VDSS sodba Psp 368/2001

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. 34-274.126 z dne 2.3.1998 in št. P-274.126 z dne 23.11.1998 ter priznanje pravice do družinske pokojnine, zavrne.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo tako, da je kot nezakoniti razveljavilo v izreku te sodbe cit. odločbi toženca, tožnici po pokojnem S. Š. priznalo pravico do družinske pokojnine od 1.9.1997 dalje, ter toženo stranko zavezalo, da priznano denarno dajatev odmeri in prične izplačevati v 60-ih dni po pravnomočnosti sodbe.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot nezakonito odpravi. Poudarja, da tožnica pravico do družinske pokojnine uveljavlja po S. Š., umrlem 2.9.1961, ko izvenzakonska skupnost v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja še ni bila izenačena z zakonsko zvezo. Ker je zavarovani primer nastal pred 1.1.1984, ko je bila izvenzakonska skupnost z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-83) izenačena z zakonsko zvezo, tožnici ni mogoče priznati pravice do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, ker za to ni pravne podlage. Prilaga sodne odločbe bivšega Sodišča združenega dela PIZ in Sodišča združenega dela SR Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sicer dovolj razčiščenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično nepravilno razveljavilo zakoniti zavrnilni odločbi toženca in tožnici neutemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem S. Š. iz naslova izvenzakonske skupnosti, ker za takšno odločitev niso izpolnjeni predpisani pogoji. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno že dejstvo, da je do zavarovanega primera, torej smrti S. Š., prišlo 2.9.1961, ko izvenzakonska skupnost s predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kaj šele s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ni bila izenačena z zakonsko zvezo. Na družinskopravnem področju je bila namreč izenačena z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/76; v nadaljevanju ZZZDR), s pričetkom veljavnosti s 1.1.1977, na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-83). Določba 65. člena ZPIZ-83, po kateri je lahko ob zavarovančevi smrti, ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev, pravico do družinske pokojnine pridobila tudi oseba, ki je živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, v pravnih posledicah izenačeni z zakonsko zvezo, učinkuje in se uporablja šele od 1.1.1984. Ta določba niti istovrstni 77. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) nimata retroaktivnega učinka na dejanska stanja oz. zavarovane primere, nastale pred njuno uveljavitvijo.

Ker je v konkretnem primeru podano takšno dejansko stanje, saj je zavarovani primer nastal s smrtjo S. Š. 2.9.1961, ni pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine tožnici. Že iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončnega posamičnega upravnega akta toženca kot neutemeljen zavrniti. Vse nadaljnje okoliščine oz. pogoji na strani umrlega zavarovanca in tožnice namreč niso bistvene, ker ne morejo pogojevati drugačne odločitve. Glede na to, da je datum nastanka zavarovanega primera sicer pravilno ugotovilo, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obstoj izvenzakonske skupnosti ugotavljalo in presojalo po ZPIZ-92, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano ugoditveno sodbo na podlagi 4. tč. 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP-99) spremeniti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.