VSRS Sklep I Up 139/2015

I. Pritožba zoper izpodbijani sklep se v delu, ki se nanaša na izločitev višjih sodnic A. A. in B. B., zavrže.

II. Pritožba se v delu, ki se nanaša na izločitev višjega sodnika C. C., zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po predsednici tega sodišča v zvezi z upravnim sporom, vodenim pred tem sodiščem pod opravilno številko I U 582/2015, na podlagi 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo tožeče stranke za izločitev višjih sodnikov C. C., sodnika poročevalca v upravnem sporu I U 582/2015, ter višjih sodnic A. A. in B. B. kot potencialnih članic senata v tej zadevi (v nadaljevanju višji sodniki).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenimi navedbami med drugim navaja, da imajo stranke v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in 15. členom Zakona o sodiščih pravico do naravnega sodnika, se pravi do sodnika, določenega na podlagi vnaprej opredeljenih meril. Odločanje o tožbah je v skladu z normativno reguliranim načinom dodeljevanja spisov (ob upoštevanju načela naravnega sodnika) in se udejanja neodvisno od volje, pričakovanj ali hotenj strank. Nekritično izločanje sodnikov iz razloga, ker stranka v enem izmed prejšnjih postopkov ni uspela, bi v skrajnosti lahko pripeljalo do tega, da bi stranke z vlaganjem zahtev za izločitev sodnikov izbirale sodnika, ki bo sodil v njihovi zadevi. Take pravice pa jim pravni red ne daje, niti ne morejo do takšnega rezultata priti z uporabo procesnih institutov, kot je institut izločitve sodnika. Navedeni institut je namreč namenjen varovanju ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva in ne morebiti izpodbijanju konkretne odločitve, ki jo je senat sodišča zavzel v prejšnji zadevi. Ker ni ugotovilo, da so podani kakšni razlogi, ki bi vzbujali dvom za pristranost izločevanih višjih sodnikov, je pritožnikovo zahtevo za njihovo izločitev zavrnilo.

3Pritožnik v pritožbi navaja, da ni mogoče govoriti o nepristranskem oziroma na videz nepristranskem sodišču, če so se vsi trije sodniki, ki bodo odločali o vprašanju, ali sme na podlagi izdanih upravnih odločb pritožnica uporabljati gorivo petrolkoks kot gorivo v svoji rotacijski peči, o tem vprašanju že izrekli. Obstaja namreč pomembna razlika med tem ali imajo sodniki vnaprej izdelano pravno stališče do določenega abstraktnega pravnega vprašanja ali pa imajo vnaprej izdelano mnenje o posamičnem pravnem aktu in njegovi interpretaciji, ter to med istima strankama, oziroma o subsumpciji konkretnega dejanskega stanja pod določeno pravno normo, kot je to v obravnavani zadevi. Četudi formalno in tehnično ne gre za isti postopek oziroma za ponovljen postopek, je jasno, da ima sodba I U 893/2014-15 za pritožnika iste posledice oziroma isti učinek, kot bi jih imela sodba v ponovljenem postopku, zato je navedba sodišča prve stopnje, da predmet presoje ne bo pravilnost sodbe I U 893/2014-15 z dne 21. 8. 2014, očitno napačna. Navaja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), npr. Indra proti Slovaški, Hauschildt proti Danski, Puolitaivani in Pirttiaho proti Finski, Švarc in Kavnik proti Sloveniji, Peruš proti Sloveniji), in Ustavnega sodišča RS (npr. odločbi Up-879/14 in Up-295/01), ki po pritožnikovem mnenju kaže na nedopustnost sodelovanja sodnikov, ki so v zadevi že prej odločali. Namen navedene prepovedi je, kot se je izrazilo ESČP, da se prepreči popačena slika sodnikov, ko (ponovno) odločajo o tej zadevi. Popačena slika kaže na njihovo pristranskost v zadevi do takšne mere, da se pokaže kot resen dvom v nepristranskost, zato je takšna situacija predvidena kot izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP. Obstoj dvoma v nepristranskost sodišča je še toliko bolj jasen v primeru, če se sodniki jasno izjavijo, da so že zavzeli stališče o tem in da bodo v zadevi torej enako odločali, kot so že prej. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter sprejme sklep, s katerim ugodi pritožnikovi zahtevi za izločitev višjih sodnikov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Eden izmed najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki so namenjeni uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS), je izločitev sodnikov. Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja, da sodnik ne sme biti s stranko ali predmetom spora povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo dvom, da sodnik v sporu ne more odločiti objektivno, nepristransko in z upoštevanjem pravnih kriterijev.

6Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe ZPP. Ker ZUS-1 ne ureja instituta izločitve sodnika, se za to vprašanje uporabljajo določbe 70. do 75. člena ZPP.

7Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati v odločanju v konkretnem postopku, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi, ki so taksativno našteti (1.-5. točka 70. člena ZPP), in odklonitveni razlogi (6. točka 70. člena ZPP). Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo „če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti“.

8Iz zahteve za izločitev, ki jo pravilno povzema v izpodbijanem sklepu tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da jo je pritožnik vložil, ker so izločevani višji sodniki sestavljali senat v zadevi I U 893/2014, v kateri so zavzeli stališče, da tožeči stranki pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja z dne 21. 1. 2014 uporaba petrolkoksa ni bila dovoljena. Takšna odločitev je po njegovem mnenju napačna in samovoljna, nepravilnost odločanja pa je nedvomno okoliščina, ki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnikov, ki so sodelovali pri izdaji sporne odločbe. Ravno vprašanje dovoljenosti uporabe petrolkoksa pa je po pritožnikovem mnenju glavno tudi v predmetnem sporu, zato enaka sestava senata pomeni odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, namreč po njegovem mnenju ne sme imeti ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Višji sodniki pa so si v konkretnem primeru že ustvarili sliko o sporu, posledično pa ni mogoče pričakovati, da bi lahko nepristransko na novo odločali o vprašanju, kot bi to lahko storil popolnoma drugačen senat. Šlo naj bi za smiselno podobno situacijo, kot če bi dopustili višjemu sodniku, da presoja sodbe, ki jih je sam sprejel na nižji stopnji, kar je zakonodajalec izrecno prepovedal s 5. točko 70. člena ZPP.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izločitev višjih sodnikov, pravilna in zakonita, in to že iz razlogov, ki jih je v svoji obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, ki temeljijo na ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ne glede na to, da višji sodniki svoji izločitvi ne nasprotujejo.

10Po 6. točki 70. člena ZPP, na podlagi katerih pritožnik uveljavlja izločitev višjih sodnikov, sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskost. Po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je (bo) sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je (bo) izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Ni torej pomembno le to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh in zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

11Pritožnik izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP utemeljuje s tem, da je odločitev, ki so jo sprejeli višji sodniki v zadevi I U 893/2014 in ki naj bi bila ključna tudi pri presoji v obravnavani zadevi, ne samo materialnopravno nepravilna, temveč celo očitno napačna in samovoljna, tolmačenje sodišča prve stopnje v zvezi z enim od bistvenih pravnih vprašanj v tej odločbi pa je bilo nepravno in arbitrarno, kar je nedvomno okoliščina, ki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnikov, ki so sodelovali pri izdaji sporne odločbe.

12Zgolj te navedbe po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostujejo za domnevo, da je podan razlog po subjektivnem kriteriju za izločitev višjih sodnikov v obravnavani zadevi. Morebitna nepravilnost odločanja oziroma nestrinjanje stranke s presojo sodišča, kot je to pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sama po sebi ne moreta pomeniti odklonitvenega razloga po subjektivnem kriterju iz 6. točke 70. člena ZPP, temveč morajo biti podani še posebni drugi subjektivni razlogi, ki bi vzbujali dvom o nepristranskosti posameznega sodnika. Zato so tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožbene in pritožbene navedbe v zvezi z domnevno napačno odločitvijo v zadevi I U 893/2014 za odločitev o zahtevi za izločitev povsem nerelevantne, saj v primeru, ko okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, niso izkazane, zahteve za izločitev ni mogoče utemeljevati zgolj s tem, da se z njo graja odločitev, ki jo je sodnik zavzel v tem ali katerem od prejšnjih postopkov. Da pa bi bili podani še kakšni posebni drugi subjektivni razlogi, ki bi vzbujali dvom o nepristranskosti višjih sodnikov (npr. da bi imeli v obravnavani zadevi kakršenkoli osebni predsodek ali da bi bili pristranski) pa pritožnik ne navaja, ne za posameznega sodnika oziroma sodnico kot tudi ne za vse skupaj.

13Dvoma o nepristranskosti sodnikov pa ni mogoče utemeljiti niti z zatrjevano vsebinsko in dejansko identičnostjo s situacijo iz 5. točke 70. člena ZPP, kot to v tožbi in pritožbi uveljavlja pritožnik, in sicer ker naj bi šlo za smiselno podobno situacijo, kot če bi dopustili višjemu sodniku, da presoja sodbe, ki jih je sam sprejel na prvi stopnji. Določba 5. točke 70. člena ZPP, skladno s katero je podan izključitveni razlog prepovedi opravljanja sodniške funkcije sodnika le v primeru, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim sodiščem, je jasna. To pomeni, da morata biti izpolnjeni dve kumulativni okoliščini, in sicer da je sodnik predhodno sodeloval pri odločanju na nižji stopnji (prva okoliščina) in to v isti zadevi (druga okoliščina). Zato navedene določbe ni mogoče niti pojmovno niti smiselno razširjati na situacijo, kot to poskuša doseči pritožnik, da bi se ta določba neposredno ali pa posredno uporabljala tudi v zadevah, kadar sodniki odločajo na isti stopnji, in to niti ne v istih, temveč tudi v drugih, pa čeprav povezanih zadevah. Na izključitvene razloge mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka, kar bi pomenilo, da bi moralo sodišče samo paziti tudi na celo vrsto morebitnih podobnih situacij, kot jih pritožnik uveljavlja ne samo v okviru izključitvenega razloga po 5. točki 70. člena ZPP, temveč tudi v okviru odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP.

14Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim izločitvenim razlogom tako pritožniku pravilno pojasnilo, da konkretna odločitev ni bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 893/2014-15 z dne 21. 8. 2014, ampak gre za drug postopek, v katerem je sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Predmet presoje v postopku I U 582/2015 torej ne bo pravilnost sodbe I U 893/2014-15 z dne 21. 8. 2014, kot zmotno trdi pritožnik, ampak zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Dejstvo, da so izločevani višji sodniki že sodelovali pri odločanju, ki se vsebinsko navezuje na obravnavano zadevo, pa ni zakonski razlog za njihovo izločitev. Takšne situacije zato ni mogoče enačiti z dejanskim stanom, ki ga ureja ZPP v 5. točki 70. člena. S temi navedbami je sodišče prve stopnje v zadostni meri odgovorilo na pritožnikove tožbene navedbe v tej zvezi, zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do vsebinske in dejanske podobnosti s situacijo iz 5. točke 70. člena ZPP vsebinsko ni opredelilo niti je ni presojalo, temveč je zavzelo le formalno stališče, da ne gre za dejanski stan iz navedene določbe ZPP, ni utemeljen. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Po ustaljeni sodni praksi ESČP se osebna nepristranskost sodnika domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, zato glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razloga, da bi bilo mogoče dvomiti o osebni nepristranskosti izločevanih višjih sodnikov.

16V okviru objektivnega testa je treba presoditi, ali obstajajo, popolnoma ločeno od osebnega prepričanja sodnika, dejstva, ki bi lahko sprožila dvome o njegovi nepristranskosti, kajti pravica do nepristranskega sojenja ne more biti samo izvršena, ampak mora dajati tudi videz, da je izvršena. V zvezi s tem ima lahko torej tudi videz določeno pomembnost, to pa pomeni, da je pomembno, vendar ne odločilno, stališče prizadete stranke pri odločanju, ali v določeni zadevi obstaja legitimen razlog za bojazen, da je določen sodnik nepristranski.

17Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov (125. člen Ustave RS) in morajo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih. Dejstvo, da je isti senat že odločal v predhodnem postopku, v katerem je tožbo zavrnil in torej za tožečo stranko zavzel neugodno stališče, samo po sebi tako ne more biti razlog za izločitev tega senata, pa četudi drži pritožnikova navedba, da imajo sodniki že izdelano mnenje vsaj glede dela predmeta spora, vendar gre za pravno stališče, ki so ga zavzeli v enem izmed prejšnjih postopkov. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da že zaradi narave sodnega odločanja v nobenem primeru ne more biti objektivni odklonitveni razlog sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije niti konkretna sodnikova odločitev v posamezni zadevi, katere pravilnost in zakonitost se presoja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

18Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati sodbe ESČP in Ustavnega sodišča RS, na katere se pritožnik sklicuje v zahtevi in v pritožbi, saj so v njih navedena splošna stališča, ki so uveljavljana in so splošno sprejeta, saj se nobena ne nanaša na identično situacijo, kot je v obravnavani zadevi, prav tako pa jih ni mogoče niti smiselno uporabiti v obravnavanem primeru. Enako velja za pritožnikovo sklicevanje na študijo dr. Polone Mozetič (Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57/2006), saj se ugotovitve navedene študije abstraktno nanašajo na splošno problematiko odločanja sodišč, pri katerem naj bi se „kognitivnih bližnjic“ oziroma „sider“ posluževali vsi ljudje (tako tudi sodniki), in sicer zato, da se lahko spopadejo s kompleksno množico podatkov in pridejo hitreje do odločitev. Enako metodo bi namreč uporabili drugi sodniki, če bi odločali v obravnavani zadevi, saj bi bili tudi ti podvrženi (glede na obstoj kognitivnega „sidra“, to je sporna sodba sodišča prve stopnje) odločanju na podlagi sodbe, ki je objavljena na spletnem portalu sodišča prve stopnje.

19Tudi dejstvo, da so višji sodniki v izjavi po četrtem odstavku 73. člena ZPP izjavili, da ima pritožnik prav, da so o vprašanju, ki utegne biti v tej zadevi odločilnega pomena, že zavzeli stališče v eni od prejšnjih oziroma povezanih zadev med istima strankama, in da izločitvi ne nasprotujejo, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Višji sodniki namreč niso izjavili, da bodo odločili enako, kot to zatrjuje pritožnik v pritožbi, niti to ne izhaja iz konteksta njihove izjave, zato zgolj na podlagi njihove izjave ni mogoče zaključiti, da ne bodo sporne zadeve obravnavali z vso skrbnostjo in profesionalnostjo.

20Ker tako tudi Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da so podani kakršnikoli razlogi, ki bi vzbujali dvom, da izločevani višji sodniki v konkretni zadevi ne bi odločali objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev, je pritožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep:

- ob ugotovitvi, da je B. B. Državni zbor Republike Slovenije 23. 9. 2015 imenoval za vrhovno sodnico in je že nastopila sodniško službo kot vrhovna sodnica pri Vrhovnem sodišču, višjo sodnico A. A. (ki je v Državnem zboru Republike Slovenije v postopku imenovanja za vrhovno sodnico) pa je Sodni svet z odločbo z dne 3. 9. 2015 dodelil na delo na Vrhovno sodišče za čas od 10. 9. 2015 do 9. 10. 2016, presodilo, da pritožnik nima več pravnega interesa za njuno izločitev, zato je pritožnikovo pritožbo na podlagi 343. in 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 s 1. točko izreka tega sklepa zavrglo;

- zoper višjega sodnika C. C. zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi 82. členom ZUS-1 z 2. točko izreka tega sklepa.