VSRS Sodba I Ips 33763/2012-129

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 33763/2012 z dne 10. 4. 2014 obsojenega M. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovana gospodarska družba s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obsojenec pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti oziroma plačati stroške kazenskega postopka iz 1., 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 33763/2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v višini 210,00 EUR. Zoper sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter obsojenega oprosti.

2Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da skuša obramba z obširnimi razlogi prikazati, da ni šlo za preslepitev, pač pa za različne objektivne okoliščine, ki naj bi preprečevale izpolnitev obveznosti. Uveljavljanje takšnih razlogov lahko predstavlja zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obe sodišči sta o vseh zatrjevanih okoliščinah navedli ustrezne razloge in tako npr. tudi višje sodišče pod točko 10 na strani 4 ugotavlja, da zatrjevane kaotične gospodarske razmere, izigranost s strani upnikov in poseg davčne uprave niso okoliščine, ki bi obsojenca razbremenjevale, temveč ga nasprotno obremenjujejo, ker je obsojenec zgolj v zvezi s prvotno izdanimi posameznimi računi deloval korektno in je pravzaprav le neznatna izpolnitev svojih obveznosti v primerjavi s celoto predstavljala kvečjemu le

dodaten element preslepitve v danih okoliščinah. Obe sodišči sta torej navedli ustrezne razloge, da je bil cilj obdolženca ta, da nadaljuje s poslovanjem svojega podjetja, ne pa poplačilo dolga, ki je ostal po opravljenih delnih plačilih. Gre torej za lažno obljubo oziroma zavezo, da bo družba P., d. o. o., plačala zapadle račune za že prevzeti gradbeni material in da bo plačala tudi vnaprej naročeni gradbeni material, ki je bi prevzet, o čemer je bila dosežena zmotna predstava. Glede na takšne razloge v obeh sodbah nimajo nobene teže razlogi v zahtevi, da naj bi šlo za velike pogodbene vrednosti; zavračanje začasnih situacij o opravljenih delih pa kaže le na razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To velja tudi glede višine realno doseženega prihodka v razmerju do predvidenega prihodka; sicer pa navedba teh okoliščin le kaže, da je obsojenec razpolagal s sredstvi, s katerimi bi lahko izpolnil svoje obveznosti. Vloga morebitne kompenzacije s stanovanjem, ki naj bi ga prejel obsojenec od

Konstruktorja, do česar pa sploh ni prišlo že po zatrjevanju zahteve, ne more predstavljati odločilnega dejstva. To pa velja tudi glede ostalih razlogov, ki se ukvarjajo s problemi subsumcije, o čemer je zavzelo ustrezno stališče tudi sodišče druge stopnje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

3Obsojencu ter njegovem zagovorniku je bil odgovor vrhovnega državnega tožilca vročen. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik.

B.

4Jedro navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga obsojenčev zagovornik je v graji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik navaja, da dokazna ocena nižjih sodišč o obstoju preslepitvenega (goljufivega) namena, s katerim naj bi obsojenec ravnal pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ni prepričljiva in ni argumentirana z logičnimi razlogi ali pa so ti celo zmotni. Nižji sodišči sta zmotno interpretirali izvedene dokaze, ter

posledično temu tudi napačno zaključili, da je obsojenec kot direktor gospodarskih družb P., d. o. o., in K., d. o. o., pri opravljanju gospodarske dejavnosti preslepil direktorja oškodovane gospodarske družbe P. M., d. o. o., da bodo zapadle obveznosti izpolnjene, ter je oškodovana družba ravno zaradi prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, izdajala obema gospodarskima družbama blago še naprej, čeprav je bil finančni položaj tako gospodarske družbe P., d. o. o., kot gospodarske družbe K., d. o. o., tako slab, da je bilo izpolnjevanje sprejetih obveznosti brezizgledno. Iz obširnih razlogov, s katerimi skuša obramba prikazati, da obsojenec ni ravnal s preslepitvenim namenom, izhaja, da je treba na poslovanje njegovih gospodarskih družb gledati celovito, upoštevati vse okoliščine tako objektivne kot subjektivne ter celoten finančni položaj obeh gospodarskih družb. Navaja različne objektivne okoliščine, ki naj bi mu preprečevale izpolnitev zapadlih obveznosti in sicer kaotične gospodarske razmere, poslovanje z največjimi gospodarskimi družbami v državi, ki so ga izigrale, zavračanje plačila začasnih situacij o opravljenih delih ter poseg davčne službe. Izpostavlja, tako kot pred tem že v pritožbi svoja prizadevanja, da bi do poplačila dolga prišlo in sicer zatrjuje dokapitalizacijo družbe P., d. o. o., iskanje možnosti različnih kompenzacij, ki sicer ni bilo uspešno ter nenazadnje ustanovitev družbe K., d. o. o., v kateri naj bi prezaposlil delavce iz prejšnje gospodarske družbe P., d. o. o., in bi nato nadaljeval s poslovanjem, o čemer je odkrito seznanil tudi direktorja oškodovane gospodarske družbe.

5Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi obsojenčev zagovornik utemeljuje kršitev kazenskega zakona izhaja nestrinjanje obrambe oziroma njeno oporekanje dokaznemu sklepu nižjih sodišč glede obstoja preslepitvenega (goljufivega) namena glede katerega sta obe sodišči v izpodbijanih sodbah navedli ustrezne razloge. Nestrinjanje z argumentacijo sodišč predstavlja zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni upošteven razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči s pravnomočno sodbo.

6Vloga morebitne kompenzacije s stanovanjem, ki naj bi ga prejel obsojenec od Konstruktorja, do česar pa že po zatrjevanju zahteve sploh ni prišlo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja odločilnega dejstva kot pravilno navaja državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

8Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.