranka uvodoma opisala dosedanji potek postopka. O tožničini prošnji za pogojni odpust je prvič odločala dne 17. 9. 2015, ko je odločila, da se je pogojno ne odpusti. Tožnica je zoper to odločitev vložila tožbo, ki ji je sodišče s sodbo, opr. št. III U 306/2015 z dne 12. 1. 2105 ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka sledila navodilom sodišča. Pojasnila je, katere dokaze je izvedla v dokaznem postopku ter da ostalih dokazov, in sicer dopisa sodišča in zapisnika o zaslišanju, ni izvedla, saj je na podlagi obstoječih dokazov ugotovila vse okoliščine, pomembne za odločitev. Prav tako tožena stranka ni sprejela dokaznega predloga tožnice glede pridobitve novega mnenja zavoda glede kritičnega odnosa tožnice do kaznivega dejanja in njenega vedenja med prestajanjem kazni, saj je ocenila, da že zbrana dokumentacija daje zadostno podlago za sprejem odločitve.

2Tožena stranka je v nadaljevanju izpodbijane odločbe povzela vsebino tožničine prošnje in izvedenih dokazov (poročilo ZPKZ Ig z dne 3. 9. 2015, potrdilo Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I Kr 25455/2015 z dne 14. 7. 2015, potrdilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kr 33431/2015 z dne 4. 9. 2015, potrdilo Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I Kr 25455/2015 z dne 9. 9. 2014, pojasnila k poročilu ZPKZ Ig z dne 21. 3. 2016, odgovor Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. Su 99/2016 z dne 18. 3. 2015, dokument o izdajanju enotnega potrdila o odprtih (uvedenih) kazenskih postopkih, zahtevo za odpravo nepravilnosti pri izdaji potrdila ter izjavo tožnice o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev z dne 1. 4. 2016 s prilogama), sprejeto odločitev pa oprla na odločbo 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pojasnila je, da morata biti za pogojni odpust obsojenca izpolnjena formalni in materialni pogoj. Formalni pogoj predstavlja delež prestane kazni, materialni pogoj pa ugotovitev, da je utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

3Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica polovico kazni že prestala in da zato izpolnjuje formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu. Zato je zadevo obravnavala vsebinsko, ter, po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sprejela odločitev, da tožnice pogojno ne odpusti. Ugotovila je, da se tožnica med prestajanjem kazni vede ustrezno, da je prizadevna pri opravljanju hišniških del, da je prvič na prestajanju zaporne kazni, da nima težav z odvisnostjo in da ima urejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti. Tožena stranka je pojasnila, da je v ponovnem odločanju zbrala podatke o zadevi, ki se vodi zoper tožnico pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Kpr 51265/2014, in sicer po stanju na dan 17. 9. 2016, povzela vsebino potrdil o kazenskih postopkih, ki se nanašajo na tožnico ter pojasnila tožničine aktivnosti v zvezi s tem. Tožena stranka je obsežne ugotovitve sklenila z odločitvijo, da predloga za uvedbo preiskave zoper tožnico ni štela kot okoliščino, ki bi bila odločilna za njeno odločitev, da tožnice pogojno ne odpusti. Sprejela je zaključek, da zoper tožnico ne teče kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje, storjeno pred nastopom kazni, četudi je obenem pojasnila, da dosedanja sodna praksa kaže, da že zahteva za preiskavo lahko pomeni okoliščino, ki je ni mogoče šteti kot razlog proti ponovitveni nevarnosti.

4Tožena stranka glede tožničinega odnosa do oškodovanca ocenjuje, da tožnica z besedami obžaluje storjeno kaznivo dejanje, da izraža, da se zaveda njegovih posledic dejanja, da je njeno vedenje pri prestajanju kazni izjemno, vendar pa pojasnjuje, da je ta odnos tožnice ocenjevala tudi glede na njen odnos glede vrnitve protipravno pridobljenega premoženja in s tem glede na odnos do samega oškodovanca. Ugotovila je, da je bila družba, ki bi ji morala tožnica vrniti protipravno pridobljeno premoženje, dne 16. 12. 2013 izbrisana iz sodnega registra po postopku likvidacije, da pa bi tožnica morala iz moralno etičnih razlogov protipravno premoženjsko korist povrniti družbenikom družbe. Tožnica sicer meni, da, glede na to, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra, ni zakonske določbe, ki bi jo napotovala, da mora to korist povrniti njenim pravnim naslednikom. Po drugi strani tožnica navaja, da bi to želela storiti, vendar pa ne zmore zaradi finančnih razlogov, kar pa je v nasprotju s prej navedenim. Takšne navedbe, ki niso skladne, po mnenju tožene stranke kažejo na dejanski odnos tožnice do premoženjskih elementov storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, ki je nekritičen. Tožnica tudi navaja, da vsa denarna sredstva porabi za vzdrževanje družine, hkrati pa podatki o stanju na njenem računu kažejo, da namensko varčuje po 20,00 EUR mesečno. Tožena stranka meni, da bi tožnica lahko svoj dolg vrnila družbenikom, oziroma deponirala znesek pri sodišču ter obvestila družbenike o tem, s čimer bi dokazala, da je do dejanja res kritična, tako pa z besedami svojo kritičnost le zatrjuje in odplačilo dolga povezuje z zaposlitvijo na prostosti.

5Tožnica odločitev tožene stranke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Ugotavlja, da sta v obrazložitvi izpodbijane odločbe dva razloga za zavrnitev pogojnega odpusta, in sicer nekritičen odnos do kaznivega dejanja, ki ga tožena stranka utemeljuje s trditvijo, da noče povrniti premoženjske koristi in nekritičen odnos do oškodovancev, ker ni povrnila škode družbenikom izbrisane družbe. Glede zahteve za preiskavo, ki se vodi pred Okrožnim sodišče v Kranju, sicer tožena stranka navaja, da to ni okoliščina, ki bi pomenila razlog proti ponovitveni nevarnosti in razlog za zavrnitev pogojnega odpusta, izreka pa vrednostno sodbo o njej zato, ker je zahtevala, da se popravi nepravilno potrdilo Okrajnega sodišča v Trbovljah ter ji pripisuje določene značajske lastnosti in hitre zaključke. Tožnica v nadaljevanju poudarja, da je v spornem potrdilu Okrajno sodišče v Trbovljah napačno navedlo, da zoper njo teče kazenski postopek, kasneje pa napako popravilo, kar kaže, da je bila njena zahteva za spremembo potrdila utemeljena. Zato je neupravičena navedba tožene stranke, da se je soočala s pritiski na delo sodišč in zavodov za prestajanje kazni zapora, vrednostna sodba o njenem značaju, ki jo izreka tožena stranka, pa jo je prizadela in kaže za negativen donos, ki ga ima do nje.

6Tožnica nadalje navaja, da tožena stranka ni zmogla bremena, kot ji ga je naložilo sodišče v sodbi, opr. št. III U 306/2015-8 z dne 12. 1. 2016, saj so njene ugotovitve pavšalne in niso pravno podprte. Sklicuje se na mnenje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013, četudi je to obravnavalo povsem drugačen pravni položaj in je ne zmoti niti to, da je bilo to mnenje sprejeto v primeru prenehanja družbe zaradi stečaja, medtem ko je šlo v primeru družbe A. d.o.o. za izbris v postopku redne likvidacije. Sklicevanje tožene stranke na moralno etične razloge je nevarno z vidika pravne varnosti. Meni, da se mora sodišče opredeliti do vprašanja, do kam seže pojem "odnos do oškodovanca", in to na pravno argumentiran način. V obravnavanem primeru je bila oškodovana družba A. d.o.o. Od trenutka, ko je prenehala obstajati, do oškodovanca ni mogla imeti več nobenega odnosa. Pravno vprašanje je, ali je mogoče določilo petega odstavka 88. člena KZ-1 tako raztegniti, da se po tem, ko oškodovane družbe ni več, kritičnost odnosa presoja v odnosu do nekih drugih oseb in ali je to še v okviru načela zakonitosti v kazenskem pravu. Meni, da to ni dopustno, saj je oškodovana družba prenehala obstajati iz razlogov, ki niso na njeni strani. Mnenje, ki ga ima tožena stranka do tega vprašanja kaže, da hoče v vsakem primeru in za vsako ceno od obsojenca doseči, da nekomu plača premoženjskopravni zahtevek. To, kar tožena stranka navaja o tem, da je postopno varčevala po 20,00 EUR in to zamolčala ter napihovanje kriminalne količine tega početja, pove o toženi stranki več kot o njej. Bančne izpiske je predložila sama, zato trditev, da je karkoli zamolčala, ni skladna z dokazili v spisu. Banka je ta znesek trgala iz prejemkov preživnine in otroškega dodatka in vsakič v breme limita. Takoj ko so bila sredstva prenesena na varčevalni račun, so bila zarubljena, in to v treh letih v višini 286,16 EUR. Tožena stranka tudi navaja, da naj bi ZPKZ Ig v poročilu zapisal, da ni kazala interesa za povračilo škode, četudi takega zapisa v poročilu ni našla. Res je, da tožena stranka o pogojnem odpustu odloča po prostem preudarku, vendar pa mora tudi v takem primeru po resnici in nepristransko ugotoviti dejstva in nato sprejeti odločitev. Sodišču zato predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni prošnji za pogojni odpust ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh ugotovitvah iz izpodbijane odločbe in uvodoma opozarja, da sicer ne razpolaga s podatki o načinu pošiljanja tožbe, da pa naj sodišče preveri ali je pravočasna. Predlaga tudi, da naj se obravnavana zadeva odstopi v reševanje Upravnemu sodišču RS v Ljubljani, kjer se vodi upravni postopek po tožbi tožnice zoper odločbo tožene stranke, št. 720-307/48 z dne 23. 2. 2016 in naj se zadevi združita v enotno obravnavanje, sicer pa naj se sodišče s sporom, ki poteka pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani, seznani ter zadevo obravnava v skladu s sodnim preudarkom. V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino tožničine tožbe, njene navedbe prereka in sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožnica pa naj tudi povrne stroške postopka.

8Tožena stranka pojasnjuje, da tožnica sprevrača njeno oceno in trga ugotovitve iz konteksta. Ponovno pojasnjuje pomen potrdila o odprtih kazenskih postopkih ter navaja, da je tožnici v prid štela dejstvo, da v času odločanja zoper njo ni tekel kazenski postopek, pač pa predkazenski postopek, ki je bil v fazi preiskave, četudi je po praksi upravnega sodišča kot zavrnitveni razlog za pogojni odpust dovolj, da je zoper osebo sprožen postopek pred policijo, kjer se obravnavajo razlogi za sum storitve kaznivega dejanja in da je torej pri obsojenih osebah dokazni standard v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za pogojni odpust bistveni nižji. Tožena stranka je temeljito raziskala okoliščine izdaje potrdila in se do tega opredelila. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe, da naj bi tožena stranka nelogično in sprevrženo ocenila njen odnos do kaznivega dejanja in njeno kritičnost v odnosu do oškodovanca. V kazenskem pravu velja načelo, da ni mogoče obdržati nič, kar je bilo s kaznivim dejanjem pridobljeno, pri izvrševanju kazenskih sankcij, med katere spada tudi pogojni odpust, pa je pomembno, kakšne so osebnostne spremembe obsojene osebe ter ali lahko tožena stranka utemeljeno pričakuje, da taka oseba kaznivega dejanja ne bo več ponovila. Tožena stranka je ocenila, da tožnica ne izpolnjuje splošnih kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1, saj ni pokazala kritičnosti v odnosu do kaznivega dejanja s tem, ko zatrjuje, da premoženja ni dolžna povrniti. O znesku, ki ga je tožnica dolžna vrniti, je odločilo sodišče. Praksa zavoda za prestajanje kazni zapora je, da se obsojence usmeri v plačevanje obveznosti ter pojasni, kako to vpliva na njihov pravni položaj. Tako je ravnal zavod tudi v primeru tožnice, vendar pa ta ni nikoli kazala zanimanja za iskanje načinov, kako izpolniti obveznosti. Neutemeljene so navedbe tožnice, češ da je tožena stranka postavila moralo in etiko za formalni pravni vir, pač pa je v resnici le ocenjevala celoten odnos tožnice do kaznivega dejanja in oškodovancev.

K točki I. izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče se je uvodoma opredelilo do dveh procesnih predlogov tožene stranke v odgovoru na tožbo, in sicer glede pravočasnosti tožničine tožbe in glede odstopa zadeve in združitev s postopkom, v katerem tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, št. 720-307/48 z dne 23. 2. 2016 (postopek se, po odstopu zadeve, sedaj prav tako vodi pri tukajšnjem zunanjem oddelku). Sodišče ugotavlja, da je tožničina tožba pravočasna. Tožnica je izpodbijano odločbo prejela dne 13. 4. 2016, kot je razvidno iz povratnice v upravnem spisu, tožbo pa vložila dne 13. 5. 2016 kot priporočeno pisemsko pošiljko. Kot datum vložitve tožbe se torej šteje datum oddaje priporočene pisemske pošiljke, kar pomeni, da je tožnica tožbo vložila znotraj 30 dnevnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa prvi odstavek 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče nadalje ugotavlja, da predlagana združitev obravnavane zadeve z zadevo, ki se vodi po tožbi tožnice zoper odločbo tožene stranke, št. 720-307/48 z dne 23. 2. 2016, ni utemeljena. Po določbi 42. člena ZUS-1 sicer lahko sodišče s sklepom združi več pri oddelku odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo in odločanje, vendar pa je, ob uporabi določbe 35. člena ZUS-1, združevanje tožbenih zahtevkov dopustno le ob predpostavki, da tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, da vsi ti zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da je za vse pristojno isto sodišče. V obravnavani zadevi in v zadevi, ki jo navaja tožena stranka, pa tožnica izpodbija dve različni odločbi, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah. Tudi v zadevi, v kateri tožnica izpodbija odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2016, gre sicer za obravnavo odločitve tožene stranke, s katero je zavrnila tožničino prošnjo za pogojni odpust, vendar pa je obdobje, ki ga je pri odločanju obravnavala tožena stranka, različno od obdobja, ki je predmet obravnave v tem postopku, poleg tega pa je tožena stranka svojo odločitev utemeljila, poleg razlogov v izpodbijani odločitvi, tudi z drugimi razlogi. To pomeni, da predlog tožene stranke za združitev dveh zadev v enotno obravnavo ni utemeljen.

11Sodišče je v zadevi prvič odločilo s sodbo, opr. št. III U 306/2015 z dne 12. 1. 2016, s katero je takrat izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek z napotilom, da se opredeli tako do potrdil sodišča o odprtih kazenskih postopkih, ki se vodijo zoper tožnico, kot tudi do vprašanja ali tožničina obveznost poravnave premoženjskopravnega zahtevka, kot je bil dosojen s sodbo v kazenski zadevi, še vedno obstaja, glede na to, da je oškodovana družba prenehala obstajati in komu naj bi zato tožnica povrnila dosojeni znesek. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku vsa ta odprta vprašanja raziskala in jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno argumentirala. Sprejeta odločitev je po presoji sodišča pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

1288. člen KZ-1 v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec za kaznivo dejanje, ki je prestal polovico kazni zapora (formalni pogoj), odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Peti odstavek tega člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja (materialni pogoj). Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

13Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, skladno z napotilom sodišča v sodbi z dne 12. 1. 2016, raziskala vse okoliščine glede izdaje potrdila o odprtih kazenskih postopkih zoper tožnico, ki ob prvem odločanju niso bile povsem jasne. Ugotovila je razloge za takrat nastalo napako, ugotovitve obširno pojasnila, ob tem ugotavljala tudi tožničine aktivnosti pri odpravi napake na potrdilu, vse ugotovitve pa strnila v odločitev, da se dejstvo, da je bil zoper tožnico vložen predlog za uvedbo preiskave, ne šteje za razlog zavrnitve tožničine prošnje za pogojni odpust, glede na to, da preiskava zoper tožnico še ni bila uvedena. Tožena stranka je pri tem pravilno izhajala iz stanja na dan 17. 9. 2015, torej na dan, ko je prvič obravnavala tožničino prošnjo za pogojni odpust. Prav zato sodišče pomislekom tožnice glede te okoliščine, ki jih navaja v tožbi, ne sledi, saj je tožena stranka izrecno navedla, da predloga za uvedbo preiskave ne šteje za okoliščino, ki bi vplivala na njeno odločitev. Sodišče se taki ugotovitvi pridružuje, saj je v prid tožnici, obenem pa pritrjuje navedbi tožene stranke, da sodna praksa kaže, da se pri odločanju o pogojnem odpustu že sum storitve kaznivega dejanja šteje kot okoliščina za zavrnitev prošnje. Tožena stranka je torej pri svojem odločanju od take sodne prakse odstopila, kar je ustrezno pojasnila v prid tožnici.

14Tožena stranka izpodbijano odločitev gradi na zaključku, da tožnica med prestajanjem kazni zapora ni pokazala kritičnosti do kaznivega dejanja in pripravljenosti, da bi oškodovancu povrnila nastalo škodo. Izhaja iz temeljnega pravila kazenskega prava, da ni dopustno obdržati nič, kar je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče ugotavlja, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. I K 4139/2010 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 4139/2010 z dne 6. 6. 2013, s katero je bila tožnica spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po 1. v zvezi z 2. odstavkom 245. člena KZ-1 in ji je bila izrečena zaporna kazen, izhaja, da je sodišče delno ugodilo tudi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe A. d.o.o., tako, da je tožnica dolžna tej družbi plačati znesek 180.040,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, in sicer v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe dalje. V upravnem spisu sicer ni podatka o tem, kdaj je bila drugostopna sodba vročena tožnici, nesporno pa je, da je sodba postala pravnomočna dne 20. 6. 2013 in da je torej najkasneje s tem dnem pričel teči 15 dnevni rok, v katerem bi tožnica morala izpolniti svojo obveznost. Tožnica je kazen zapora nastopila dne 17. 1. 2014, torej približno pol leta po tem, ko bi morala poravnati dosojeni znesek družbi A. d.o.o. Nesporno je, da je ta družba prenehala obstajati po postopku redne likvidacije dne 16. 12. 2013, torej približno pet mesecev po tem, ko bi ji morala tožnica povrniti dosojeni znesek premoženjskopravnega zahtevka, vendar pa tožnica tega ni storila. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki v izpodbijani odločbi ugotavlja, da kritični odnos storilca do kaznivega dejanja ni le besedno obžalovanje dejanja, ki ga tožnica izraža in kar se ji šteje v njen prid, pač pa tudi odnos do obveznosti vrnitve protipravno pridobljenega premoženja, s tem pa posledično odnos do oškodovanca. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca, torej se glede na konkretne finančne in ostale zmožnosti obsojenca ugotavlja ali je storil vse, kar bi v danih razmerah lahko, da bi škodo, povzročeno s kaznivim dejanje, povrnil. Tožena stranka ugotavlja, da take pripravljenosti pri tožnici ni zaznala. Sklicevanje tožnice na to, da je družba A. d.o.o., prenehala v postopku redne likvidacije in da zato ni več oškodovanca, do katerega naj bi pokazala svoj odnos, ni skladno s prej omenjenim temeljim pravilom kazenskega prava, da nihče ne sme zadržati nič od tega, kar je pridobljeno s kaznivim dejanjem, še zlasti ne zato, ker je od dne, ko je bil tožnici dosojen znesek plačila, do prenehanja družbe, minilo kar nekaj časa, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi vsaj v tem času skušala poiskati kontakt z oškodovano družbo, kasneje z likvidacijskim upraviteljem in se skušala pozanimati ali je oškodovana družba njeno obveznost upoštevala kot del premoženja in kako je bila v takem primeru razdeljena med družbenike (določbe od 402. člena do 424. člena ter 522. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)). V tem kontekstu sodišče tudi razume navedbo tožene stranke, da bi morala tožnica iz moralno etičnih razlogov protipravno pridobljeno premoženjsko korist povrniti družbenikom, kar v nadaljevanju pojasnjuje kot zahtevo, da bi morala tožnica vsaj poskušati ugotoviti kdo je upravičenec do terjatev likvidirane družbe, z njim vzpostaviti kontakt ter škodo vračati v skladu z zmožnostmi. Tožnica ni storila nič od tega, s čimer bi izkazala, da je do storjenega kaznivega dejanja v resnici kritična. Kljub okoliščinam, ki jih tožena stranka šteje kot pozitivne za tožnico, zato sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ne izkazuje kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, posledično tudi ne do oškodovanca. Soglaša namreč s tem, da se tak kritični odnos ne odraža le v besedah obsojenca, pač pa predvsem z njegovim odnosom do oškodovanca in prizadevanjem za povrnitev s kaznivim dejanjem povzročene škode. Sodišče meni, da je tožena stranka, kot kažejo podatki iz upravnega spisa in tudi tožničine navedbe v prošnji za pogojni odpust in v tožbi, pravilno ugotovila, da tožnica takega kritičnega odnosa ne izkazuje, pač pa se zgolj sklicuje na to, da je oškodovana družba prenehala in da torej nima več komu povrniti škode.

15Glede na navedeno je zato sodišče ocenilo, da tožba tožnice ni utemeljena in jo je zavrnilo.

K točki II. izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.