75. člen ZDSS-1

V socialnem sporu sodišče odloča o začasnih odredbah samo med postopkom. Slednje je zvezano s specifiko socialnega spora, kjer pride do materialnopravnega odločanja samo v okviru predhodnega predsodnega odločanja. V povezavi s tem je potrebno upoštevati določilo 63. člena ZDSS-1, ki dopušča presojo glede izpodbijanega dokončnega akta. Upoštevajoč, da se tožnik pri utemeljevanju predloga začasne odredbe sklicuje na postopek, ki teče pred tožencem v zvezi z njegovo zahtevo, o kateri toženec dejansko še ni odločil, je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen, zaradi česar ga je sodišče ob upoštevanju 63. in 75. člena ZDSS-1 ob prvem odstavku 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedopustnega.

Toženec je odločbo z dne 28. 3. 2025 izdal v okviru svojih pristojnosti. Tožnik je imel zoper odločbo možnost vložiti pravno sredstvo. Ker pritožbe ni vložil, je odločba postala pravnomočna in je sodišče nanjo vezano. Odločba je bila izdana (in tudi vročena tožniku) že pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa. Kljub pravilnemu pouku o pravnem sredstvu pritožbe ni vložil. Ker je bilo na ta način o zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine z odločbo z dne 28. 3. 2025 že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, 75. člena ZDSS-1 in 247. člena ZPP, tožbo zaradi molka organa pravilno zavrglo.

Pravočasnost tožbe je v socialnem sporu procesna predpostavka, ki mora biti podana za vsebinsko obravnavanje tožbe. Tožba je pravočasna, če je skladno z določbo 72. člena ZDSS-1 vložena v roku 30 dni od vročitve dokončne odločbe, ki se s tožbo izpodbija. Gre za procesni predpostavki, ki morata biti podani, da je socialni spor dopusten. Določbo 72. člena ZDSS-1 je pri predhodnem preizkusu tožbe potrebno uporabiti v povezavi z določbo 75. člena ZDSS-1. Na rok 30 dni pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Pri tožniku je bila v Republiki Avstriji opravljena preiskava, in sicer MR glave s kontrastom. Gre za uporabo naprave za slikanje z nuklearno magnetno resonanco za klinično uporabo in za uporabo take naprave je potrebna predhodna odobritev. Ker tožnik ni dobil predhodne odobritve, to pomeni, da tudi ni upravičen do povračila stroškov za pregled. Predhodna odobritev je pogoj za uveljavljanje pravice do povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki zahtevajo uporabo visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali medicinske opreme (2. alineja drugega odstavka 44.c člena ZZVZZ). Seznam zdravstvenih storitev iz navedene alineje določi minister, pristojen za zdravje. S tem v zvezi je bila izdana Odredba o seznamu zdravstvenih storitev, za katere se zahteva predhodna odobritev. Glede pritožbenih navedb, da višina zneskov ni realna, je bistveno, da gre tukaj za vrednotenje storitev, ki se opravljajo v okviru javne zdravstvene mreže. Tožnik je povračilo uveljavljal na podlagi 44.c člena ZZVZZ in toženec je izpodbijano odločbo izdal upoštevaje že citirano določbo, po kateri se povrne znesek v višini povprečne cene teh storitev, opravljenih v Republiki Sloveniji v okvir

Ker tožnik zoper prvostopenjski upravni akt, ki je bil izdan pred vložitvijo tožbe, ni vložil pritožbe in je ta akt postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo. O odmeri tožnikove pokojnine namreč že obstaja pravnomočna upravna odločba. Določba 75. člena ZDSS-1 dopolnjuje določbo prvega odstavka 274. člena ZPP. Tudi upoštevaje navedeno določbo se tožba zavrže v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

Tožnica v zahtevi pri upravnem organu ni zahtevala samostojne pravice, ki bi pogojevala odločanje toženca z izdajo odločbe. Tožničina zahteva o informaciji glede obsega zavarovanja ne predstavlja upravne zadeve, saj obseg zavarovanja ni pravica iz obveznega zavarovanja, ki so naštete v 3. čl. ZPIZ-2. Ugotavlja se le v okviru odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec bo ob podaji zahteve za priznanje katere izmed pravic, presojal izpolnjevanje pogojev in opravil eventualno odmero pripadajoče dajatve. Tožnica bo ob morebitnem nestrinjanju z odločbo, s katero bo odločeno o konkretni pravici, imela na voljo vsa pravna sredstva.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb. ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Tudi če je bila izdana pravnomočna odločba, je potrebno v postopku presoditi, ali je šlo za spremembo dejanskega stanja, ki lahko privede do drugačne odločitve, kot pa izhaja iz pravnomočnih odločb. Priznanje ali ne priznanje začasne nezmožnosti za delo pomeni le prognozo, kdaj se bo stanje zavarovancu izboljšalo.

Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo. S tem so bili izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva ob razlogovanju, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Sodišče mora po vsebini presoditi odločitev toženca, torej ali je bila odločitev o zavrženju predloga osebnega zdravnika za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pravilna in zakonita. Ker gre za dve različni odločbi, brez vsebinske presoje izpodbijane odločbe, ni mogoče ugotoviti, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Nenazadnje, ko je bila vložena tožba, je zoper odločbo še vedno tekel rok za vložitev tožbe. Pravnomočna pa skladno s prvim odstavkom 225. člena ZUP postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti.

V primeru obvestila o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za oblastno enostransko odločitev toženca, ki s svojim učinkovanjem spreminja tožnikov pravni položaj. Zmotno je razlogovanje sodišča, da gre zgolj za zadržanje in ne za poseg v pravice tožnika. V roku 30 dni od izdanega obvestila nastopi po 39. členu ZIUZDS zadržanje pravic iz OZZ oziroma vzpostavi njegovo obveznost plačila dolga kot pogoj za uveljavitev pravic iz OZZ.

Ker ni dvoma, da je tožba vložena pravočasna in je k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt, je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje v zadevi. Ugotavljanje pravne koristi ali pravnega interesa za tožbo v obravnavanem primeru z ustavno pravnega vidika ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.

Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno. V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare in priznanje višje invalidnine na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnilo, tožbo glede zahtevanega dodatka za pomoč in postrežbo pa zaradi neobstoja procesne predpostavke za meritorno sojenje na podlagi 75. člena ZDSS‑1 zakonito zavrglo.

Pravilno je pojasnilo sodišča, da izrek izpodbijanega sklepa o neizločitvi uradne osebe vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na vodenje postopka. Za slednje socialno sodišče ni pristojno, ker ni izpolnjen materialni pogoj za upravni akt in za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Pri zahtevi tožnice za znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, ki bi jo tožnica lahko samostojno uveljavila v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožničina zahteva se nanaša na dejstvo, da zakon omogoča, da se poleg časa prebitega v obveznem zavarovanju, v zavarovalno dobo všteje tudi nekatera obdobja izven delovnega razmerja, ki jih zakon taksativno našteva. Kot pravilno izpostavlja toženec, bo lahko tožnica znižanje starosti zaradi skrbi za otroka uveljavljala v postopku, ki se bo začel na njeno zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, tj. v postopku dejanske upokojitve. Ob morebitnem nestrinjanju z odločbo toženca, bo imela tožnica na voljo vsa pravna sredstva.

Predlog za ponovno priznanje vdovske pokojnine je zakonito zavržen. Vložen je bil po več kot triletnem objektivnem roku iz 263. člena ZUP od izdaje zadnje pravnomočne zavrnilne odločbe z dne 2. 2. 2016. Hkrati je vloga zakonito zavržena tudi po 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP, saj se od izdaje zavrnilne odločbe dne 2. 2. 2016 dejansko stanje in pravna podlaga za uveljavljano vdovsko pokojnino nista spremenila.

Ker je izkazano, da tožnik ni izčrpal predsodnega pravnega varstva, ni podane procesne predpostavke za meritorno sojenje kot pravilno ugotavlja sodišče, ki je tožbo zaradi navedenega razloga ob uporabi določil 274. člena ZPP v zvezi s 75. členom ZDSS-1 zavrglo.

Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore. Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.

V obravnavanem primeru dokončen posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o vtoževanih pravicah, sploh ni bil izdan. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, določene v 63. členu ZDSS-1, pogoji za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni. Pri tem ni relevantno, ali bi tožnik v postopku pred tožencem s takšno zahtevo sploh uspel glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je pri njem od 24. 2. 2020 dalje podana I. kategorija invalidnosti, do tedaj pa je bil invalid II. kategorije invalidnosti, na tej podlagi pa ni pridobil pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo glede na starost edino lahko pridobi kot invalid II. kategorije invalidnosti, ne pa drugih pravic, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.