VSRS Sklep II DoR 14/2011

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali so razlogi sodišča druge stopnje glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke zadostni in
- ali je pravilna odločitev, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke?

1Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država kot delodajalka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala dne 9. 2. 2002, ko ga je policist M. S. skupaj s sodelavcem v službenem času in v policijski uniformi fizično napadel iz osebnih razlogov.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da do poškodovanja ni prišlo pri delu oziroma v zvezi z delom, saj M. S. ob zatrjevanem napadu ni izvajal pooblastil, ki bi mu jih naložil delodajalec. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo tudi, da glede na nasprotja v izjavah tožnika, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da sta res policista tožnika ustavila in ga fizično napadla.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da je M. S. tožnika poškodoval in to med službenim časom, v službeni uniformi in je pri tem tudi uporabljal službeni avto. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tako sodišče prve stopnje odločalo mimo trditev strank, ker je ugotavljalo nesporna dejstva. Ocenilo je, da gre za absolutno bistveno kršitev, ki jo je moč odpraviti. Sodišče druge stopnje tako ugotovi, da je glede na nesporna dejstva in ob upoštevanju, da je M. S. poškodoval tožnika pod „plaščem avtoritete svoje službe“, podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Navaja, da gre za odstop od sodne prakse v primerljivih primerih Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 156/2004, II Ips 295/1999, II Ips 766/2005, II Ips 8/2003, II Ips 43/2001 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2991/2009, v katerih je bilo posebej poudarjeno, da je za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca bistvena povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ravnanje M. S. ni bilo v ničemer povezano z izvajanjem pooblastil, ki jih je imel kot policist. Tožena stranka v predlogu navaja tudi, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker vmesna sodba nima razlogov o vseh elementih odškodninske odgovornosti. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki krši njeno pravico do izjave in tudi ustavno pravico do pritožbe. Poudarja, da je predlagala tudi druge dokaze, vendar zato, ker je bil zahtevek zavrnjen, teh kršitev v pritožbi ni uveljavljala. Meni, da ji je sodišče druge stopnje s tem, ko je odločilo drugače in je drugače razumelo dejansko stanje, to možnost odvzelo.

5Predlog je utemeljen.

6Revizijsko sodišče je ocenilo, da so glede v izreku opredeljenih pravnih vprašanj izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena, zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 107/10, v nadaljevanju ZPP) dopustilo.