VSL sodba I Cpg 1363/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da:

1. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164023 z dne 16.10.2013 ostane v prvem odstavku, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo 40.068,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2012 do plačila, v celoti v veljavi,

2. je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 2.988,64 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila,

3. tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.206,82 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164023/2013-2 z dne 16.10.2013 v 1. odstavku izreka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo 40.068,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2012 do plačila, in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) tožeči stranki naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 2.117,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožena stranka upravičeno uveljavljala ugovor ogroženosti iz 102. člena Obligacijskega zakonika – OZ.(1) Pri tem iz trditev tožene stranke izhaja, da naj bi šele po sklenitvi pogodbe izvedela, da naj bi bila izpolnitev tožeče stranke negotova, ko jo je na to opozoril dobavitelj V. d. o. o., prav tako naj bi jo na težave s plačili opozorili drugi podizvajalci tožeče stranke, na nemožnost plačil z dogovorjenimi asignacijami pa naj bi jo opozoril investitor – Univerza v ..., pri čemer je šlo za objekt M.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da sta podjemno pogodbo št. 3/19 sklenili 2. 2. 2012, v skladu z 19. členom te pogodbe pa je bila tožena stranka dolžna v roku 15 dni po podpisu pogodbe, torej do 17. 2. 2012, tožeči stranki predložiti bančno ali zavarovalniško garancijo na prvi poziv brez ugovora v višini 15 % pogodbene vrednosti, in sicer kot jamstvo za dobro in pravočasno izvedbo del. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka te garancije ni predložila, po 2. odstavku 19. člena pogodbe pa je njena izročitev pogoj za zapadlost in izvršitev kakršnihkoli plačil podjemniku po tej pogodbi. Po 2. alineji 1. odstavka 16. člena pogodbe lahko v primeru, ko podjemnik (tožena stranka) ne preda ustrezne garancije za dobro in pravočasno izvedbo del, naročnik (tožeča stranka) takoj enostransko odstopi od sklenjene pogodbe in preda izvedbo del drugemu izvajalcu. V primeru odstopa od pogodbe je podjemnik dolžan plačati naročniku pogodbeno kazen v višini 10 % pogodbene vrednosti del in pavšalne stroške v višini 5 % za iskanje, pridobivanje in uvajanje v delo novega izvajalca (3. odstavek 16. člena pogodbe).

7Iz pogodbe (pa tudi iz navedb strank) je razvidno, da se pravdni stranki nista dogovorili za sočasnost izpolnitve, nasprotno, dogovorili sta se, da bo prva svojo obveznost izpolnila tožena stranka. Njena prva obveznost je bila predložitev navedene bančne garancije, nato pa je morala opraviti tudi dogovorjeno delo, šele potem bi bila upravičena do plačila. S takim dogovorom pogodbena stranka, ki mora prva izpolniti svojo obveznost, prevzame tveganje, da kasneje ne bo prejela nasprotne izpolnitve in je takšna negotovost običajna, v skladu z njeno voljo. Kot navaja dr. Miha Juhart,(2) "… se ta negotovost lahko zaradi določenih okoliščin poveča in ne ustreza več pričakovanjem ob sklenitvi pogodbe. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava naj stranka prevzame samo pričakovana tveganja, če pa se ta povečajo, ji zakon priznava posebno obliko pravnega varstva." To varstvo je ugovor ogroženosti in stranko, ki mora prva izpolniti obveznost, "… varuje v primerih, ko se nesorazmerno in neutemeljeno poveča negotovost glede prejema nasprotne izpolnitve."(3)

8Da bi negotovost zaradi poslabšanja premoženjskih razmer tožeče stranke nastopila po sklenitvi pogodbe ali da bi nastopila negotovost iz drugih resnih razlogov, tožena stranka ni niti dokazovala. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da postopek zaradi insolventnosti, ki se je začel več kot dve leti po sklenitvi pogodbe (17.6.2014 je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, kasneje pa je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek), sam po sebi ne pomeni insolventnosti v februarju 2012, ko je bila sklenjena podjemna pogodba, oziroma v marcu 2012, ko je tožena stranka uveljavljala ugovor ogroženosti, in zato ni relevantno dejstvo v smislu zatrjevane negotovosti.

9Dejstvo, da naj bi tožena stranka šele po sklenitvi pogodbe izvedela za negotovost glede plačila, predstavlja zatrjevanje dejanskega stanu iz 2. odstavka 102. člena OZ. Vendar pa mora stranka, ki uveljavlja ugovor ogroženosti iz 2. odstavka 102. člena OZ, dokazati tako to, da so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke, da je bila njena izpolnitev negotova že pred sklenitvijo pogodbe, kot tudi, da za to ni vedela in ni bila dolžna vedeti. To, da je dokazno breme po materialnem pravu na toženi stranki, priznava in zatrjuje tudi tožena stranka sama.

10Da bi bile premoženjske razmere tožeče stranke v času sklenitve težke oziroma slabe, tožena stranka v postopku ni dokazala. Postopek zaradi insolventnosti, začet več kot dve leti po sklenitvi pogodbe, česa takega ne dokazuje, kot je bilo obrazloženo že zgoraj. Kot je splošno znano, so tudi težke razmere v gradbeništvu skupaj s plačilno nedisciplino nastopile že v letih pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer so večja gradbena podjetja končala v stečajnem postopku že v letih 2010 in 2011 (npr. V. d.d. v letu 2010, S. d.d. in G. d.o.o. v letu 2011), iz česar tudi jasno izhaja, da se na take razmere tožena stranka ne more utemeljeno sklicevati,(4) saj je bilo vse to znano že pred sklenitvijo pogodbe in je bilo s tem tudi nujni del premisleka o pogodbenih pogojih pred sklenitvijo podjemne pogodbe.

11Iz navedb tožene stranke ter zaslišanja toženke in A. A. (v času sklenitve pogodbe vodje delavcev pri toženki) izhaja, in sodišče prve stopnje je temu sledilo, da je tožena stranka po sklenitvi pogodbe izvedela, da ima tožeča stranka neplačane terjatve do družbe V. d. o. o., pri kateri je bila tožena stranka dolžna nabaviti material, prav tako naj bi šele po sklenitvi pogodbe izvedela, da tožeča stranka ne plačuje svojih podizvajalcev, ki jim niti pravočasno ne potrjuje situacij, in da plačilo na podlagi asignacij z investitorjem ne bo mogoče, ker naj ta ne bi imel več odprtih obveznosti do tožeče stranke. Pri tem se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da iz dopisa V. d. o. o. z dne 6.3.2012 izhaja, da je takrat tožeča stranka imela neplačane obveznosti do tega dobavitelja.

12Višje sodišče se strinja s pritožbenimi trditvami, da bi tožena stranka to, da naj bi za problem plačevanja s strani tožeče stranke izvedela od drugih pogodbenih partnerjev tožnice, morala dokazovati tudi z izpovedmi teh oseb. Tožena stranka je v postopku najprej te osebe (podizvajalca L. in S. ter V., ki je bil zaposlen pri tožeči stranki) predlagala za priče, kasneje pa je te dokazne predloge brez pojasnila, da njihovo pričanje morda ne bi bilo mogoče, umaknila, s čimer se je sama odpovedala dokazovanju svojih navedb. Najmanj, kar bi od nje pričakovali, je, da bi predlagala zaslišanje vseh oseb, ki naj bi ji take informacije dale, tudi osebe, od katere naj bi dobila informacije o tem, da plačilo z asignacijo sploh ne bo mogoče. S takim načinom dokazovanja, ko sploh ni mogel biti zaslišan nihče, ki naj bi ji take informacije dal, tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče dokazati resničnosti zatrjevanega dejstva. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da se procesno dokazno breme med postopkom premešča glede na uspeh dokazovanja, vendar pa bi najprej sama morala ustrezno dokazati obstoj teh dejstev, da bi se lahko procesno dokazno breme nato premestilo na tožečo stranko, ki poleg tega sploh ne more dokazovati dejstva, da naj tožena stranka takih informacij ne bi pridobila. Zato se višje sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z izvedenimi zaslišanji dokazala, da naj bi za zatrjevana dejstva izvedela od drugih podizvajalcev, dobavitelja V. d.o.o. in Univerze v ...

13Ob tem pa zgoraj navedeno niti ni bistveno za odločitev. Tudi če je tožena stranka po sklenitvi pogodbe izvedela, da naj bi bila tožeča stranka problematična glede plačevanja podizvajalcev in dobaviteljev in da naj plačilo z asignacijami z investitorjem ne bi bilo mogoče, bi s tem dokazala šele, da za kaj takega pred sklenitvijo pogodbe ni vedela. To samo po sebi še ne pomeni, da so bile premoženjske razmere tožeče stranke že pred sklenitvijo podjemne pogodbe tako težke, da bi bila lahko negotova izpolnitev tožeče stranke. Že zgoraj je višje sodišče navedlo, da o težkih premoženjskih razmerah tožeče stranke ne v času sklenitve pogodbe ne po tem tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, zato ni mogoče zaključiti, da bi bile te res težke. Samo dejstvo, da je nekdo nereden plačnik, pa ne utemeljuje uporabe instituta ugovora ogroženosti. Ker težke premoženjske razmere tako niso dokazane (niti zatrjevane niso v zadostni meri), že iz tega razloga ni podlage za uveljavitev ugovora ogroženosti iz 2. odstavka 102. člena OZ.

14Poleg tega se od gospodarstvenika pričakuje, da bo rednost plačevanja preveril že v obdobju pred sklenitvijo pogodbe. To predpostavlja tudi 2. odstavek 102. člena OZ, ko dopustnost ugovora ogroženosti veže ne le na to, da stranka, ki mora izpolniti prva, ne ve za težke premoženjske razmere, temveč da zanje tudi ni bil dolžna vedeti, kot pravilno opozarja pritožba. Tako določilo pa odkazuje na uporabo pravil o skrbnosti iz 6. člena OZ.(5) Gre za vrednostno merilo, v okviru katerega je treba razlagati, kaj pomeni pravni standard "ni bil dolžan vedeti" iz 2. odstavka 102. člena OZ, in nalaga udeležencem v obligacijskih razmerjih, da ravnajo skrbno. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je treba presoditi, kako običajno ravnajo razumni ljudje oziroma v obravnavanem primeru razumni gospodarstveniki, kakšno bi bilo torej ustrezno ravnanje. Pri tem gre za ravnanje premišljenih in vestnih gospodarstvenikov in kot navaja dr. Nina Plavšak: "… površni in lahkomiselni (vendar sicer razsodni) ljudje v obligacijskih (zlasti poslovnih) razmerjih nimajo popusta, saj njihova ravnanja presojamo z enako strogim merilom kot ravnanja premišljenih in vestnih ljudi."(6) Pri tem "… standard profesionalne skrbnosti uporabljamo kot merilo ravnanja in kot merilo predvidljivosti posledic."(7) Ta standard skrbnosti se uporablja, ko OZ določa, da "… pogodbena stranka določenih okoliščin ob sklenitvi pogodbe ni mogla in ni bila dolžna predvideti oziroma upoštevati."(8)

15Pogodbena stranka mora tako že pri sklepanju pogodbe ravnati z ustrezno skrbnostjo, sicer ne more (uspešno) uveljaviti ugovora ogroženosti iz 2. odstavka 102. člena OZ. Da bi tožena stranka tako ravnala že pred sklenitvijo pogodbe, iz njenih trditev ne izhaja. Tudi toženka je v izpovedi povedala, da pred sklenitvijo pogodbe ni pogledala niti v javno objavljene podatke (to je storil šele njen pooblaščenec v marcu 2012). Osnovna skrbnost pred sklenitvijo gospodarske pogodbe po prepričanju višjega sodišča, še posebej v času gospodarske krize, ki je bila takrat na višku, od skrbnega gospodarstvenika zahteva, da se pozanima tudi o pravočasnosti plačil osebe, s katero namerava skleniti pogodbo, pa tudi to, da pri investitorju preveri možnost plačil z asignacijo, preden pristane na tak način plačil. Tožeča stranka po trditvah tožene stranke naj ne bi pravočasno plačala enega od podizvajalcev za dela, ki bi morala biti plačana že v letu 2011, šele po podpisu pogodbe pa naj bi ji drugi povedali za težave s plačevanjem. Ni šlo torej za neke nove težave (tudi če so take težave dejansko bile, česar pa tožena stranka niti ni dokazala in tega niti ni dokazovala z ustreznimi dokazi), to pa pomeni, da bi skrben gospodarstvenik take podatke lahko dobil že pred sklenitvijo pogodbe, če bi se vsaj malo potrudil. Čim pa je tako, je torej mogoče zaključiti, da bi bila tožena stranka že pred sklenitvijo pogodbe dolžna vedeti za te težave, kar nadalje pomeni, da ne more uspešno uveljaviti ugovora ogroženosti.

16Glede na navedeno je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je ugovor ogroženosti utemeljen. Neredno plačevanje obveznosti že tako ali tako ne more biti razlog za uveljavitev tega ugovora, težko premoženjsko stanje pa ni dokazano. Tudi če bi neredno plačevanje lahko bilo razlog za uveljavitev ugovora ogroženosti, pa tožena stranka ni dokazala vsaj tega, da za to ni bila dolžna vedeti že ob sklenitvi pogodbe. Čim je opustila vsako preverjanje glede tega, ali tožeča stranka redno plačuje svoje obveznosti, ima poplačane podizvajalce in dobavitelje ter ali bo plačilo z asignacijami oziroma na podlagi 631. člena OZ sploh mogoče, je s tem sama pristala na sklenitev pogodbe kljub obstoju take možnosti, zato zanjo ni mogoče trditi, da bi se utemeljeno naknadno izkazalo, da bi bilo prestrogo, da bi od nje zahtevali izpolnitev obveznosti v skladu s pogodbo; sama je torej pristala na to, da bo svojo obveznost izpolnila pred tožečo stranko brez zadostnega zavarovanja njene izpolnitve. Glede na navedbe v odgovoru na pritožbo višje sodišče še pojasnjuje, da se je toženi stranki očitno šele po sklenitvi pogodbe pojavil dvom, da bo dobila plačilo v skladu s pogodbo, vendar pa tak dvom, tudi če je utemeljen, še ni upravičen v smislu 102. člena OZ.

17Ker tako tožena stranka ni mogla uspešno uveljaviti tega ugovora, tudi ni moglo priti do prenehanja veljavnosti podjemne pogodbe oziroma uspešnega odstopa od pogodbe z izjavo tožene stranke.

18Dejstvo, da tožena stranka ni predložila garancije za dobro in pravočasno izvedbo del, ni sporno. Ker tega ni storila ne v pogodbenem roku ne dober mesec pozneje, je tožeča stranka (ob utemeljeni zavrnitvi ugovora ogroženosti) utemeljeno zahtevala to izpolnitev z dopisom z dne 20.3.2012. Ker tožena stranka niti v naknadnem roku svoje obveznosti glede te garancije ni izpolnila, je tožeča stranka upravičeno odstopila od podjemne pogodbe, kot je to določeno v zgoraj navedeni 2. alineji 1. odstavka 16. člena pogodbe. S tem pa je nastopila tudi obveznost plačila pogodbene kazni in pavšalnega zneska stroškov iz 3. odstavka 16. člena podjemne pogodbe, kar tožeča stranka s tožbo oziroma predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine tudi zahteva.

19Višine zahtevanega zneska tožena stranka niti ni prerekala, zato to ni sporno. Višje sodišče pa tudi ugotavlja, da je vtoževani znesek v skladu s pogodbo. Ker je tožena stranka s plačilom v zamudi, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

20Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo vtoževani znesek, in sicer tako, da je sklep o izvršbi vzdržalo v celoti v veljavi.

21Ker je izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo višje sodišče odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka, ki je z zahtevkom uspela, je upravičena do povračila stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku (151., 154. in 155. člen ZPP), medtem ko bo morala tožena stranka sama nositi svoje stroške (154. člen ZPP).

22Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), tožena stranka pa bo morala sama nositi stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom iz njene pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Ta določa:

(1) Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.

(2) To velja tudi, če so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke že pred sklenitvijo pogodbe, njen sopogodbenik pa za to ni vedel in ni bil dolžan vedeti.

(3) V teh primerih lahko zahteva stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, v primernem roku zavarovanje, po neuspešnem preteku tega roka pa lahko odstopi od pogodbe.

Op. št. (2): V Obligacijsko pravo, splošni del, avtorjev dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart in dr. Renato Vrenčur, stran 402, GV Založba, 2009.

Op. št. (3): Prav tam.

Op. št. (4): Na tak način poslovanja gradbenih podjetij in na posledično krizo se je tožena stranka sklicevala v zadnjem odstavku 8. točke svojih navedb – pripravljalna vloga z dne 11.11.2014.

Op. št. (5): Ta določa:

(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).

(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Op. št. (6): Prav tam, stran 142.

Op. št. (7): Prav tam, stran 144.

Op. št. (8): Prav tam, stran 145.