72. člen ZPIZ

Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Odločb toženca iz predhodnih upravnih postopkov ni mogoče ponovno presojati zaradi pravnomočnosti kot ustavne pravne kategorije. Tožeča stranka bi le z obnovo kot izrednim pravnim sredstvom lahko posegla v pravnomočno urejena upravna razmerja. Skladno z določili 260. člena ZUP pa je sodišče pravilno ugotovilo, da zatrjevani obnovitveni razlog (poslabšanje zdravstvenega stanja) ne predstavlja dejstva, ki bi obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 23. 11. 2007, ko je toženec zaradi neizpolnjevanja starostnega pogoja po 72. členu ZPIZ-92 zavrnil tožničino zahtevo z dne 1. 8. 2007 za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Iz tožničine trditvene podlage ni razvidna zatrjevana popolna nezmožnost za delo, ki bi nastala pred moževo smrtjo oziroma v enem letu po njej, kar bi imelo lahko določeno pravno težo. Tudi pravna narava novih izvidov, ki izkazujejo poslabšanje zdravstvenega stanja po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne ustrezajo novim dokazom, skladno s 1. točko 260. člena ZUP.1

Po sodni praksi pritožbenega sodišča 392. člen ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi prejšnjega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji 1. odstavka 72. člena ZPIZ, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. Pomeni, da za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokoma priznana družinska pokojnina, temveč morajo biti za priznanje obravnavane pravice izpolnjeni pogoji iz 53. člena ZPIZ-2 ali 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1.

Tožnica je ob smrti moža dopolnila 31 let, ob prenehanju družinske pokojnine pa je dopolnila starost 45 let. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi glede na določbo 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, saj tožnica ni dopolnila v zakonu določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Člen 392 ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokom priznana družinska pokojnina (ZPIZ/92).

Tožnica na dan prenehanja pravice do družinske pokojnine nesporno ni dopolnila 50 let prav tako pa, v nasprotju z revizijskimi navedbami, tudi (še) ni dopolnila 45 let. Glede na to, da je tožnica rojena 1. 10. 1959 je dopolnila 45 let šele 1. 10. 2004. Ker ji je pravica do družinske pokojnine prenehala 30. 9. 2004, na dan 1. 10. 2004, ko je dopolnila 45 let, te pravice ni (več) imela, zato ni upravičena do ponovnega uveljavljanja te pravice ob dopolnitvi 50 let na podlagi drugega stavka tretjega odstavka 72. člena ZPIZ.

Določba je povsem jasna in iz nje ne izhaja, da bi morala vdova že do uveljavitve novega zakona oziroma ZPIZ-1, torej do 31. 12. 1999 izpolniti pogoj starosti 45 let. Citirano zakonsko besedilo je treba razlagati tako kot se glasi, in sicer, da se pogoj starosti 45 let za nastop čakanja nanaša na datum prenehanja pravice do družinske pokojnine. To pomeni, da je odločilna starost ob prenehanju pravice in ne starost ob uveljavitvi novega zakona dne 31. 12. 1999.

Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ. Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati i

Iz določbe četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1 izhaja, da vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45 letu pa pred dopolnitvijo 50 leta starosti, ohranja pravico, da po dopolnitvi 50 leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (seveda ob izpolnjenih drugih pogojih). Ne gre za vdovsko pokojnino, kot sta zmotno šteli obe sodišči in tožena stranka, temveč za pravico do družinske pokojnine, ki jo ima vdova na podlagi navedene prehodne določbe ZPIZ-1.

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker je starost 45 let dopolnila šele po 31. 12. 1999. Če bi dopolnila starost 45 let do 31. 12. 1999, bi se ji pokojnina priznala, ko bi dopolnila 50 let, kakor je bilo določeno v 2. odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 12. 1999.

Tožničin otrok je prejemal družinsko pokojnino po pokojne možu po določbah ZPIZ, veljavnega do 31. 12. 1999. Ker tožnica ni bila popolnoma nezmožna za delo v času uživanja družinske pokojnine, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu, oziroma do tega, da bi to pravico obdržala, dokler je nezmožnost podana.

Ker tožnica ni dopolnila 45 let starosti do 31. 12. 1999, ji pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati ob dopolnitvi 50 let starosti.

Tožnici, ki ni dopolnila 45 let starosti do 31. 12. 1999 (v času veljavnosti ZPIZ), pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 pri dopolnitvi 50 let starosti ni mogoče priznati.

Ker je tožnici pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 3. alineji 2. odstavka 71. člena ZPIZ, prenehala, ko je dopolnila starost 42 let, ni izpolnila zahtevanega pogoja starosti vsaj 45 let, da bi to pravico pridobila, ko bi dopolnila 50 let starosti.

Ker je bilo ugotovljeno, da revidentka pravice do vdovske pokojnine po prej veljavnih predpisih ni pridobila, ne more pridobiti te pravice na podlagi 392. člena ZPIZ-1. Revidentkina zahteva pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje dela vdovske pokojnine po novem ZPIZ-1 (110. člen).

Ker vdova pravico do vdovske pokojnine lahko uveljavi, če imajo otroci pravico do družinske pokojnine na podlagi ureditve v Sloveniji, oziroma to pravico uživajo pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tožnica nima pravice do družinske pokojnine po hčerki, ki ji je bila pravica do družinske pokojnine priznana pri tujem nosilcu zavarovanja (v BIH). Ponovna odmera pokojnin se po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino opravi le v primeru, da gre za pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, zato ponovna odmera v primeru, ko pri priznanju pravice do družinske pokojnine v BIH ni bila upoštevana zavarovalna doba, ki jo je pokojni dopolnil v Sloveniji, ni mogoča.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 45 let, ker je na dan moževe smrti v letu 1992 dopolnila le 34 let starosti, ne pa vsaj 40 let starosti. Prav tako tožnica ne izpolnjuje pogojev, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 50 let, ker pokojnine v Sloveniji nikoli ni pridobila in ji zato tudi ni mogla prenehati do 45. leta starosti do 31. 12. 1999.

Ker tožnica ni dopolnila 45 let starosti pred 31. 12. 1999, ji pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati, ko je dopolnila 50 let starosti.

Tožnica ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je do smrti moža dopolnila starost 38 let, da ni imela dolžnosti preživljanja otroka, ki bi imel pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu in da ni bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo niti ni to postala v enem letu po njegovi smrti.

Po določbi 392. čl. ZPIZ-1 je potrebno preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine tožnici po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po prej veljavnem ZPIZ/92. Ker tožnica ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti zavarovanke, bi morala do zavarovančeve smrti dopolniti starost 45 let oz. vsaj 40 let, da bi to pravico pridobila z izpolnitvijo 45 let starosti. Ker ni dokazano, da bi skupni otrok s pokojnim zavarovancem kadar koli iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji pridobil pravico do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu oz. to pravico užival, tožnica tudi na tej podlagi ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine, saj po 3. alinei 1. odst. 72. čl. ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine vdova, ki ji je po moževi smrti ostal otrok, ki ima tudi sam pravico do družinske pokojnine po možu.

Prostovoljno zavarovanje, kljub drugačni razlagi tožene stranke in nižjih sodišč, po mnenju revizijskega sodišča ne more biti razlog za ugotovitev, da tisti, ki je prostovoljno zavarovan ni mogel biti upravičenec do družinske pokojnine. Določbo 1. alinee prvega odstavka sklepa, da se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinskega člana, če ta ni bil zavarovan po zakonu ali ni bil uživalec pokojnine (določba je bila glede pokojnine razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-178/02-14 z dne 12.9.2002), je treba tolmačiti v smislu določbe 89. člena ZPIZ, kjer je določeno, da ima pravico do odpravnine vdova ali vdovec, ki ni v delovnem razmerju in ne opravlja dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan. Ker veljajo za priznanje pravice do odpravnine (razlika samo v izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 72. oziroma 73. člena ZPIZ-92) primerljivi pogoji s pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine, sklep ne more za priznanje pravice do pokojnine zahtevati od upravičencev izpolnjevanje drugačnih osnovnih pogojev, kot jih zakon določa za pridobitev pravice do odpravnine. To pa pomeni, da se lahko določba sklepa, če ni zavarovan po zakonu raz