VSC sklep I Ip 252/2016

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo upnikov predlog za povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje upnik po pooblaščenki zaradi napačne uporabe procesnega in materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v predhodno izdanem sklepu z dne 19. 4. 2016 zapisalo, da o povračilu sodne takse za predlog za odlog izvršbe ni odločilo, ker jih upnik še ni plačal. Ker je upnik sedaj to takso plačal, je dejstvo, da je upniku ta strošek dejansko nastal. Res je sicer, da to niso potrebni stroški, ker odlog izvršbe ni potreben, da bi se izvršba zaključila. Vendar je treba upoštevati, da so ti stroški upniku nastali zato, ker je ta zastoj v izvršbi povzročil dolžnik. Sodišče bi zato moralo smiselno uporabiti 156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj so stroške odloga izvršbe nastali po krivdi dolžnika, ki je upnika zaprosil za odlog. Ni v skladu z načelom pravičnosti, da bi upnik ob tem, ko se tako ali tako ne pride do realizacije svoje terjatve, moral kriti še dodatne stroške z odlogom izvršbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog upnika za povračilo priglašenih stroškov, ki predstavljajo plačano sodno takso v višini 30,00 EUR za vložen predlog za odlog izvršbe zavrnilo zato, ker je presodilo, da stroški predloga za odlog izvršbe, ki predstavlja zastoj v izvršilnem postopku, ne predstavljajo stroškov, potrebnih za opravo izvršbe. Izvršilni postopek je namreč sodni postopek, katerega cilj je uveljavitev upnikove terjatve, ker dolžnik obveznosti noče prostovoljno izpolniti obveznosti, odlog izvršbe pa že objektivno ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5153/2013 z dne 23. 11. 2013.

5Sodna praksa glede presoje potrebnosti upnikovih stroškov vložitve predloga za odlog izvršbe sicer ni enotna. Višje sodišče v Mariboru v sklepih I Ip 44/2011, I Ip 722/2012 in I Ips 118/2015 sicer zastopa stališče, da je mogoče tudi stroške, ki nastanejo upniku v zvezi z odlogom izvršbe, mogoče šteti kot potrebne stroške izvršbe. Vendar je to stališče manjšinsko, saj ga potrjujejo le odločbe tega istega sodišča, medtem ko večinsko stališče, ki izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1487/2014, III Ip 5153/2013 in I Ip 266/2010, Višjega sodišča v Kopru II Cpg 130/2006, Višjega sodišča v Celju I Ip 368/2014, I Ip 158/2014 in številnih drugih, in se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče v konkretni zadevi, potrjuje pravilnost razlogovanja in zaključka sodišča prve stopnje. To izhaja iz zaključkov, da institut odloga izvršbe predstavlja začasen zastoj v postopku izvršbe in odlaga njeno opravo, zato pa ne prispeva k njeni čimprejšnji opravi in namenu (cilju) prisilne izvršbe, ki je v poplačilu upnikove terjatve. Zato stroški upnikovega predloga za odlog ne morejo predstavljati stroškov, potrebnih za izvršbo, ki jih je upniku, glede na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, dolžan povrniti dolžnik. Take presoje potrebnosti stroškov izvršbe ne spremeni dejstvo, da je upnik predlog vložil na podlagi dolžnikovega zaprosila za odlog in izvensodno poravnavo obveznosti, zaradi česar upnik šteje, da so mu ti stroški nastali po „krivdi“ dolžnika. Dejstvo je, da je odlog predlagal upnik, razlogi, ki so upnika vodili k vložitvi predloga za odlog, pa niso pomembni. Sklicevanje na uporabo 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni utemeljeno, saj 38. člen ZIZ celovito ureja podlago za odločanje o stroških izvršilnega postopka in po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pri odločanju o stroških izvršilnega postopka smiselno uporabljati 156. člen ZPP ter o povračilu stroškov odločiti po načelu krivde. Prav tako pa sodišče o obveznosti povračila stroškov ni dolžno odločati po načelu pravičnosti, temveč je dolžno o tem odločati po veljavnih predpisih, v obravnavanem primeru po določbah 38. člena ZIZ.

6Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

7Ker upnik s pritožbo ni uspel in ni mogoče šteti, da bi pritožbeni stroški upnika bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede priglašenih pritožbenih stroškov upnika odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.