VDSS sklep Psp 119/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe. Ker je zavrglo tožbo, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, je potrebno zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

2Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in tudi ni ugotovilo dejanskega stanja, zato je sklep protipraven, škodljiv, nezakonit in neutemeljen ter se mu tako krši pravica na podlagi 56. in 70. člena ZDSS-1. Navaja, da se na sodišču v zadevah med istima strankama vodijo redni postopki iz razloga kršitev pripadajočih pravic, ki jih tožnik terja od toženke. Meni, da obstoji škodna nevarnost in nastanek težko nadomestljive škode, ki onemogočata same postopke in uveljavitve terjatve tožnika do tožene stranke. Meni, da so sklepi v zvezi z odredbo nerelevantni, saj je odredba samostojen, neodvisen paralelni inštitut varstva pravic stranke v rednem postopku. Meni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena, saj tožniku toženka na podlagi dokazil, zakona in ustave dolguje pravice, ki se zahtevajo in mu pripadajo ter mu z utajevanjem pravic istočasno povzroča škodo in otežuje uveljavljanje pravic.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5V skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

6Glede na 72. člen ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena tudi v primeru, če pristojen drugostopenjski organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh. V tem primeru lahko stranka vloži tožbo ob molku organa. Da lahko pride do molka organa in posledično do dopustne tožbe, morajo biti izpolnjene zahteve, določene v citirani določbi 72. člena ZDSS-1.

7Iz sodnega spisa v predmetni zadevi izhaja, da je tožnik vložil tožbo v nasprotju z določilom 72. člena ZDSS-1 in je v posledici tega bila njegova tožba, s strani prvostopenjskega sodišča v skladu s 75. členom ZDSS-1, zavržena s sklepom V Ps 671/2015 z dne 10. 9. 2015. Navedeni sklep je bil predmet pritožbenega preizkusa. V pritožbenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo s sklepom opr. št. Psp 581/2015 z dne 11. 2. 2016.

8Tožnik je dne 9. 2. 2016 vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepovedo določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje do rešitve glavne zadeve. V predmetni zadevi je bilo o glavni zadevi, ki jo je tožnik v tožbi vtoževal, to je invalidnine za telesno okvaro in dodatka za pomoč in postrežbo, odločeno na procesen način, torej ne po vsebini in je sodišče tožbo tožnika zavrglo.

9V predlogu za izdajo začasne odredbe je potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ). Ob dejstvu, da je bila tožba tožnika pravnomočno zavržena ni izkazana objektivna predpostavka v smislu verjetne izkazanosti terjatve niti subjektivna v smislu razpolaganja tožene stranke s premoženjem tako, da bi bila onemogočena ali precej otežena izvršba morebitne sodbe, s katero bi tožnik v sporu o glavni stvari uspel.

10Tožnik v tožbi ne navede ničesar takega, kar bi vplivalo na drugačno rešitev predmetne zadeve. Zgolj splošne navedbe, da je sklep protipraven, škodljiv, nezakonit in neutemeljen in da se mu s tem kršijo pravice pri izdaji začasne odredbe, se sploh ne dajo preizkusiti. Iz pritožbe sicer izhaja, da tožnik ima pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani več sporov (V Ps 1136/2015, V Ps 1798/2015 in V Ps 671/2015), saj je v zvezi z vsemi temi spori podal tudi predlog za izdajo začasne odredbe in očitno vložil enake pritožbe na izdane zavrnilne sklepe. To pa še ne pomeni, da tožniku zaradi tega, ker vodi sodne postopke, nastaja škoda in so v posledici tega izpolnjeni pogoji za izdajo začasnih odredb v zavarovanje denarnih terjatev.

11Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.