VSL sodba I Cpg 1523/2015

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 451,89 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 13619/2014 z dne 6. 2. 2014 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 932,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 12. 9. 2012 sklenili pogodbo o oglaševanju (A2), ki je bila sklenjena za čas od 15. 9. 2012 do 31. 8. 2013. Z navedeno pogodbo sta se pravdni stranki dogovorili, da bo naročnik oglaševal v času veljavnosti te pogodbe na radijskih programih izvajalca v neto vrednosti 500,00 EUR mesečno, izvajalec pa bo opravljal storitve oglaševanja na podlagi pisnih naročil, v katerih bo naročnik zajel vsebino oglasnih sporočil, vsebino radijskega programa in termine predvajanih oglasnih sporočil. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal delovne naloge – terminske plane za objavo oglasov ter da je praksa poslovanja pri tožeči stranki taka, da je v času, ko je izdan delovni nalog, tudi vsebina oglasa že dogovorjena. Nadalje je ugotovilo, da ima v skladu s pogodbo naročnik pravico, da nekvalitetno ali nepravilno objavljeno oglasno sporočilo reklamira najpozneje v roku 5 dni od objave ter da v konkretnem primeru tožena stranka te reklamacije ni podala. Tožena stranka ob prejemu računov tudi ni zavrnila, nekaj jih je celo plačala, niti se ni obrnila na tožečo stranko, da bi v 10-dnevnem roku od izstavitve podala reklamacijo. V zvezi z izdelavo scenarija je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožena stranka zahtevati njegovo izdelavo od tožeče stranke oziroma bi ga morala sama predložiti tožeči stranki, kar se v konkretnem primeru tudi ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da je posel opravila v skladu s pogodbo ter zato tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 3. člen citirane pogodbe in navaja, da bi morala ona kot naročnik tožeči stranki izstaviti pisno naročilo, v katerem bi bila določena tudi vsebina oglasnega sporočila. Trdi, da pisnih naročil tožeči stranki nikoli ni podala ter zatrjuje, da tožeča stranka zaradi tega storitve oglaševanja sploh ni mogla opraviti.

7Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, po navedeni pogodbi obveznost podati pisno naročilo, v katerem bi bilo zajeto tudi samo oglasno sporočilo, bremeni njo samo. Če se torej tožena stranka sklicuje na to, da naročilo ni bilo podano pisno, s tem na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati, saj je namen takega dogovora le v lažjem dokazovanju vsebine naročila.

8Tožena stranka pa s pritožbenimi navedbami tudi ni uspešno izpodbijala dokazne ocene sodišča prve stopnje, da so bila dogovorjena oglasna sporočila na izbranih radijskih programih in v dogovorjenih terminih tudi v resnici predvajana, torej da je bila dogovorjena storitev opravljena. Presoja sodišča prve stopnje namreč temelji na dokazni oceni raznih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v predložene listine v spisu, to je podpisane delovne naloge, ki vsebujejo tako termine kot tudi programe predvajanih oglasnih sporočil ter zaslišalo zakonita zastopnika obeh pravdnih strank in pričo A. A. Pojasnilo, da je vsebina oglasa tedaj, ko so podpisani delovni nalogi, že dogovorjena, je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, saj je logično, da se pogodbenika najprej dogovorita za vsebino oglasa, nato pa šele za termin njegove objave. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, in sicer, da je bila pogodba dogovorjena za mesečno predvajanje oglasa na treh radijskih postajah za dobo enega leta, da so bili izdani pisni delovni nalogi – terminski plani za objavo oglasov, ki so bili s strani naročnika tudi podpisani, da na splošno glede organizacije dela pri tožeči stranki velja, da je v času, ko je izdan delovni nalog tudi vsebina oglasa že dogovorjena, da je tožena stranka nekatere račune plačala, nato pa plačevanje ustavila ne da bi kakorkoli reklamirala storitev oziroma sicer stopila v kontakt s tožečo stranko, ki je nadalje še deset mesecev izdajala račune, pritožbene navedbe dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo uspešno omajati. Sodišče prve stopnje je tako dokazovanje izpolnitve obveznosti po sklenjeni pogodbi pravilno naložilo tožeči stranki in tudi pravilno presodilo, da je tožeča stranka to dejstvo dokazala. Zato tožena stranka z navedbami, da tožeča stranka ni predložila elektronske korespondence, s katero bi dokazala, da je bilo toženi stranki oglasno sporočilo posredovano, ne more uspeti. Nenazadnje pa zakoniti zastopnik tožene stranke tudi ni potrdil njenih trditev, da storitev ni bila opravljena, temveč je zgolj izrazil dvom v to, da je bila storitev opravljena.

9Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi tožeča stranka vlogo z dne 11. 5. 2015 vložila prepozno oziroma jo napačno poslala sodišču (ne pa neposredno toženi stranki). Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2015 tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni, pri čemer se odštejejo prazniki, predložiti scenarij, radijski posnetek reklame in eventualne odobritve. Tožeča stranka z vlogo z dne 11. 5. 2015 posnetka in listin ni predložila, pač pa je pojasnila, da s posnetki ne razpolaga več, saj jih je po osmem odstavku 109. člena Zakona o medijih dolžna hraniti zgolj 30 dni. Tožeča stranka torej navedenih posnetkov in listin ni predložila po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, zato že iz tega razloga sodišču prve stopnje ni mogoče utemeljeno očitati kršitve petega odstavka 286.a člena ZPP. Ker ne gre za relevantno procesno določbo, ki bi, glede na ugotovljeni potek postopka lahko prišla v poštev, tudi očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, ni utemeljen.

10Prav tako ne gre za primer iz petega odstavka 227. člena ZPP po katerem se šteje za dokazano dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela dokazati z določeno listino, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. V zvezi s tem je namreč tožeča stranka pojasnila, da z navedenimi listinami in radijskim posnetkom ne razpolaga več, prepričljivo pa je pojasnila tudi razloge, da navedenega materiala po poteku roka 30 dni ne hrani več, razen če nasprotna stranka računa ne reklamira. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev na naroku dne 27. 5. 2015 ugotovilo, da ima prvi vtoževani račun datum zapadlosti 13. 12. 2012, predlog za izvršbo v tej zadevi pa je bil vložen 4. 2. 2013 (pravilno 4. 2. 2014), torej več kot leto dni po zapadlosti prvega računa. Tako sta tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke in priča A. A. potrdila, da posnetih oglasov ne hranijo dalj kot mesec dni oziroma kot zahteva zakon, saj je materialov in posnetkov ogromno. Ne gre torej za primer, ko bi sodišče štelo, da tožeča stranka noče predložiti listine, ker je vsebina zanjo neugodna, temveč je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka z zahtevanimi listinami in posnetki ne razpolaga več.

11Tožena stranka v pritožbi trdi še, da obveznost hranitve iz 109. člena Zakona o medijih velja zgolj za posnetke, ne pa za scenarij oglasa, pisno avtorizacijo avtorskega posnetka in hranjenje pisnega naročila zakonitega zastopnika tožene stranke. V zvezi z navedenim očitkom pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se stranki s predloženo pogodbo nista dogovorili za pisno avtorizacijo avtorskega posnetka, kot tudi ne za izdelavo scenarija oglasa, razlogi glede pisnega naročila pa so bili že navedeni.

12Tožena stranka nadalje napada tudi odločitev v točki II. izreka, to je odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki. V zvezi s tem v pritožbi navaja zgolj to, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe konkretizacija teh stroškov po višini ni razvidna, zaradi česar meni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

13Po presoji pritožbenega sodišča tudi temu očitku ni mogoče pritrditi. V zvezi z obrazložitvijo odločitve o višini priznanih pravdnih stroških je treba namreč upoštevati dejstvo, da gre za odločanje o stranski terjatvi ter da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo in katere zavrnilo. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, pa v sodbi ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledano opravilo, in sicer tako, da je mogoč njen preizkus, že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.(1)

14Po presoji pritožbenega sodišča zato uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z DDV) znašajo 451,89 EUR.

-------------

Op. št. (1): Dr. Betetto N.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 59.