VSRS Sodba I Ips 43888/2010-180

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 12. 2013 M. P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in ji izreklo denarno kazen sto dnevnih zneskov po 32,78 EUR, skupaj torej 3.278,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 7. 2014 pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter ji naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka pravočasno, dne 2. 12. 2014, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 9. 6. 2015, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Ocenjuje, da obsojenka ni konkretizirala nasprotja, ki naj bi bilo podano med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in podatki spisa. Če naj bi se uveljavljana kršitev nanašala na navedbe obsojenke, da iz dopisa policije z dne 14. 9. 2009 ne izhaja, da je bil vložen obtožni predlog, vrhovni državni tožilec meni, da navedeno dejstvo v konkretnem primeru ni odločilno. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bila obsojenka pred vložitvijo inkriminirane vloge z dne 13. 11. 2009 seznanjena z vložitvijo kazenske ovadbe (ne pa z obtožnim predlogom) zoper navedene osebe, zato nasprotje med razlogi sodbe in dopisom policije z dne 14. 9. 2009 ni podano. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca obsojenka z ostalimi navedbami, vključno z zaključkom, na podlagi katere ovadbe je tožilstvo vložilo obtožni predlog, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki, ki v izjavi z dne 24. 7. 2015 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Obsojenka uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje o dopisu policije z dne 14. 9. 2009 v nasprotju s samim tem dopisom. Sodišče druge stopnje naj bi v točki 7 obrazložitve sodbe zaključilo, da iz dopisa policije z dne 14. 9. 2009 izhaja obveščenost obsojenke o podani ovadbi, na podlagi katere je okrožno državno tožilstvo vložilo obtožni predlog, pri čemer obtožni predlog v dopisu policije ni naveden.

7Zadnji sklop kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP predstavlja tako imenovana protispisnost; podana je samo, če gre za precejšnje nasprotje in če se nasprotje nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo(1). Protispisnost se mora torej nanašati na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo in je podana le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino in na podlagi takšne reprodukcije dokaza napravi zaključke o odločilnih dejstvih.

8V obravnavani zadevi odločilno dejstvo predstavlja okoliščina, da je bila obsojenka pred podajo inkriminirane vloge z dne 13. 11. 2009 obveščena o podani ovadbi zoper M. J. in druge družbenike Ljubljanske stanovanjske zadruge. Iz dopisa policije obsojenki z dne 14. 9. 2009 izhaja, da so policisti dne 17. 7. 2009 zoper navedene osebe podali kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče druge stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe zaključilo, da je bila obsojenka z navedenim dopisom obveščena o ovadbi, ki jo je policija na okrožno državno tožilstvo podala dne 17. 7. 2009, zato nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o dopisu policije z dne 14. 9. 2009 in samim tem dopisom ni podano. Ker se zatrjevana protispisnost prav tako ne nanaša na odločilno dejstvo, Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9Obsojenka z navedbami, da pred vložitvijo inkriminirane vloge z dne 13. 11. 2009 ni bila obveščena o podani kazenski ovadbi in da je bil obtožni predlog v zadevi Okrajnega sodišča na Jesenicah I K 14498/2010 vložen na podlagi ovadbe obsojenke, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Vložnica zahteve izraža nestrinjanje z višino odmerjene sodne takse s sodbo sodišča druge stopnje. S temi navedbami tudi ne uveljavlja kršitve zakona o stroških postopka, ampak se ne strinja z odmero takse, ko trdi, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo trajanja in zahtevnosti postopka ter njenih premoženjskih razmer. Ne trdi, da gre za kršitev zakona, ki ga preizkuša Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številki 7114 in 7152 Zakona o sodnih taksah in ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

----

(1) Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 794.