VDSS sodba Psp 65/2001

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. P-966.266 z dne 16.5.1995 in priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem A. A., ker je tako kot tožena stranka v predsodnem postopku ugotovilo, da za vtoževano denarno dajatev ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ker ni dokazan obstoj izvenzakonske skupnosti, ki bi bila v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

Zoper sodbo se laično pritožuje tožnica. Z odločitvijo sodišča se ne strinja, ker meni, da je upravičena do družinske pokojnine po pokojnem A.A.. Predlaga, da jo sodišče ponovno zasliši, kot tudi priče F. M., M. P., R. E., M. Ž. in M. K., ki bi lahko potrdile njene navedbe ter ponovno preučitev listinske dokumentacije, ki je bila že predložena Delovnemu in socialnem sodišču v Ljubljani in naproša za pozitivno rešitev zadeve.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja pač pa glede na tožničine navedbe povdarja le še naslednje.

Ob prepričljivi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da glede na izpisek iz matične knjige umrlih št. 8909 z dne 10.11.1995 ter tožničino izpovedbo na obravnavi 26.1.2001 ni dokazano, da bi bila zakonska zveza med pokojnim A. A. in M. M. razvezana, tožnici vtoževano družinsko pokojnino ni mogoče poznati. Že iz navedenega razloga ni mogoče zaključiti, da bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 77. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), po katerem ima ob pogojih iz 72. in 73. člena istega zakona ob zavarovančevi smrti pravico do družinske pokojnine tudi oseba, ki je v zadnjih treh letih pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89; v nadaljevanju ZZZDR) je namreč dalj časa trajajoča življenska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo le tedaj, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Med razloge za neveljavnost izvenzakonske skupnosti po navedeni določbi nedvomno šteje tudi še obstoječa zakonska zveza, ki preprečuje veljavnost sklenitve nove, kot tudi izenačevanje izvenzakonske skupnosti v njenih pravnih posledicah z zakonsko zvezo.

Navedeno pomeni, da tožnici družinske pokojnine po 15.8.1984 umrlem A. A. ni mogoče priznati, četudi bi bili izpolnjeni vsi ostali pogoji, tako na strani umrlega zavarovanca iz 71. člena cit. ZPIZ-92, kot dejanska življenska skupnost v zadnjih treh letih pred zavarovančevo smrtjo. V konkretnem primeru namreč ni dokazano, da bi bila zakonska zveza med pokojnim A. A.in ženo M. razvezana, kar je edino bistveno, da uveljavljane izvenzakonske skupnosti v pravnih posledicah ni mogoče enačiti z zakonsko zvezo. Tožničino stališče o upravičenosti do vtoževane družinske pokojnine ne glede na navedeno pravnoodločilno dejstvo je zato zmotno. Neutemeljeni so tudi predlogi o njenem dodatnem zaslišanju in zaslišanju prič. S takšnimi dokazi razveze zakonske zveze ni mogoče uspešno dokazovati, pač pa le s pravnomočno sodno odločbo pristojnega sodišča.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.