VSRS Sodba I Ips 42716/2014-101

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je M. K. spoznalo za krivega 25 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu za vsako dejanje določilo kazen dva meseca zapora in nato izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbi zagovornika obsojenca je Višje sodišče v Ljubljani deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je posamezne določene kazni znižalo na en mesec zapora in nato izreklo novo enotno kazen eno leto zapora, v ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje pred novim sodnikom, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojencu izreče milejšo sankcijo in ga v celoti oprosti plačila stroškov postopka. V obrazložitvi zahteve uveljavljano kršitev kazenskega zakonika utemeljuje s stališčem, da bi moralo biti kaznivo dejanje pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje; kršitev pravic obrambe utemeljuje z navajanjem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile, da obsojenec spornih listin ni podpisal in tudi ni vedel, da so ponarejene. Zatrjuje, da je s tem, ker nižji sodišči nista omogočili dokazovanja obstoja subjektivnih znakov kaznivega dejanja, kršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obenem pa je s tem kršeno načelo zakonitosti, kot ga določa 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vložnik nadalje zatrjuje, da je kršen tudi 374. člen ZKP, ker je bila obsojencu za vsako dejanje izrečena kazen en mesec zapora, torej skupno petindvajset mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa je predpisana kazen zapora do dveh let. Ker sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodbi tudi nimata razlogov o stroških postopka, obsojenec je obrazloženo predlagal, da se ga plačila stroškov oprosti.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo ocenila, da ta ni utemeljena. Navaja, da je očitek kršitve kazenskega zakona, ker sodišči kaznivih dejanj nista opredelili kot nadaljevano kaznivo dejanje, neutemeljen, saj kaznivo dejanje ponarejanja listin ne spada med premoženjska kazniva dejanja in tako ni izpolnjen pogoj iz 54. člena KZ-1 za nadaljevano kaznivo dejanje. Ocenjuje tudi, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, kateri so ti dokazni predlogi, zahteva niti ne navaja. Obe sodbi nižjih sodišč imata vsebinske razloge za odločitev o zavrnitvi treh dokaznih predlogov obrambe, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bila kršena pravica do obrambe. Vrhovna državna tožilka še ugotavlja, da so bile pri določanju višine posamezne kazni zapora in pri izreku enotne kazni upoštevane vse materialne določbe, kazen je bila določena v okviru, določenem v prvem odstavku 251. člena KZ-1, upoštevane so bile tudi določbe o steku iz 53. člena KZ-1, zato očitana kršitev o nezakonitem izreku enotne kazni ni podana. O stroških kazenskega postopka je bilo po mnenju vrhovne državne tožilke odločeno v skladu z zakonom, sodba pritožbenega sodišča ima o tem potrebne razloge v 14. točki. Drugačna ocena dejstev, ki bi po mnenju zagovornika narekovala oprostitev obsojenca plačila stroškov postopka, predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

4Ugovor vložnika, da bi morala biti ugotovljena kazniva dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje, ni utemeljen. Po prvem odstavku 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev večih tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja. Okoliščina, da so bila dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, ne more nadomestiti pogoja, da gre za ista oziroma istovrstna premoženjska kazniva dejanja.

5Zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje prič G. D. in A. R. ter dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb na Upravni enoti Sevnica, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in o tem navedlo razloge v točki 2 svoje sodbe. Tudi pritožbeno sodišče je utemeljeno zavrnilo ugovor, da pomeni zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče G. D. kršitev pravic obrambe, kar je obrazloženo v točki 10 sodbe sodišča druge stopnje. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so šli vsi dokumenti preko obsojenčeve roke in da je na vsaki listini jasno razviden podpis obsojenca, sodišče druge stopnje tudi pravilno ocenjuje, da za ugotavljanje o vprašanju obstoja naklepa, ta dokaz niti ni primeren. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS.

6Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje, s tem ko je za vsako od posameznih 25 kaznivih dejanj določilo kazen dva meseca zapora, ki jih je sodišče druge stopnje znižalo na en mesec, niso bile kršene določbe o odmeri kazni, saj nobena od določenih kazni ni presegla posebnega minimuma – dve leti zapora, zakonita je tudi enotna kazen, ki jo je izreklo sodišče druge stopnje. Pri določanju posameznih kazni in izreku enotne kazni gre za uporabo prava, ki sta jo obe sodišči utemeljili s sklicevanjem na ustrezne določbe kazenskega zakonika, zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7Obsojenčeve premoženjske razmere oziroma zmožnost plačila stroškov kazenskega postopka je v točki 14 ugotovilo sodišče druge stopnje. Vložnikova zatrjevanja, da se sodišče ni prepričalo o viru obsojenčevih dohodkov, predstavlja ugovor glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izključen, zato vložnik z njim ni mogel uspeti.

8Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

9Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse v skladu z določbo četrtega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP, saj je upoštevalo, da so bili obsojencu v plačilo naloženi že stroški postopka s sodbama sodišč prve in druge stopnje in da bi nadaljnja naložitev plačila stroškov lahko ogrozila preživljanje obsojenca in njegove družine.