1001. člen ZOR

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Obresti, ki so do uveljavitve OZ dosegle ali presegle glavnico, z dnem njegove uveljavitve prenehajo teči. Če so nehale teči, ne morejo pričeti teči znova niti po uveljavitvi OZ-A dne 22.5.2007.

Drugi toženec je bil porok za obveznost glavnega dolžnika. Zato ni pravno pomembno, ali je v poroštveni izjavi F. d.d. za to družbo zapisano kaj drugega in kako je morebiten drugačen zapis treba razlagati. Ne gre namreč za porokovega poroka v smislu četrtega odstavka 1001. člena ZOR kot skuša uveljaviti revizija. Vsebina solidarnosti porokov po 1005. členu ZOR je enaka vsebini solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR, kar med drugim pomeni, da bi tožnica lahko tožbo vložila samo proti enemu od solidarno zavezanih porokov, torej tudi samo proti prvemu tožencu.

Tožbeni zahtevek je identičen - gre za plačilo določenega zneska denarja za prevzeto blago, ki bi ga bila tožnica upravičena zahtevati samo enkrat, ne glede na to, na koliko pravnih podlag se v tožbi sklicuje.

Toženčeva zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, je veljavna, saj se bianco menice v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena.

Glede na predpisano obličnost poroštvene izjave (998. člen ZOR) ima ta učinek le, v kolikor je iz zapisa izjave nedvoumno in določno razvidna obveznost dolžnika, v zavarovanje katere je poroštvena izjava podana. To še posebej velja, kadar gre za bodočo obveznost. Predpostavka veljavnosti poroštvene izjave je v tem primeru, da je ob podani poroštveni izjavi jasno, kakšna obveznost bo v bodoče nastala na strani dolžnika. V kolikor je obveznost, ki nastane na strani dolžnika po podani poroštveni izjavi drugačna, kot izhaja iz poroštvene izjave, takšna poroštvena izjava ne more imeti učinka.

Tožena stranka je prevzela poroštvo za vse pogodbene (in izvenpogodbene) obveznosti družbe T. d.o.o. do N. d.d., ki so ali še bodo nastale. Takšno izjavo je tožena stranka lahko podala, saj je na podlagi 2. odstavka 1001. člena ZOR poroštvo mogoče prevzeti tudi za določene bodoče obveznosti.

Sporno je vprašanje, ali se je toženec s podpisom pogodbe zavezal kot porok, ali zgolj kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe. Ker je podpisnik pogodbe, ki jo sklene pravna oseba (ki je de facto imaginarna oseba) lahko le fizična oseba, 8. člen pogodbe pa ustvarja zavezo podpisnika pogodbe, ne pa zaveze pravne osebe, za katero nastopa podpisnik, po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je toženec s podpisom pogodbe prevzel osebno odgovornost za dolgove gospodarske družbe v primeru njenega stečaja.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Sodišče ni sprejelo garancijske izjave prijatelja tožnice, da bo plačal pravdne stroške, če bodo ti nastali. Gre za bodočo obveznost, in tako poroštvo je mogoče preklicati pred nastankom obveznosti; zato ne gre za drugo primerno obliko varščine.

Sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ker je ugotovilo, da so osebe, ki so podpisale poroštvene izjave, bile pooblaščene za to in ker je ugotovilo, da podpisnice poroštvene izjave niso bile zapeljane v zmoto in da kreditna pogodba, za katere zavarovanje je bilo dano poroštvo, ni nična. Regresni zahtevek poroka nastane šele, ko porok izpolni (plača) dolžnikovo obveznost. Odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti.