VSK sodba Cp 388/96

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženih strank, da ji solidarno plačata odškodnino v znesku 304.060,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1992 dalje do plačila, hkrati pa tožniku naložilo, da povrne prvotoženi pravdne stroške v znesku 162.676,00 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 12.614,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo. Iz razlogov pobijane sodbe izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni podlage za kakšno krivdno odgovornost prvotožene stranke, niti na podlagi kakšnega njenega malomarnega ravnanja, niti na podlagi kakšne opustitve z zakonom naložene obveznosti, poleg tega pa je neposredni vzrok utrpljene škode tožnika zgolj neprilagojena hitrost njegovega vozila, pri čemer bi tožnik kot strokovnjak moral računati s posebnostmi ceste, zlasti s tem, da lahko naleti na cesti na kakšno oviro (kamenje, vejevje ali kaj drugega) glede na trenutne vremenske razmere ob dejstvu, da po cesti vozi vsak dan in nespornem dejstvu, da je noč pred nesrečo divjalo neurje in je tudi v zgodnjih jutranjih urah, ko je prišlo do nesreče, še močno deževalo in pihalo.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da so ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zmotni tudi nekateri zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je nekritično povzelo po izvedencu, pri čemer so razlogi s seboj v nasprotju in predstavljajo zato bistveno kršitev določbo postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, pri čemer je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo 81. in 82. čl. Zakona o cestah in 45. čl. ZTVCP, napačna uporaba materialnega prava pa je podana tudi zato, ker sodišče ni uporabilo določb 184. čl. v zv. s 1. in 2. odst. 192. čl. ZOR. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da so veje zložene le en meter nad strmo škarpo (4-5 m nad cesto), pa čeprav na zasebnem zemljišču, predstavljale konkretno nevarnost za udeležence v prometu in uporabnike ceste in bi tožena stranka morala storiti vse potrebno, da na očitno neprimernem mestu zložene veje varnost prometa ne bi ogrožale. To ugotavlja tudi delavec tožene stranke, ki je izpovedal, da tožena stranka vej sama ne bi mogla odstraniti, bi pa lahko opozorila lastnika, da jih odstrani sam. Dejstvo, da je neurje, ki ga ne moremo šteti za izreden in nepredvidljiv dogodek, spravilo veje na cesto in so te ogrožale promet ter varnost, kaže na to, da so te predstavljale konkretno nevarnost, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati. Iz tega nedvomno izvira njena krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Šele na tej podlagi bi sodišče moralo ugotavljati morebitno tožnikovo nepravilnost vožnje v konkurenci, kar pomeni deljeno odgovornost obeh, ali pa je bila tožnikova vožnja do te mere nepravilna, da je bila s tem morebitna krivda in odgovornost tožene stranke povsem izključena. O teh dejstvih pa sodba nima razlogov. Sodišče je sodbo oprlo tudi na mnenje izvedenca, ki pa je svoje delo opravil skrajno malomarno in nestrokovno. Vprašanja ali so veje ogrožale varnost vožnje, sploh ni pojasnil. Ni pojasnil tudi okoliščine, da tožnik vej ni videl, dokler ni bil tik ob njih in se jim poskušal izogniti z vožnjo vstran.

Pritožba ni utemeljena.

Ni dvoma, niti spora, da gre v obravnavani zadevi pri prvotoženi stranki za zatrjevano krivdno odgovornost, pri drugotoženi pa za morebitno odgovornost za odškodninsko odgovornost prvotožene na podlagi zavarovane odgovornosti. Tožeča stranka bi zato morala poleg povzročitve škode dokazati tudi vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem prvotožene stranke (1. odst. 154. čl. in 158. čl. ZOR). Protipravno ravnanje tožene stranke pa lahko predstavlja v okvirih tožbene podlage tako kakšno njeno malomarno ravnanje, kot tudi opustitev kakšne predpisane dolžnosti. Za v pritožbi uveljavljano podlago iz 184. čl. ZOR v obravnavani zadevi ni nikakršne podlage, saj tožeča stranka tožbe ni utemeljevala niti s trditvami, da bi prvotožena stranka brez utemeljenega razloga nehala opravljati ali neredno opravljala svoje storitve, ne glede na siceršnje dokazno podprte in utemeljene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka dejansko izvajala reden nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste. Tožbena podlaga je namreč bila, da je krivdna odgovornost prvotožene stranke podana s tem, ko ni poskrbela, da bi se vejevje, ki je ostala od čiščenja na škarpi nad cestiščem, takoj pravočasno odstranilo ob predvidljivosti neviht in neurij, ki lahko neustrezno "spravljene" veje spravi na cestišče in s tem ogroža varnost prometa (malomarno ravnanje prvotožene stranke).

Ob ugotovitvi, da ne gre za veje, ki bi jih tožena stranka na zemljišče ob cesti zložila po čiščenju škarpe, pa je tožeča stranka odgovornost prvotožene utemeljila z opustitvijo dolžnega opozorila lastniku zemljišča in vejevja glede na dejstvo, da je bilo vejevje ob cesti zloženo dlje časa ter je prvotožena stranka bila s tem seznanjena.

Po dokazno podprtih in sprejemljivih, pretežno tudi nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je do škodnega dogodka prišlo v zgodnejših jutranjih urah dne 1.4.1992 na delu ceste v vasi T., med obema avtobusnima postajama, ko je močno deževalo ter pihal močan veter - jugovec, vidljivost pa je bila zelo slaba (po izpovedbi tožnika je bilo vse črno, tudi vejevje je bilo črno in ni nič videl).

Tožnik je hitrost vozila zmanjšal in vozil 45 - 50 km/h ter nenadoma pred seboj zagledal kup vej na cesti, ki se jim je hotel ogniti, zaradi česar je zapeljal na levi vozni pas, ko pa je hotel vozilo zravnati, ga je zaneslo in s kolesom je zapeljal v obcestni robnik, nakar se je vozilo prevrnilo. Vejevje je bilo zloženo višje na zemljišče v zasebni lastnini v oddaljenosti od ceste kakšne 4 ali 5 metrov nad približno 3 metre visoko betonsko škarpo ob cesti (pri čemer so pritožbene trditve o oddaljenosti enega metra od betonske škarpe visoke 4 - 5 metrov zgolj navržene in brez kakršnekoli dokazne podlage). Ob navedenih dejanskih ugotovitvah bi lahko šlo za krivdno odgovornost prvotožeče stranke (opustitve) le, v kolikor bi se izkazalo, da so bile veje zložene na tak način, da bi jih lahko prvotožena stranka v okvirih dolžnega nadzora nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste (ki ga je sicer prvotožena stranka dejansko izvajala - obveznost na podlagi 81. in 82. čl. Zakona o cestah) ter predvidljivosti in odvrnljivosti mogla in morala opaziti in opozoriti lastnika kot grozečo nevarnost nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste. Tožeča stranka pa, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni dokazala niti, da bi bile veje zložene na tak način, da bi v okvirih predvidljivosti ogrožale prevoznost in uporabnost ceste, niti da bi bile zložene na tak način dlje časa oziroma vsaj toliko časa, da bi tožena stranka to morala v okvirih izvajanega rednega nadzora ceste opaziti in glede na grozečo nevarnost ukrepati.

Pavšalne in navržene trditve tožeče stranke o vejevju kot grozeči nevarnosti, potrjene zgolj z izpovedbo za ugoden izid pravde jasno zainteresiranega tožnika, ob izpovedbi priče M., sicer delavca prvotožene stranke, ki pa se sam vsak dan vozi po sporni cesti in vejevja ni videl zloženega nad cesto, niso mogle prepričati sodišča prve stopnje o kakšni opustitvi prvotožene stranke. Glede opisanega dejanskega stanja pa tudi pritožba tožeče stranke ne ponuja ničesar relevantnega.

Šele ugotovljena krivdna odgovornost prvotožene stranke pa bi lahko predstavljala podlago za uporabo 192. čl. ZOR (soodgovornost oz. soprispevek k nastali škodi), ki jo tožeča uveljavlja oziroma se nanjo sklicuje v pritožbi. Neizkazanost in ugotovitev neobstoja kakršnekoli oblike odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo hkrati pomeni nepotrebnost ugotavljanja siceršnjih drugih vzrokov za tožniku nastalo škodo, še posebej glede vprašanja njegove krivde oziroma soprispevanja k njegovi škodi. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča brez vsake potrebe ugotavljalo vzroke za nastalo prometno nesrečo izven krivde oziroma odgovornosti prvotožene stranke, v posledici česar so povsem nepomembne tudi ugotovitve sodišča prve stopnje in razlogi glede krivde tožnika kot oškodovanca. V tem smislu so pravno povsem nepomemembne tudi pritožbene navedbe ter osporavanje ugotovitvam in mnenju izvedenca cesto-prometne stroke, pri čemer pa velja le pripomniti, da je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke odločilo, da se izvede dokaz z novim izvedencem cesto-prometne stroke, vendar tožeča stranka predjema za stroške izvedenca ni založila.

Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča vse pravno pomembne in odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zatrjevane, niti uradoma upoštevne. Predvsem pa tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj je pobijana sodba povsem razumljiva z razlogi o vseh odločilnih dejstvih, nepotrebnost ugotavljanja krivde tožnika ter razlogovanje o tem pa ne predstavlja nikakršne kršitve. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje.