UPRS sodba I U 99/2012

I. Tožbi se ugodi in se odločba Centra za socialno delo Cerknica št. 1223-7/2011/1 z dne 25. 11. 2011 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je A.T. (v nadaljevanju: stranka z interesom) oproščena plačila storitev institucionalnega varstva v višini 84,92 EUR od 10. 10. 2011 dalje (točka 1 izreka), da je njen prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva 417,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (2. točka izreka), da se oprostitev iz 1. točke spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe tako, da ima tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10% njegovega dohodka (3. točka izreka), da je tožnica oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za stranko z interesom v višini 0,00 EUR (4. točka izreka), da je glede na oprostitev iz prejšnje točke prispevek tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva za stranko z interesom 84,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (5. točka izreka), da se oprostitev iz 1. točke izreka uskladi ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča za višino povečanja vrednosti storitve in se za enako višino poveča doplačilo tožnice, vendar najdalj do plačilne sposobnosti (6. točka izreka), da se prispevek iz 2. in 5. točke izreka uskladi, in sicer prvič v juliju mesecu in drugič v januarju (7. točka izreka) in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (8. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je stranka z interesom kot upravičenka do storitve institucionalnega varstva vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Dne 10. 10. 2011 je sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve glede na sklenjen dogovor znaša 502,48 EUR. Glede na vrednost storitev in plačilno sposobnost je stranka z interesom dolžna prispevati znesek v višini 417,56 EUR, njena oprostitev pa znaša 84,92 EUR. Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba) v povezavi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih z izvršljivim pravnim naslovom je kot zavezanec k plačilu zneska, za katerega je oproščena plačila storitve stranka z interesom, dolžna prispevati tudi tožnica. Tožnica ima dohodek v višini 576,68 EUR, družinski član V.T. v višini 361,59 EUR, meja socialne varnosti, glede na to, da ima tožnica poleg zakonca še enega družinskega člana, znaša 834,95 EUR. Plačilna spodobnost za tožnico znaša 103,32 EUR in lahko k znesku, za katerega je oproščena stranka z interesom, prispeva 84,92 EUR.

2Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe med drugim pojasnjuje, da je prvostopenjski organ sicer pravilno ugotovil, da je tožnica zavezanka za preživljanje stranke z interesom, vendar bi moral najprej upoštevati, da se je k njenemu preživljanju zavezala na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 143/2004 z dne 21. 5. 2004, na podlagi katerega je dolžna stranki z interesom nuditi brezplačno služnost stanovanja z vsemi pritiklinami, primerno kurjavo, v primeru bolezni zdravniško oskrbo, v primeru siceršnje onemoglosti potrebno strokovno pomoč ter potrebno prehrano in obleko. Skladno z navedenim ji je dolžna nuditi popolno oskrbo na domu in prvostopenjski organ bi moral na podlagi te preživninske obveznosti ugotoviti višino mesečnega prispevka tožnice. Sicer pa je izrek izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Prvostopenjski organ bi moral v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, da je prispevek določen na podlagi sklepa o dedovanju in ne na podlagi plačilne sposobnosti, ki v zadevnem primeru ni pomembna in je ni mogoče upoštevati; upošteva se le obveznost, ki izhaja iz izvršilnega pravnega naslova. Hkrati to pomeni, da ne more upoštevati materialnega položaja tožnice in njene družine, razen v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve zanjo.

3Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ izhajal iz dejstva, da je stranka z interesom upravičenka do storitve institucionalnega varstva. Temu tožnica nasprotuje. Po določbi 3. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) je namen zakona preprečevanje in odpravljanje socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Stranka z interesom ni ne materialno ne socialno ogrožena in ne more biti upravičenka do pravic po Zakonu o socialnem varstvu. Je primernega zdravstvenega stanja, pokretna, materialno preskrbljena, z redno mesečno pokojnino v zadostni višini za pokrivanje njenih sprotnih potreb. Prebiva v stanovanjski hiši ..., v kateri ima urejeno dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. Tožnica ji je v skladu s sklenjenim dednim dogovorom zagotavljala primerno kurjavo in oskrbo, kolikor je stranka z interesom potrebovala in želela ter redno vzdrževala stanovanjski objekt. Tako ni podana pravna podlaga za odločanje o statusu stranke z interesom, ki naj bi bila upravičenka do storitve institucionalnega varstva. Tudi če bi ji tak status šel, bi imela pravico do izbire oblike socialno-varstvene pomoči. Drugostopenjski organ se sklicuje na to, da je postopek namestitve stranke z interesom v dom za upokojence potekal na podlagi Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določilom 12. člena citiranega pravilnika je potrebno v primeru, če uporabnik nima zagotovljenih lastnih sredstev za plačilo domske oskrbnine, prošnji priložiti izjavo zavezanca, da bo doplačeval stroške domske oskrbnine. Tožnica take izjave ni nikoli podpisala. Ni bila seznanjena s postopkom nameščanja stranke z interesom v socialno-varstveni zavod niti ni bila pozvana k podpisu dogovora o njeni namestitvi v dom. Komisija je torej ravnala nezakonito, ko je sploh obravnavala prošnjo kot popolno, saj je to v nasprotju z določilom 12. člena Pravilnika. V skladu z določilom 17. člena Pravilnika bi morala komisija njeno prošnjo zavrniti in s pomočjo centra za socialno delo pomagati pri zagotavljanju njej primernih storitev. Vsekakor pa bi morala tožnico seznaniti s postopkom nameščanja v domsko oskrbo in jo seznaniti z višino plačila in pridobiti njeno izjavo ter jo pozvati k podpisu dogovora o domski oskrbi. Vse to pa ni bilo storjeno. Tožnica tako sploh ni imela možnosti podati svoja stališča. Do udeležbe v postopku bi morala imeti možnost, saj iz tega naslova pristojni državni organi nalagajo materialne obveznosti. Postopek uveljavljanja pravice do namestitve v domsko oskrbo je tako nezakonit in je zato nezakonit tudi postopek, ki je predmet tega upravnega spora. Razen tega tožnica nasprotuje stališču, da jo k plačilu stroškov domske oskrbe zavezuje dedni dogovor oziroma sklep o dedovanju. V tem dogovoru se ni zavezala k plačilu domske oskrbe ne delno ne v celoti. Zavezala se je le k potrebni pomoči, tudi strokovni, v primeru onemoglosti stranke z interesom. Dedni dogovor pa ne more biti izvršilni pravni naslov za določitev obveznosti plačila oziroma doplačila domske oskrbe. Pravna podlaga bi lahko bil le Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Napačno je ugotovljena tudi plačilna sposobnost tožnice, saj prvostopenjski organ ni upošteval njenih preživninskih obveznosti do ožjih družinskih članov. Po 31. členu Uredbe, predvsem pa na podlagi določil 131. b člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bi moral prvostopenjski organ upoštevati celovito premoženjsko stanje tožnice, zlasti višino njenih mesečnih prihodkov, skrb za zakonca, ki je brezposeln, invalid tretje kategorije in prejema nizko nadomestilo in zlasti njene preživninske obveznosti do sina R., ki ima status rednega študenta. ZZZDR izrecno določa, da ima preživljanje zakonca in otrok prednost pred preživljanjem roditeljev (131. b člen), zlasti pa prvostopenjski organ ni upošteval predložene odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico, ki jo je vložila v spis pred izdajo prvostopenjske odločbe. Od 17. 12. 2011 je brezposelna oseba in bo šest mesecev prejemala nizko nadomestilo, za tem pa bo brez vsakih rednih prejemkov, v kolikor ne bo našla zaposlitve. Vsega navedenega prvostopenjski organ ni upošteval in ni celovito preučil plačilne sposobnosti tožnice kot zavezanke za doplačilo stroškov domske oskrbnine. Nenazadnje tožnica še poudarja, da je bila stranka z interesom večkrat do nje nasilna. Verbalno jo je zmerjala in jo podila iz hiše, ji predpisovala, če sploh, kdaj in za koliko časa sme vstopiti v hišo. Enkrat jo je celo fizično napadla in jo telesno poškodovala, zaradi česar je tožnica poiskala zdravniško pomoč. Dogodek je obravnavala policija in stranki z interesom izrekla globo. Kljub temu tožnica vse svoje obveznosti iz dednega dogovora in sklepa o dedovanju vseskozi izpolnjuje v obsegu, kot je v njih zaveden. Tožnica predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da upravičenost do storitve institucionalnega varstva ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialno varstvene storitve. Postopek uveljavljanja storitve institucionalnega varstva se izpelje na podlagi Pravilnika, na podlagi katerega komisija za sprejem, premestitev in odpust iz zavoda odloči, ali vlagatelj prošnje izpolnjuje pogoje za sprejem in je upravičen do storitev, ki jo izvaja zavod. Postopek sprejema v zavod in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve sta dva ločena postopka in v postopku odločanja o oprostitvah ni mogoče odločati tudi o upravičenosti do storitve posameznega upravičenca. Četrti člen ZSV določa, da se pravice do storitve in denarne socialne pomoči uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon. To pomeni, da si upravičenec sam lahko izbere izvajalca storitve institucionalnega varstva ne glede na mnenje njegovega zavezanca za preživljanje. Dom upokojencev Vrhnika je ugotovil, da je stranka z interesom upravičenka do storitve institucionalnega varstva in je zato z njo tudi sklenil dogovor. Nadalje tožena stranka meni, da se je tožnica k preživljanju stranke z interesom zavezala s sklepom o dedovanju opr. št. D 143/20044 z dne 21. 5. 2004, na podlagi katerega je dolžna nuditi stranki z interesom brezplačno služnost stanovanja z vsemi pritiklinami, primerno kurjavo, v primeru bolezni zdravniško oskrbo, v primeru siceršnje onemoglosti potrebno strokovno pomoč ter potrebno prehrano in obleko. Na podlagi te preživninske obveznosti bi moral prvostopenjski organ ugotoviti višino mesečnega prispevka tožnice. Vsekakor ta obveznosti presega znesek oprostitve v višini 84,92 EUR. To pomeni, da ni mogoče upoštevati materialnega položaja tožnice in njene družine, razen v primeru če bi bili izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve zanjo. Pogoji za določitev višje oprostitve pa niso izpolnjeni, saj tožnica ne navaja utemeljenih izrednih situacij oziroma izrednih izdatkov. Tožena stranka smiselno predlaga, naj se tožba zavrne.

5Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6K točki 1 izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu med strankama sporno vprašanje, ali je stranka z interesom upravičena do institucionalnega varstva, ali je tožnica dolžna zanjo delno plačevati oskrbo na domu oziroma ali je tožnica glede na svoje premoženjske razmere sposobna doplačevati to oskrbo. Tožnica je v upravnem postopku z obsežnim dopisom z dne 19. 10. 2011, ki ga je prvostopenjski organ prejel 21. 10. 2011, prvostopenjski organ opozorila na to, da bo v decembru 2011 brezposelna. Obvestila ga je, da je že prejela od podjetja A. d.o.o. nameravano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnica na prvostopenjski organ 17. 11. 2011 osebno prinesla odločbo o odpovedi delovnega razmerja v podjetju A.; torej je tožnica že pred izdajo prvostopenjske odločbe, ki je bila izdana 25. 11. 2011 kar dvakrat prvostopenjski organ opozorila na to, da bo ostala brez zaposlitve, prvostopenjski organ pa se do teh njenih navedb ni opredelil. Sodišče meni, da je tožnica s tem, ko je že v upravnem postopku na prvi stopnji prvostopenjski organ dvakrat opozorila na to, da bo ostala brez službe, smiselno navajala, da se ji bo premoženjsko stanje poslabšalo. V izpodbijani odločbi prvostopenjski organ na te njene navedbe ni odgovoril, kar pomeni, da se v odločbi ni izjasnil do trditev, da bo tožnica ostala brez zaposlitve, kar pomeni poslabšanje njenega premoženjskega stanja. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je odločba v tem delu pomanjkljivo obrazložena, ker ni upoštevala vseh navedb strank v postopku, zaradi česar je sodišče iz tega razloga odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Iz 1. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku namreč izhaja, da mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, iz 5. točke prvega odstavka tega člena pa izhaja, da je treba navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo. Prvostopenjski organ je sicer navedel razloge za svojo odločitev, vendar bi moral pri tem upoštevati vse navedbe tožnice glede okoliščin, ki vplivajo na njeno premoženjsko stanje, to pa je vsekakor tudi bližnja izguba zaposlitve.

9Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je v 12. členu Pravilnika določeno, da če bo za uporabnika storitev delno ali v celoti plačeval kdo drug, se le-ta za plačilo zaveže z izjavo, ki se priloži prošnji. Vendar pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko glede tega, da sta postopek za sprejem v dom in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu socialno varstvene storitve dva različna postopka. Vse morebitne nepravilnosti pri sklepanju dogovora bi bilo potrebno izpodbijati v posebnem postopku, ne pa v okviru postopka, kjer se odloča o oprostitvah pri plačilu socialno varstvene storitve. Prav tako sodišče meni, da iz sklepa o dedovanju izhaja dolžnost tožnice za plačevanje storitev institucionalnega varstva, čeprav to ni izrecno navedeno, saj je v tem sklepu zapisano, da se tožnica zavezuje oskrbovati A.T. do smrti. Pojem oskrbovati pa po mnenju sodišča pomeni tudi plačevati oziroma doplačevati storitev institucionalnega varstva, če je to potrebno. Ne glede na to pa bi se moral prvostopenjski organ opredeliti do vseh navedb tožnice, ki lahko vplivajo na oprostitev plačila oskrbe. Sodišče meni, da je bližnja izguba zaposlitve vsekakor okoliščina, do katere bi se moral prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe opredeliti.

10Ker sodišče meni, da niso bila pravilno uporabljena določila postopka, je odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki se bo moral v ponovljenem postopku opredeliti do vseh navedb, ki jih je podala tožnica v upravnem postopku in šele potem bo lahko odločal o tem, ali se ji lahko naloži plačilo storitve institucionalnega varstva. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom za zaslišanje prič. To, da tožnici preneha zaposlitev, je izkazano z listinami v spisu, pri ponovnem odločanju je treba zgolj zavzeti stališče do tega dejstva, zaslišanje tožnice in stranke z interesom pa na presojo tega dejstva ne bi moglo imeti nikakršnega vpliva.

11Sodišče še poudarja, da se skladno s taksno tarifo 6.2 v postopku v upravnem sporu v zadevah socialnega varstva sodna taksa plača samo, če stranka v postopku ni uspela, kar pomeni, da če stranka v postopku uspe, se taksa že po samem zakonu ne plača, saj je taksna tarifa skladno s prvim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah sestavni del zakona. V primerih, kadar se taksa ne plača že na podlagi samega zakona, sodišče posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

12K točki 2 izreka:

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.