VSK sklep I Cp 120/2000

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožeče stranke štelo za umaknjeno, ker ta do 17.7.1999 ni položila varščine za pravdne stroške v višini 150.000,00 SIT.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je predlagala varščino v drugi primerni obliki, to je v obliki osebne zaveze L.Š., kateri je pripravljen poravnati stroške postopka. Sodišče bi moralo razpisati narok in to garancijsko izjavo vzeti na zapisnik, pomenila pa bi neposredno izvršljiv naslov za toženo stranko v primeru, da bi tožeča stranka tožbo izgubila in bi bila toženi stranki dolžna plačati pravdne stroške. Razlogovanje sodišča o neprimernosti osebne poroštvene zaveze L.Š. za plačilo nastalih morebitnih pravdnih stroškov nima niti dejanske niti pravne podlage, saj sodišče na sodni zapisnik ni sprejelo ustrezno garancijsko izjavo L.Š. Nadalje zatrjuje, da je tudi sklep nezakonit, kajti država Ukrajina je tako kot Slovenija naslednica pogodbe o pravni pomoči v civilnih in družinskih in kazenskih zadevah z dne 24.2.1962, ki sta jo sklenili FLRJ Jugoslavija in ZSSSR. Ta v 17. členu izrecno določa, da državljani ene države pogodbenice, ki nastopajo pred sodiščem druge države pogodbenice, ne glede na to, kje imajo svoje prebivališče, niso dolžni dati varščine za pravdne stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za položitev varščine zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo in to v skladu z 2. odst. 92. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZP) ter tožbo tožeče stranke štelo za umaknjeno, ker tožeča stranka v 15 dneh od prejema pravnomočnega sklepa o položitvi varščine za pravdne stroške te ni položila. Vse pritožbene trditve glede (ne)utemeljenosti sklepa o položitvi varščine so zato brezpredmetne, kajti sklep o položitvi varščine je postal pravnomočen; zato bi morala tožeča stranka po tem sklepu postopati. Je pa tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sprejelo namesto varščine v denarju garancijsko izjavo L.Š., da bo poplačal pravdne stroške v primeru, če bi ti nastali. Sodišče prve stopnje je to izjavo pravilno opredelilo kot poroštvo za bodočo obveznost, saj ni gotovo, ali bo obveznost tožeče stranke sploh nastala. Tako poroštvo pa je mogoče preklicati pred nastankom obveznosti, kot to določa 3. odst. 1001. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Takšna garancija torej ni primerna, kar je sodišče pravilno ugotovilo, in zato ne more nadomestiti varščine v denarju.

Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).