VSRS Sodba I Ips 11825/2014-105

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 11825/2014 obsojenega R. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenec vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in potrebne izdatke ter nagrado oškodovankine pooblaščenke; oškodovanka sama pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 11825/2014 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 168,00 EUR.

3Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da so bila v obravnavani zadevi procesna dejanja opravljena brez tolmača, zaradi česar obsojenec ni mogel uresničevati svojih procesnih upravičenj. Pravici do tolmača naj bi se odpovedal zaradi popolnega nerazumevanja slovenskega jezika. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbe obsojenčeve zagovornice niso utemeljene. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je obsojenec na predobravnavnem naroku izjavil, da se odpoveduje pravici do tolmača in da slovenski jezik razume, razumel pa je tudi vse dane pouke. V nadaljevanju postopka se je aktivno odzival na izvajanja državne tožilke, izjavil je celo, da obtožnico in njeno spremembo razume in to v prisotnosti sodnega tolmača in ni zahteval njegovega tolmačenja. Vse navedeno pa pomeni le to, da se obsojenec pravici do tolmača ni odpovedal zaradi popolnega nerazumevanja slovenskega jezika. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5Obsojenčeva zagovornica v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri svojih navedbah in znova poudarja, da obsojenec zaradi nerazumevanja slovenskega jezika ni mogel uresničevati svojih procesnih upravičenj.

B.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da so bila v obravnavani zadevi opravljena procesna dejanja brez tolmača, kar je imelo za posledico, da obdolženi ni mogel dejavno uresničevati svojih procesnih upravičenj in nenazadnje v zagovoru povedati, da zaradi odsotnosti, kaznivega dejanja ni mogel storiti.

7Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana, ko je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Pogoja za kršitev sta torej upravičenčeva zahteva in glavna obravnava, medtem ko je to v primerih drugih procesnih dejanj podlaga za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki mora biti glede učinkov na zakonitost sodbe posebej obrazložena.

8Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da je bila obsojencu na glavni obravnavi 13. 1. 2015 ter 10. 2. 2015 zagotovljena pravica uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Iz spisovnega gradiva, na katerega se sklicuje tudi pritožbeno sodišče (točka 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe) izhaja, da je obsojenec na predobravnavnem naroku najprej izjavil, da se odpoveduje pravici do tolmača, da slovenski jezik razume, razumel pa je tudi vse naknadno dane pouke. Ko je bil po zavrnitvi priznanja pozvan k predlaganju dokazov, se je najprej opredelil do dokazov okrajne državne tožilke, nakar je predlagal zaslišanje treh prič ter zahteval navzočnost tolmača za hrvaški jezik na glavni obravnavi, ker slovenski jezik sicer razume, ga pa ne govori. V nadaljevanju postopka (na glavni obravnavi 13. 1. 2015), se je obsojenec aktivno odzival na izvajanja državne tožilke, izjavil je, da obtožnico razume, da se odpoveduje prevodu s strani navzočega sodnega tolmača, nakar je podal svoj zagovor. Na glavni obravnavi 10. 2. 2015 je izjavil, da razume spremembo obtožnice, da je razumel tudi obrazložitev okrajne državne tožilke, da slovenski jezik razume, da ga ne govori, zaradi česar je tudi navzoč sodni tolmač za hrvaški jezik, ter da je imel zadosti časa za pripravo obrambe, nato pa je dopolnil svoj zagovor, ki ga je sodni tolmač prevedel. Vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9Glede drugih procesnih dejanj Vrhovno sodišče, tako kot pritožbeno sodišče pred tem (točka 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe) ugotavlja, da je obsojenec zaslišan pri preiskovalnem sodniku 28. 4. 2014 izjavil, da prevajanja tolmača ne potrebuje, saj slovenski jezik dobro razume, ker že 8 let živi v Sloveniji, ter da naj mu sodišče vse svoje odločbe in pisanja vroča v slovenskem jeziku. Tega dne je predložil tudi tako imenovani pisni zagovor, ki mu ga je pomagal sestaviti odvetnik, ga prebral ter lastnoročno podpisal, pripravljen pa je bil tudi odgovoriti na vprašanja. Vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da se obsojenec pravici do tolmača ni odpovedal zaradi nerazumevanja slovenskega jezika kot zatrjuje obramba, ter da se zato o dokaznih predlogih okrajne državne tožilke ni mogel izjasniti in ustrezno predlagati svojih dokazov ter da dejansko pravega zagovora ni mogel podati. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa ni podana tudi zato, ker obramba učinkov zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka na zakonitost sodbe ni konkretizirala.

C.

10Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso, odmerjeno v skladu z njegovimi premoženjskimi razmerami, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ter zapletenostjo postopka.