UPRS sodba I U 1116/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

1Upravna enota Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je njena odločba št. 321-264/92 z dne 2. 10. 2001 postala pravnomočna dne 22. 10. 2001 in izvršljiva dne 22. 1. 2002 ter je odločila, da se njena izvršba dovoli (v 1. točki izreka), tožnici kot zavezanki za izpolnitev obveznosti izročitve obveznic, naložene njeni pravni prednici Slovenski odškodninski družbi d.d. z odločbo iz 1. točke izreka, določila dodatni rok dveh mesecev (v 2. točki izreka) ter tožnici zagrozila, da v primeru, da naložene obveznosti ne izpolni v postavljenem roku, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 1.000 EUR (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je A.A. predlog za izvršbo vložila 24. 9. 2012, in sicer kot pravna naslednica denacionalizacijskih upravičencev, ki jima je bila z odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 10. 2001 priznana odškodnina v obveznicah v višini 73.886,13 DEM, vsakemu do ene polovice, ker ji je tožnica izročila le del obveznic, v preostalem pa je izpolnitev zavrnila ob sklicevanju na zastaranje, čeprav je bil z njeno vlogo z dne 22. 10. 2011 zastaralni rok po določbi 365. člena OZ pretrgan. Upravni organ je s sklepom z dne 20. 11. 2012 predlog zavrgel, ker je menil, da je terjatev, ki je bila ugotovljena z odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 10. 2001, zastarala. Upravno sodišče pa je tožbi A.A. s sodbo I U 936/2014 z dne 16. 12. 2014 ugodilo, sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, odločitev pa oprlo na stališče, da bi organ vloge (tedanje) tožnice z dne 22. 10. 2011 ne smel obravnavati kot zahteve, ki nima učinka pretrganja zastaranja, v smislu 368. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upravni organ je o predlogu za dovolitev izvršbe v ponovnem postopku odločil ob sklicevanju na prej navedeno stališče sodišča v sodbi I U 936/2014 z dne 16. 12. 2014, določbe 282. do 303. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter v postopku ugotovljena dejstva; predlogu je ugodil in izvršbo denacionalizacijske odločbe dovolil.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 3. 7. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa zavrnilo (v 1. točki izreka), ugodilo pa pritožbi A.A., ki se je nanašala na uveljavljane stroške izvršilnega postopka, ter o teh stroških odločilo (2. do 5. točka izreka).

3Tožnica vlaga tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, v zvezi s 1. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa. Kot ključno navaja, da meni, da predstavlja denacionalizacijska odločba z dne 2. 10. 2001 tako imenovano judikatno terjatev. Z upravno odločbo je upravičenec do denacionalizacije pridobil terjatev zoper tožnico, zato se ta lahko sklicuje na določbe OZ, ki urejajo institut zastaranja. Pri tem ni pomembno, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nima določb o zastaranju, prav tako ni pomembno, da ZUP v določbah, ki urejajo upravno izvršbo, ne določa, da predstavlja zastaranje oviro za izvršitev upravne odločbe. Ne strinja se tudi z nosilnim stališčem sodbe I U 936/2014 z dne 16. 12. 2014, ki mu je prvostopenjski organ sledil; meni namreč, da zahtevek za izročitev obveznic, vložen 22. 10. 2011, zastaranja glede na določbo 368. člena OZ ni pretrgal, zmotno pa je tudi sklicevanje na določbo 365. člena OZ, saj zoper tožnico ni bila vložena tožba ali izvršeno drugo dejanje pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnica še navaja, da je bila denacionalizacijska odločba v predmetnem primeru, ne glede na to, da je skrbnik za posebne primere umrl nekaj mesecev po pravnomočnosti odločbe, izvršljiva. Meni, da je desetletni zastaralni rok dovolj dolgo obdobje, v katerem bi zainteresirane osebe lahko poskrbele za svoje pravice in pravne koristi, ter se pri tem sklicuje tudi na 131. člen Zakona o dedovanju ter 192. člen tega zakona. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe odpravi.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Odgovor na tožbo je podala tudi A.A. kot stranka z interesom. V odgovoru prereka navedbe tožnice ter sodišču predlaga, naj obdrži v veljavi izpodbijani sklep prvostopenjskega organa in tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna dokončna odločitev, da se dovoli izvršba denacionalizacijske odločbe z dne 2. 10. 2001 in da se tožnici kot zavezanki za izpolnitev obveznosti izročitve obveznic iz denacionalizacijske odločbe določi dodatni rok, pod grožnjo denarne kazni, če obveznosti ne bo izpolnila. Tožnica odločitvi nasprotuje ob sklicevanju na 356. člena OZ, ker meni, da terjatev iz denacionalizacijske odločbe predstavlja (judikatno) terjatev, ki po navedeni zakonski določbi zastara v desetih letih, in na določbi 365. in 368. člena OZ, s katerima utemeljuje svoje stališče, da z vlogo za izročitev obveznic z dne 22. 10. 2011, vloženo pri njej, zastaranje ni bilo pretrgano.

8Do vprašanja omejevanja pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije, s splošnimi obligacijskimi pravili, se je opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu X Ips 242/2014 z dne 21. 12. 2015. Omejitev teh pravic z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, po stališču Vrhovnega sodišča v navedeni sodni odločbi ni mogoča.

9Vrhovno sodišče je v navedeni sodni odločbi razlogovalo, da je namen ZDen poprava krivic, ki so bile s strani države prizadejane lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, in da kljub takemu izhodiščnemu namenu, ki temelji na pravilu, da je treba povrniti škodo, ki jo pravni subjekt povzroči s svojim ravnanjem, zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom. Glede na tak namen gre za sistemski zakon, v katerem so opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije. Ureditev instituta denacionalizacije z ZDen je torej celovita in utemeljena na pojasnjenem namenu zakona ter iz tega izvirajoče posebne narave tega instituta. V skladu s tem je skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDen bistveno omejena dopustnost uporabe splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov. Denacionalizacija (drugače kot splošna obligacijska razmerja) ni zasnovana na dispozitivnih normah, ampak na normah prisilnega značaja (ius cogens); omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije, je zato mogoča le na podlagi izrecne zakonske določbe.

10Glede na to, da je ureditev ZDen ob vseh dograditvah zakonskih rešitev v preteklih letih tudi po namenu zakonodajalca usmerjena v zaokroženo in celovito urejanje vseh temeljnih vprašanj pravic in obveznosti subjektov v postopku denacionalizacije, tako ni mogoče sklepati, da gre v primeru instituta zastaranja za vprašanje, ki nakazuje pravno praznino v ureditvi ZDen. To, da se zakonodajalec za takšno materialnopravno normo ni odločil, kaže ob danih okoliščinah na njegov namen navedeno upravnopravno razmerje ohraniti v veljavi prek daljšega obdobja in z manj omejitvami, kot sicer velja za zastaranje judikatnih terjatev. Ob tem ne kaže spregledati, da je institut zastaranja pri upravnopravnih razmerjih tudi sicer relativno redek, in da je v primeru, ko ga je treba vzpostaviti, izrecno določen z zakonom (npr. v Zakonu o davčnem postopku, ZDavP-2).

11Denacionalizacijski upravičenci pridobijo pravice na podlagi odločb upravnih organov oziroma sodišč, ki odločajo o sodnem nadzoru nad navedenimi upravnimi akti. ZDen iz pojasnjenih razlogov (lastninjenje in poprava krivic) na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. S tem pa med upravičencem in SDH ni vzpostavljeno obligacijsko ali njemu podobno razmerje, ki bi bilo podvrženo zastaranju po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

12Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, v nadaljevanju ZSOS). Skladno s 77. členom Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1) je SDH nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD, s tem da kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničevala kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

13Takemu stališču Vrhovnega sodišča, ki je obširno argumentirano, to sodišče v celoti sledi. Ob takem stališču pa mora kot neutemeljen zavrniti ključni tožničin ugovor, da za predmetno terjatev iz denacionalizacijske odločbe z dne 2. 10. 2001, ki je postala izvršljiva 22. 1. 2002, velja desetletni zastaralni rok iz 356. člena OZ. Glede na navedeno stališče pa je postalo pravno nepomembno vprašanje, ali je z vlogo za izročitev obveznic z dne 22. 10. 2011, vloženo pri tožnici, zastaranje (glede na določbi 365. in 368. člena OZ) bilo pretrgano.

14Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom bi bila sicer na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP načeloma upravičena do povrnitve stroškov, saj je nastopala v svojstvu intervenienta toženke kot nasprotne stranke tožnici, ki v postopku ni uspela. Vendar je sodišče presodilo, da uveljavljani stroški te stranke niso bili potrebni. Tudi če bi sodišče svoje odločitve ne utemeljilo na stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi X Ips 242/2014, bi namreč navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo za razjasnitev zadeve ne bile potrebne in ne bi vplivale na odločitev sodišča; ker je bil izpodbijani sklep izdan v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 936/2014 z dne 16. 12. 2014, bi namreč sodišče kot bistveno moralo preizkusiti le, ali je organ v ponovnem postopku upošteval pravno mnenje sodišča.