VSK sodba in sklep I Cp 853/2002

Pritožbi tožnice se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 2. odstavku izreka, kolikor je zavrnjen tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki oziroma podrejeno ena od toženih strank dolžni izstaviti tožnici ustrezno zemljiškoknjižno listino in v odločbi o stroških postopka ter v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V ostalem delu (1.točka izreka) se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožnice V. B. in toženca Z. B. stanovanjska hiša v B., zgrajena na parc. št. 5407/1 k.o. B. in da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30%, delež toženca pa 70%. Višji tožbeni zahtevek (glede deleža do 50%), zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožnici listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigo, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba, ter podrejeni zahtevek, da je listino dolžna izstaviti samo ena od toženih strank, je zavrnilo in o stroških postopka odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje bilo v zadevi sicer več ali manj popolno in pravilno ugotovljeno, da pa sodišče ni prepričljivo vrednotilo ugotovljenih dejstev. Storilo je tudi napako, saj je upoštevalo pri tožnici njene dohodke za prve tri mesece leta 1983, ko je zaslužila 26.134,00 SIT, toženec pa je v celem letu zaslužil 222.665,00 SIT in je sodišče upoštevalo njegov zaslužek za 4 mesece v znesku 74.221,00 SIT. Ti podatki so zavajujoči, saj bi sodišče moralo tudi glede toženca upoštevati 3 mesece in zato v sodbi zapisati znesek 55.666,00 SIT in ne 74.221,00 SIT. Iz tega podatka je razvidno, da je bila toženčeva plača samo enkrat višja od tožničine. Sodišče je neutemeljeno kot višji prispevek toženca prispevalo vse njegove aktivnosti v zvezi z gradnjo hiše, pridobivanjem dovoljenj in prodajo premoženja. Res je bila večina teh aktivnosti na strani toženca, vendar te aktivnosti niso terjale večjega dela, saj je za pridobivanje dovoljenj potreboval le kakšno uro do dve, za prodajo parcel ali stanovanja zopet uro ali dve dela. Toženec je res tudi fizično delal na hiši, vendar tudi to delo je trajalo samo dve leti, saj se je hiša približno dve leti gradila. Nasprotno pa je tožnica morala v celotnem obdobju skrbeti za gospodinjstvo. Sodba sploh ne omenja tožničine skrbi za vzgojo in varstvo dveh mladoletnih otrok, čeprav se po sodni praksi takšna skrb enači s povprečno mesečno plačo. Sodba tudi samo omenja tožničino delo v Italiji in ga ne vrednoti, čeprav je v teh krajih splošno znano, da ženske, ki hodijo delati v Italijo dvakrat ali trikrat na teden, zaslužijo najmanj povprečno plačo v Sloveniji. Prav tako sodba ne priznava tožnici, da je iz Italije prinesla opremo za stanovanje, hrano in oblačila, zato je ostalo več denarja za gradnjo hiše. Če bi sodišče pravilno vrednotilo vse prispevke, potem bi moralo tožnici priznati višji delež oziroma ugotoviti, da sta deleža enaka. Tudi glede izstavitve zemljiškoknjižne listine sodba ni pravilna, saj je sodišče prezrlo, da je tožnica v pripravljalni vlogi 26.9.2001 izrecno izjavila, da zahteva izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice na parceli bodisi od obeh tožencev ali pa le od enega od njiju. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejansko stanje glede prvega zahtevka (ugotovitev deleža na skupnem premoženju) je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar priznava tudi tožnica v pritožbi, saj je sodišče prve stopnje vse prispevke, ki sta jih zatrjevali in dokazovali pravdni stranki k nastajanju skupnega premoženja, pravilno ugotovilo. Drži pritožbeni očitek, da bi moralo, če je primerjalo dohodke strank v času, ko je bila tožnica zaposlena, izhajati iz istega izhodišča, torej tudi pri tožencu izračunati za leto 1983 dohodek treh mesecev, a tudi če se opravi ta izračun, so dohodki toženca še vedno enkrat višji od tožničinih (26.134,00 din proti 55.666,00 din). V sodbi pa je jasno zapisano, da se znesek, ki ga je sodišče izračunalo za toženca, nanaša na štiri mesece, tožničini dohodki pa so predstavljeni za tri mesece, zato podatek v sodbi ni zavajujoč.

Pritožba minimalizira delo oziroma aktivnosti, ki so potrebne za pridobivanje dovoljenj v zvezi z gradnjo hiše in prodajo premoženja. Tudi fizično delo pri gradnji hiše ni tako bagatelno, kot ga skuša prikazati tožnica. Tako kot ni merljivo delo v gospodinjstvu, tudi teh del ni mogoče ovrednotiti v denarju, dejstvo pa je, da je gradnja hiše terjala veliko poti za pridobivanje raznih dovoljenj in tudi veliko fizičnega dela, posebej, ker se je gradnja zaradi pomanjkanja sredstev organizirala pretežno v lastni režiji. Nenazadnje je to delo izkazano z rezultatom, to je z zgrajeno hišo.

Tožnica nerealno prikazuje dohodke, ki jih je prinašala iz Italije, ko je dve leti po letu 1991 delala dvakrat do trikrat tedensko v Italiji. Pritožbene navedbe, da je v teh krajih splošno znano, da se z dva do trikratnim delom na teden v Italiji zasluži povprečna plača v Sloveniji, so preveč pavšalne, da bi jim bilo mogoče brezpogojno pritrditi. Splošno znano je, da je bila v Trstu pomoč v gospodinjstu v letih po 1991 do 1995 plačana na uro od 6.000 do 8.000 ITL. Zaslužek pa je bil odvisen od števila opravljenih ur. Za tožnico, ki je po ugotovitvah sodišča v Italijo hodila le dvakrat na teden po 4 do 5 ur na dan (izpoved priče Z.M., list. štev. 85), ta trditev zato ne prepriča. Da bi s takšnim obsegom dela zaslužila povprečno mesečno plačo v Sloveniji, je nerealno, konkretnih dokazov koliko je dejansko zaslužila v tem obdobju pa ni ponudila. Trditve, ki se v zvezi s tem zaslužkom navaja v pritožbi, niti njena izpoved ne potrjuje. Glede na ponujene dokaze temu zaslužku tožnice ni mogoče pripisati upoštevnega pomena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v večjem delu skrbela za gospodinjstvo. K temu delu spada tudi varstvo in vzgoja otrok. V teku trajanja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti sta se pravdnima strankama rodila dva otroka, v časovnem razmaku 10 let in tudi ta časovni razmik med otrokoma ni brez pomena za obseg tega njenega dela. Delo v gospodinjstvu ni mogoče denarno ovrednotiti, prav zato se pri ugotavljanju prispevnega deleža upoštevajo tudi druge okoliščine, kot so varstvo in vzgoja otrok in opravljanje drugih domačih opravil. To delo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri tožničinem prispevnem deležu. Vendar upoštevaje vse okoliščine prispevnih deležev pravdnih strank prepriča zaključek izpodbijane sodbe, da je toženčev prispevek k pridobivanju skupnega premoženja le bistveno višji od tožničinega. Dejanske ugotovitve zato tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko je odločilo, da znaša tožničin prispevek na skupnem premoženju 30%. Iz teh razlogov je pritožbo tožnice v delu, kjer je izpodbijala ugotovljene prispevne deleže, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa utemeljeno pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnjen zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo pripravljalno vlogo tožnice z dne 26.9.2001 (list. štev. 129 spisa), v kateri je pooblaščenec tožnice uskladil zahtevek in zahteva od toženih strank izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice na parceli. Sodišče prve stopnje bi zato moralo vsebinsko obravnavati ta tožbeni zahtevek. Zahtevek je dovolj razumljiv in ni nesklepčen. Ker ga je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo kot nesklepčnega, je pritožbeno sodišče v tem delu moralo izpodbijano sodbo po 355. členu ZPP razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo odločanje. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari pa je po 165. členu ZPP razveljavilo tudi stroškovno odločbo.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo o zahtevku na izstavitev ustrezne listine, da se bo tožničina solastninska pravica na nepremičnini vpisala v zemljiški knjigi, vsebinsko odločiti. O tem, kdo od obeh tožencev je legitimiran za ta zahtevek, bo moralo presoditi glede na pravila zemljiškoknjižnega postopka (člen 17 Zakona o zemljiški knjigi).