VSL sodba II Cp 113/2016

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek „16.900,00 EUR“ nadomesti z zneskom “20.150,00 EUR“; datum „21. 11. 2009“ pa nadomesti z datumom “8. 5. 2012“;

- v III. točki izreka spremeni tako, da se

znesek „21.450,00 EUR“ nadomesti z zneskom „18.200,00 EUR“;
dodatno zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 20.150,00 EUR za čas od 21. 11. 2009 do 7. 5. 2012;

- v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 217,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 237,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi glede plačila 20.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2009 do plačila in plačila 2.773,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (v izreku navedenih) zneskov (I. točka izreka.). Toženka je dolžna tožnici za utrpljeno nepremoženjsko škodo plačati odškodnino v višini 16.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2009 dalje do plačila ter odškodnino za utrpljeno premoženjsko škodo v višini 5.151,21 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 319,15 EUR od 15. 6. 2008 dalje do plačila in od zneska 4.832,06 EUR od 8. 5. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 21.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2009 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 319,15 EUR pred dnem 15. 6. 2008 in od zneska skupaj 4.832,06 EUR pred dnem 8. 5. 2012, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožnica mora toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.431,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi III. točki izreka, oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče ni zadosti upoštevalo načela individualizacije višine odškodnine. Tožnici je dosodilo tudi prenizko odškodnino glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih. Premalo je upoštevalo subjektivno doživljanje tožnice v zvezi z utrpljeno poškodbo. Glede telesnih bolečin je sodišče striktno sledilo ugotovitvam izvedenca, pri čemer ni upoštevalo tožničinih navedb in izpovedbe. Doživljanje bolečin in nevšečnosti je izrazito subjektivno. Tožnica je večkrat poudarila, da so bile bolečine „za znoret“. Že iz sodne prakse, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče, izhaja, da je tožnici odmerjena prenizka odškodnina. Pritožnica se sklicuje na odločbi VSRS II Ips 1094/2008, II DoR 134/2011 in ju primerja s konkretnim primerom. Tožnica je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičena do nadaljnjih 12.350,00 EUR. Sodišče se je pri odločanju o trajanju in intenzivnosti strahu, ki ga je ob in po škodnem dogodku utrpela tožnica, oprlo izključno na izvedensko mnenje, pri čemer izpovedbe tožnice ni upoštevalo. Tožnica o lastnem strahu najbolj avtentično izpove. Ocena sodišča, da je primarni strah trajal največ eno uro, je v nasprotju z njenimi trditvami in izpovedbo. Tožnica se ni ustrašila samo, ker ni čutila nog in ker so noge ostale mrtve, temveč je prepričljivo izpovedala, da jo je bilo strah tudi tega, kako bo prišla nazaj v hotel in v Slovenijo, saj so bile bolečine neznosne. Primarni strah je trajal do prihoda iz Egipta v Slovenijo, najmanj 4 dni. Sodišče bi moralo upoštevati tudi negotovost, ki jo je tožnica trpela do prihoda v Slovenijo. Tudi iz izpovedbe B.J. izhaja, da je bilo stresno odločanje, kako priti nazaj v Slovenijo, kar je pri obeh vzbujalo dodaten strah. Sodišče ni obrazložilo, zakaj strahu v zvezi s prihodom v Slovenijo ni upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine, sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Izpostavlja odločbo VSRS II DoR 134/2011 in jo primerja s konkretnim primerom. Tožnica je za pretrpljeni strah upravičena še do nadaljnjih 3.250,00 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določena prenizko v povezavi s primerljivo sodno prakso. Navaja odločbe VSRS II Ips 138/2008, II DoR 134/2011, II Ips 349/2013 in jih primerja s konkretnim primerom. Tožnica je postala invalid III. kategorije. Sposobna je le še za kratke hoje po ravnem v trajanju 10-15 min, gospodinjska dela opravlja mož, ne more več opravljati del na vrtu, paziti vnukinje, ne sme dvigovati bremen težjih od 3 kg. Trpi za glavoboli, ima trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, življenje se ji je obrnilo na glavo, kar vse je izpovedala. Iz tega naslova je upravičena še do nadaljnjih 4.550,00 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti. Tožnica je v pripombah na izvedensko mnenje opozorila, da brazgotine lahko ustrezajo pojmu skaženosti. Bistveno je, kako se zaradi njih počuti tožnica in ne toliko, kako to dojema okolica. Gre za 22 cm dolgo in 1-2 mm široko brazgotino na hrbtu, zadaj nad desnim krilom črevnice pa ima še 5 cm dolgo in 1 mm široko brazgotino. Tekom postopka je zatrjevala, da se zaradi brazgotine nerada kopa in sonči, na pregledu pri izvedencu je izpovedala, da jo brazgotine motijo. Trpi duševne bolečine. Sodišče bi moralo upoštevati tudi spol, ženske so bolj obremenjene z zunanjim videzom. Sklicuje se na odločbi VSRS II DoR 134/2011, II Ips 612/2009 in ju primerja s konkretnim primerom. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj tožnica ne bi imela nepravilne drže. Iz sodbe izhaja, da naj sodišče tudi na narokih pri drži ali hoji ne bi ugotovilo kakšnih posebnosti. Pritožnica opozarja, da je sodnica na naroku 29. 8. 2013 pri zaslišanju ugotovila, da je tožnica malenkost sključena in spušča ramena. Sodišče je odločilo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Neutemeljene so navedbe sodišča, da tožnica ni navajala šepanja z levo nogo do konca prvega naroka. Tožnica je že v tožbi pod postavko skaženost zatrjevala, da zaradi posledic poškodbe šepa na levo nogo, to je bilo potrjeno tudi na zaslišanju 29. 8. 2013. Izvedenec je dopustil možnost, da nekateri zaradi bolečin šepajo. Tožnica je iz naslova skaženosti upravičena do vtoževanih 1.300,00 EUR. Sodišče je pri odločitvi o stroških upoštevalo le uspeh po višini, ni pa upoštevalo uspeha po temelju, ki je bil tudi sporen. O temelju je bilo odločeno z vmesno sodbo. Glede višine je tožnica uspela z 51 % (od skupno vtoževanih 43.501,25 EUR za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je uspela skupno 22.051,21 EUR). Tožnica je upoštevajoč uspeh po temelju (65 %) in po višini uspela v 58 %, kar ima za posledico, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Graja, da je sodišče tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti priznalo previsoko odškodnino, taka odškodnina presega standard pravične denarne odškodnine in ni v sorazmerju s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ji pripada največ 6.000,00 EUR, iz naslova strahu največ 1.300,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti največ 7.500,00 EUR, nato pa je treba upoštevati še soprispevek. Odločitev sodišča, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode že od 21. 11. 2009, ni pravilna. Kot pojasni sodišče v argumentaciji glede ugovora zastaranja, zdravljenje takrat sploh še ni bilo končano, ampak je bilo končano šele 12. 5. 2010, ko je tožnica po operaciji v Valdoltri zaključila bolniški stalež in opravila zadnji kontrolni pregled pri zdravniku. Ker je bila šele tedaj znana vrsta, narava in obseg škode, bi tožnica morala odškodninski zahtevek, ki bi ga tožena stranka mogla ustrezno presojati, nasloviti šele po zaključku zdravljenja, vendar takšnega zahtevka toženki ni poslala, temveč je zoper njo v letu 2012 vložila tožbo. Tožnica je ravnala v nasprotju z načelom mirnega reševanja sporov in je toženi stranki onemogočila, da bi se pred pravdo lahko seznanila z vsemi podatki, ki so pomembni za odločitev o tem, ali je mirna rešitev spora mogoča ali ne. Zato tožnici obresti ne morejo iti od dneva, ko je toženki med zdravljenjem poslala delni odškodninski zahtevek (dokončnega zaradi nezaključenega zdravljenja ni mogla poslati), temveč kvečjemu od dneva, ko je bila vložena odškodninska tožba. Izpodbija tudi odločitev o premoženjski škodi. Tožnica je ni dokazala tako, da bi sodišče lahko zahtevku v celoti ugodilo. Sodišče je tožnici iz naslova prikrajšanja pri plači v času bolniškega staleža priznalo bruto zneske prikrajšanja, namesto pravilno neto zneskov, od katerih je ob izplačilu potrebno obračunati in izplačati ustrezno akontacijo odškodnine. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožnice je bila vročena v odgovor toženki, pritožba toženke pa v odgovor tožnici. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6O temelju odškodninske odgovornosti je bilo že pravnomočno odločeno (sodba VSL II Cp 365/2015 z dne 1. 4. 2015). Razsojeno je bilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 65/100. Predmet konkretne presoje je utemeljenost tožbenega zahtevka po višini.

7Tožnica je v posledici škodnega dogodka utrpela nestabilni zlom L1 (poškodbo hrbtenice).

Nepremoženjska škoda

Denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem

8Sodišče prve stopnje je izpovedbo tožnice glede intenzivnosti bolečin ocenilo kot prepričljivo in verodostojno in skladno z ugotovitvami izvedenca dr. M.C. Tožnica je približno en teden trpela stalne intenzivne bolečine in ob tem prejemala protibolečinska sredstva, tudi narkotike. Po prihodu iz Egipta v Slovenijo je tožnica nadaljevala zdravljenje v UKC Ljubljana, kjer ji je bila postavljena diagnoza udrt zlom I. ledvenega vretenca. Tožnica je v UKC ostala 5 dni. Odločitev zdravnikov je bila, da operacija trenutno ni bila potrebna, predpisano ji je bilo nošenje trotočkovnega steznika, ki ga je nosila 3 mesece, na travmatološki kliniki je imela vsakomesečne preglede. Po šestih mesecih je bil tožnici zaključen bolniški stalež. Težave so se stopnjevale, imela je vedno večje bolečine v nogah. Pri iskanju drugega mnenja so v bolnišnici Valdoltra ugotovili, da je tožnica utrpela nestabilni zlom L1 (in ne le zlom L1), zato se je hrbtenica začela sesedati. Potreben je bil operativen poseg (dve šini, osem vijakov, iz medenice so ji pobrali kosti in jih dali v hrbtenico). Na zdravljenju v bolnišnici je ostala tri tedne. Doma je ostala še pol leta, skupaj eno leto in pol je morala nositi oklep, ki so ji ga naredili po meri, tako da je imela eno leto od zadnjice do pazduhe telo vedno nepremično.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica skupno 32 dni hospitalizirana v bolnišnicah, 29 dni v zdraviliščih. Šest mesecev je morala nositi trotočkovni steznik, trikrat je bila izpostavljena večjim dozam ionizirajočega sevanja ob klasični tomografiji, enkrat je bila operirana v splošni anasteziji, imela je veliko pregledov pri različnih zdravnikih. Opravljeno je imela magnetno resonanco in EMG. Prejela je več injekcij in infuzij, vstavljen ji je bil urinski kateter. Obiskovati je morala fizioterapevta.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pri tožnici stalne intenzivne bolečine izzvenele po enem tednu, nato je še 14 dni trpela občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, slednje so bile pri tožnici prisotne še leto dni. Občasne zmerne bolečine v posledici škodnega dogodka trpi tožnica še sedaj.

11Neutemeljeno tožnica v pritožbi očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb in izpovedbe. Nasprotno namreč izhaja iz same 9. in 15. točke obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje. Glede neznosnosti pretrpljenih bolečin, ki jih tožnica posebej pritožbeno izpostavlja, je sodišče prve stopnje zapisalo, da ji verjame, da je bolečine občutila kot neznosne (in da občasno zmerne bolečine še trajajo). Sodišče prve stopnje je subjektivno doživljanje tožnice upoštevalo, vendar je nadalje pravilno poudarilo, da gre za tožničino subjektivno oceno in doživljanje, ki ga je nujno treba objektivizirati skozi prizmo podobnih primerov v sodni praksi in ugotovitve izvedenca.

12Po presoji sodišča druge stopnje tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ji je bila iz tega naslova priznana prenizka odškodnina. Sodišče prve stopnje je kot primerljive primere v sodni praksi opredelilo odločbe VSRS II Ips 1094/2008, II DoR 134/2011 in II Ips 157/2009. Tožnica je v pritožbi prvi in drugi našteti primer natančno razčlenila in tehtno izpostavila, da je njeno trpljenje iz tega naslova hujše oziroma dolgotrajnejše. Višje sodišče najprej izpostavlja, da zaradi narave stvari popolne primerljivosti primerov ni. Vendar pa (natančno opisane) okoliščine konkretnega primera (načelo individualizacije), tudi ob upoštevanju tožničinemu primerljivih primerov (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), upoštevanje predvsem dolžino trajanja tožničinega zdravljenja, dejstvo, da je bila tožnica operirana, ter dolžino trajanja bolečin, tožnico, ob pravilni uporabi materialnega prava, upravičujejo do višje prisojene odškodnine iz tega naslova. Sodišče druge stopnje je prisojeno odškodnino v višini 11.000,00 EUR zvišalo za 2.000,00 EUR (na 13.000,00 EUR). Ob upoštevanju 35 % tožničinega soprispevka tožnici iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pripada odškodnina v višini 8.450,00 EUR.

13Toženka se v tem delu posplošeno pritožuje in predlaga znižanje odškodnine, česar pa sodišče druge stopnje, kot že obrazloženo, ne sprejema.

Denarna odškodnina za strah

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob udarcu v strop terenskega vozila in posledičnem padcu na tla utrpela intenziven primarni strah, saj ni čutila nog. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnica izpovedala, da se ji je po določenem času povrnil občutek v noge in je sama prilezla iz avtomobila. Ob upoštevanju mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica utrpela intenziven kratkotrajni primarni strah, ki je trajal največ eno uro. V nadaljevanju se je pri tožnici razvil sekundarni strah za izid zdravljenja, konkretno je šlo za strah pred terapevtskimi posegi in postopki, ter zaradi komplikacije tudi pred operacijo in ponovno hospitalizacijo. Zdravljenje je potekalo počasneje, pri čemer se je tožnica zavedala, da takšne poškodbe pustijo trajne posledice, kar je tudi poudarila v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je sprejelo oceno izvedenca in ugotovilo, da je tožnica kumulativno trpela intenziven sekundarni strah mesec dni, nato pa še zmeren sekundarni strah do konca zdravljenja, torej slabi dve leti (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15Tožnica se pritožbeno neutemeljeno zavzema, da je njen primarni strah trajal do prihoda (iz Egipta) v Slovenijo, torej 4 dni. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se kot primarni strah označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku(1), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tudi ugotovljene okoliščine primera, strnjene v dokazno oceno, ki jo višje sodišče sprejema, niso potrdile, da bi tožnica nekaj dni trpela strah tako hude intenzitete, da bi se lahko pravno kvalificiral kot primarni.

16Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, „zakaj strahu v zvezi s prihodom v Slovenijo ni upoštevalo“. Sodišče prve stopnje je vzelo v obzir tožničino izpovedbo (in ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožničinega subjektivnega doživljanja ni upoštevalo). Poudarilo je, da doživljanje tožnice v celoti sprejema, ker je skladno s sosledjem dogodkov, potekom zdravljenja in sedanjim stanjem tožnice, kot ga je ugotovil izvedenec, ki je tudi natančno opredelil stopnjo in čas trajanja strahu. Pravilno in prepričljivo je sodišče prve stopnje tožničino izpovedbo, torej njeno subjektivno doživljanje, objektiviziralo predvsem z mnenjem izvedenca medicinske stroke, v obzir pa je vzelo tudi potek konkretnega dogodka in potek samega zdravljenja.

17Sodišče prve stopnje je tožničin primer presojalo tudi v povezavi s primerljivimi primeri iz sodne prakse. Izpostavilo je odločbi VSRS II Ips 638/2005 in II Ips 2/2013. Tožnica v pritožbi izpostavlja odločbo VSRS II DoR 134/2011 in se zavzema za prisojo višje odškodnine iz tega naslova.

18Po presoji sodišča druge stopnje tožnici, ob upoštevanju s stani sodišča prve stopnje ugotovljenih individualnih okoliščin primera, predvsem pa, da je tožnica trpela intenziven sekundarni strah mesec dni, nato pa še zmeren sekundarni strah do konca zdravljenja, torej slabi dve leti, iz naslova strahu, ob pravilni uporabi materialnega prava, pripada višja odškodnina. Sicer je na tem mestu treba poudariti, da odškodnina za primarni in sekundarni strah predstavlja enotno odškodnino. Prisojeno odškodnino v višini 2.000,00 EUR višje sodišče zvišuje za 1.000,00 EUR (na 3.000,00 EUR). Ob upoštevanju tožničinega 35 % soprispevka prisojeni znesek iz tega naslova znaša 1.950,00 EUR.

19Toženka se v tem delu posplošeno pritožuje in predlaga znižanje odškodnine iz tega naslova, česar pa sodišče druge stopnje, ob že obrazloženem, ne sprejema.

Denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

20Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 46 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane, saj je tožnica razvrščena v tretjo kategorijo invalidnosti, priznana ji je pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure dnevno). Prvo sodišče je ugotovilo, da so tožničine aktivnosti okrnjene, oprlo se je tudi na ugotovitve izvedenca. Tožnica ni sposobna za dela, pri katerih je treba prenašati bremena, težja od treh kilogramov, ni sposobna za nobene resnejše športne aktivnosti na nogah, z izjemo kratkotrajne nordijske hoje s palicami in plavanje, kar mora izvajati izjemno obzirno. Ima težave pri gospodinjskih delih in daljši vožnji z avtomobilom. Takšno stanje je po mnenju izvedenca dokončno in večjih sprememb ni pričakovati. Tudi na delovnem mestu tožnica ni več tako učinkovita.

21Sodišče prve stopnje je tožničin primer primerjalo s primeri VSRS II Ips 1094/2008, II Ips 349/2013, II Ips 723/2008. Tožnica je v pritožbi izpostavila odločbi VSRS II Ips 138/2008 in II DoR 134/2011, glede primera VSRS II Ips 349/2013 pa je specificirano argumentirala, zakaj je njen primer hujši.

22Tožnica v pritožbi ponavlja, kako zelo se je njeno življenje v posledici škodnega dogodka spremenilo, poudarja svoje zaslišanje. Iz tega naslova po presoji višjega sodišča utemeljeno zahteva prisojo višje odškodnine.

23Sodišče druge stopnje se je z izpostavljeno sodno prakso natančno seznanilo. Ponovno poudarja, da se konkretni primeri razlikujejo med seboj in da popolnoma primerljivih primerov zaradi narave stvari ni. Vendar pa tudi iz izpostavljenih primerov izhaja, da se tožnica utemeljeno zavzema, da so v primerljivih primerih iz tega naslova prisojene višje odškodnine. Predvsem pa ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj 20. točko te obrazložitve) in jih višje sodišče sprejema, po presoji višjega sodišča, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožnici iz tega naslova pripada višja odškodnina od prisojene. S strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine iz tega naslova v višini 13.000,00 EUR zvišuje za 2.000,00 EUR (na 15.000,00 EUR). Ob upoštevanju tožničinega 35 % soprispevka prisojena odškodnina iz tega naslova znaša 9.750,00 EUR.

24Toženka se v tem delu posplošeno pritožuje in predlaga znižanje odškodnine iz tega naslova, česar pa sodišče druge stopnje, kot že obrazloženo, ne sprejema.

Denarna odškodnina za skaženost

25Višje sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni mogoče govoriti o skaženosti.

26Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca. Ta je ugotovil, da ima tožnica v posledici operacije brazgotine, ki so precej velike, a ozke, nežne in v barvi kože (tako da po njegovem mnenju ne gre za skaženost, temveč za kozmetični defekt). Končni zaključek sodišča prve stopnje je, da gre le za manjšo vidno spremembo na tožničinem telesu in ne za skaženost, saj brazgotina ne vzbuja odpora, ni opazna in vpadljiva, pri čemer je bistvenega pomena okoliščina, da stopnja duševnih bolečin, ki jih trpi tožnica iz tega naslova, ni tako intenzivna, da bi opravičevala določitev odškodnine iz tega naslova.

27Drži, kot to izpostavlja tožnica v pritožbi, da brazgotine, ki jih izvedenci označijo kot kozmetični defekt, lahko ustrezajo pravnemu pojmu skaženosti. Gre namreč za pravni standard, ki ga ob vsakokratnem sojenju zapolni sodišče.

28Vendar je po presoji višjega sodišča pravni standard (ne)skaženosti v konkretnem primeru ocenjen materialno pravno pravilno. Za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti morajo biti izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji(2), kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče sprejema oceno, da predmetne brazgotine že ob upoštevanju objektivnih meril ne predstavljajo skaženosti. Pritožbeno ponovljene navedbe glede kopanja in sončenja je pravilno obravnavalo že sodišče prve stopnje, in sicer, da tožnica pri hoji in sončenju brazgotino lahko prekrije z oblačili ali brisačo, da tožnica pretežni del časa nosi oblačila, ki brazgotino prekrivajo in da tudi v času kopanja oziroma ležanja na hrbtu brazgotina navzven sploh ni opazna. Tožnica v pritožbi dodatno poudarja, da je ženska in podaja vrednostno sodbo, da so ženske bolj obremenjene z videzom. Gre za dodatno poudarjanje subjektivnih okoliščin, ki pa, ob že ugotovljenem neobstoju objektivnega kriterija, ne morejo imeti odločilne teže (in že iz tega razloga ne terjajo dodatne obravnave). Poleg tega je sodišče prve stopnje vseskozi imelo v uvidu, da je tožnica ženska, izčrpno pa je bil tudi obravnavan aspekt možnosti prekrivanja brazgotin.

29Glede zatrjevane nepravilne drže se je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo v 22. točki obrazložitve. Res je sodnica, ki je takrat vodila narok za glavo obravnavo, na naroku 29. 8. 2013 (list. št. 101) v okviru zaslišanja tožnice pripomnila, da je tožnica malenkost sključena in spušča ramena. Vendar pa je treba izpostaviti tudi, da je (druga) sodnica, ki je vodila narok za glavno obravnavo 7. 10. 2015 in tudi napisala sodbo, na naroku ugotovila (list. št. 341), da pri drži ali hoji oškodovanke ne opazi kakšne posebnosti. Navedeno pa tudi sicer ni odločilno in v svojem bistvu predstavlja predvsem odgovor na pritožbene navedbe. Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničina sklonjena, nepravilna drža z mnenjem izvedenca ni bila potrjena, očitek, da sodišče s tem v zvezi „odločilo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem“ pa neutemeljen. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da je tožničino omejeno gibljivost hrbtenice obravnavalo v okviru presoje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti.

30Res je tožnica šepanje pravočasno zatrjevala (v tožbi, list. št. 16), in je ugotovitev sodišča prve stopnje o nasprotnem zmotna. Vendar pa navedeno ni odločilno, ampak je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje (23. točka obrazložitve), da šepanje pri tožnici po ugotovitvah sodnega izvedenca ni izkazano. Pritožbeno izpostavljeno zaslišanje izvedenca je iztrgano iz konteksta. Izvedenec je na zaslišanju na vprašanje, ali je mogoče, da oškodovanka zaradi poškodbe občasno šepa, izpovedal, “da ima oškodovanka narejen MG, ki ne kaže poškodb živčnih struktur, zato ni objektivnih dokazov za šepanje; je pa možno, da zaradi bolečin nekateri šepajo“. Tožničina navedba o šepanju torej ni bila objektivizirana z izvedenskim mnenjem, kar je odločilno.

31Glede pritožbeno izpostavljene sodne prakse višje sodišče ugotavlja, da iz odločb izhaja predvsem višina prisojenih odškodnin, konkretne okoliščine glede skaženosti pa niso navedene v takem obsegu, da bi sploh omogočale zaključke o (ne)primerljivosti. S tem v zvezi je treba ponoviti, da je bil pravni standard (ne)skaženosti v konkretnem primeru presojen pravilno. Ne samo, da niso izpolnjeni objektivni kriteriji, sodišče prve stopnje je tudi argumentirano (in pravilno) ugotovilo, da stopnja duševnih bolečin, ki jih trpi tožnica iz tega naslova, ni tako intenzivna, da bi opravičevala določitev odškodnine iz tega naslova.

32Sodišče prve stopnje je vzelo v obzir tudi seštevek vseh zneskov iz naslova nepremoženjske škode (ob nezmanjšanem temelju) in navedlo, da iz odločb VSRS II Ips 431/2002, II Ips 258/2008, II Ips 948/2006, II Ips 1/2003, II Ips 449/2002, II Ips 500/2002 izhaja, da so bile v primerljivih primerih prisojene nižje odškodnine. Višje sodišče se je z navedenimi primeri natančno seznanilo in zaključuje, da je tožničin primer z navedenimi ni primerljiv, ampak je hujši že iz razloga same dolžine (in poteka) zdravljenja.

33Tožnici je bila iz naslova nepremoženjske škode (179. člen OZ), ob upoštevanju odločitve sodišča druge stopnje, prisojena odškodnina v skupni višini 31.000,00 EUR (ob nezmanjšanem temelju), kar predstavlja približno 31 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje(3). Po presoji sodišča druge stopnje je prisojena odškodnina pravična in spoštuje tako načelo individualizacije kot tudi objektivne pogojenosti višine odškodnine.

34Ob upoštevanju soprispevka je tožnici iz naslova nepremoženjske škode, ob upoštevanju spremembe pred sodiščem druge stopnje, priznanih 20.150,00 EUR (8.450,00 EUR + 1.950,00 EUR + 9.750,00 EUR).

Premoženjska škoda

35Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica v posledici škodnega dogodka upravičena do povrnitve izgube dohodka, ki predstavlja razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala (po vtoževanih mesecih v letih 2008 - 2010).

36Toženka v pritožbi graja, da bi moralo sodišče prisoditi neto zneske (od katerih je treba ob izplačilu obračunati in izplačati ustrezno akontacijo dohodnine).

37Odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, je obdavčljiva (peti odstavek 27. člena ZDoh-2). Tožnica je konkretno vtoževala izgubo dohodka v bruto zneskih (tožba, list. št. 18), sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno prisodilo bruto zneske. Toženka pritožbeno smiselno navaja, da je plačnica davka (125. člen ZDoh), vendar se nadalje neutemeljeno zavzema za prisojo neto zneskov iz tega naslova. Pojasniti velja, da če plačnik plača akontacijo, to stori v korist davčnega zavezanca(4). Akontacija dohodnine, ki jo kot plačnik davka po ZDoh-2 plača toženka, torej predstavlja plačilo na račun izpolnitve njene obveznosti po sodbi.

38Posplošeni pritožbeni očitek toženke, da tožnica premoženjske škode „ni dokazala tako, da bi sodišče prve stopnje moglo zahtevku s pripadki v celoti ugoditi“, iz razloga nekonkretiziranosti ne terja dodatne obravnave.

Tek zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode

39Toženka v pritožbi utemeljeno graja, da je kot datum zaključka zdravljenja sodišče prve stopnje opredelilo datum 12. 5. 2010, tek zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode pa je prisodilo (že) od 21. 11. 2009, torej še pred zaključkom zdravljenja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da gre za datum, ko je toženka prejela tožničin predpravdni zahtevek in se z njim seznanila.

40Toženka utemeljeno navaja, da ji je tožnica med zdravljenjem poslala zgolj delni odškodninski zahtevek. Že iz samega predpravdnega zahtevka v prilogi A 14 namreč izhaja, da je tožnica navedla, da bo končno višino odškodninskega zahtevka oblikovala, ko bo njeno zdravljenje zaključeno in bo obseg škode v celoti znan, poleg tega pa je tudi sodišče prve stopnje kot datum zaključka zdravljenja ugotovilo 12. 5. 2010.

41Po presoji sodišča druge stopnje je, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od vložitve tožbe, torej od 8. 5. 2012 dalje (drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 179. členom ZPP). Zahtevek tožnice, da se ji prisodijo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za čas od 21. 11. 2009 do 7. 5. 2012, pa je posledično neutemeljen.

Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje

42Utemeljeno tožnica v pritožbi graja, da bi morala biti pri izračunu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upoštevana kvalitativna metoda aritmetične sredine seštevka delnih rezultatov „uspeha po temelju“ in „uspeha po višini“. Taka utrjena sodna praksa se je izoblikovala v odškodninskih zadevah, kjer sta sporna tako temelj kot tudi višina zahtevka(5). V konkretni zadevi je bil namreč temelj sporen in tudi stroškovno zahteven (dokazovanje z izvedencem), izdana je bila vmesna sodba. Višje sodišče ocenjuje, da tak izračun stroškov v konkretnem primeru celoviteje upošteva okoliščine primera in je zato bolj primeren.

43Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo 4.541,75 EUR stroškov postopka, toženki pa 4.373,71 EUR stroškov postopka, kar pritožbeno ni sporno.

44Tožnica po temelju uspela v 65 %, po višini pa v 38 % (upoštevajoč spremembo pred sodiščem druge stopnje), pri čemer je pri izračunu sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi vrednost (povsem na koncu postopka) umaknjenega dela tožbe. Tožničin uspeh v pravdi je po opravljenem izračunu 51,5 %, uspeh toženke pa 48,5 %.

45Glede na uspeh gre tožnici 2.339,00 EUR stroškov postopka, toženki pa 2.121,25 EUR stroškov postopka. Po opravljenem medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožnici povrniti 217,75 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, kot izhaja iz tretje alineje I. točke izreka.

Odločitev sodišča druge stopnje

46Višje sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo, in sicer je prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zvišalo v skupni višini 5.000,00 EUR(6), stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa odmerilo po metodi uspeha „po temelju“ in „po višini“, torej tudi ob upoštevanju uspeha „po temelju“. Sodbo sodišča prve stopnje je v tem delu spremenilo, kot izhaja iz prve, (druge) in tretje alineje I. točke izreka (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Pritožbi toženke je višje sodišče delno ugodilo in sicer glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, kot izhaja iz prve (in druge) alineje I. točke izreka (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP). V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje

47Tožnica je v pritožbenem postopku uspela tudi glede glavne terjatve, in sicer z zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.250,00 EUR. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je bila 21.450,00 EUR (gre za seštevek zneskov, ki je tožnica pritožbeno (še) uveljavljala iz naslova postavk nepremoženjske škode). Njen uspeh v pritožbenem postopku je 15 %. V skladu s stroškovnikom je sodišče druge stopnje tožnici priznalo 670,40 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), 20 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), kar v seštevku, povečano za zahtevani 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj znaša 842,28 EUR. K temu je višje sodišče prištelo še zahtevanih in plačanih 741,00 EUR sodne takse za pritožbo. Od skupnega zneska 1.583,28 je ob upoštevanju 15 % uspeha je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 237,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, kot izhaja iz III. točke izreka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

48Toženka je s pritožbo uspela le delno, in sicer zgolj glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki pa po svoji naravi predstavljajo stransko terjatev, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), kot izhaja iz IV. točke izreka.

-------------

Op. št. (1): D. Jadek Pensa, komentar k 179. členu OZ, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, 2003, str. 1033.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSL II Cp 2907/2015.

Op. št. (3): Uradni list RS. št. 107/2015.

Op. št. (4): Primerjaj 18. točko obrazložitve odločbe VSRS II Ips 78/2013 in VSL sodba in sklep II Cp 1213/2013.

Op. št. (5): Primerjaj VSL II Cp 451/2016, II Cp 321/2016.

Op. št. (6): Pri tem znesku pa je nato upoštevalo tožničin soprispevek, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.