VDSS Sodba Psp 397/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 23. 8. 2016 in sklepa št. ... z dne 14. 7. 2016 in da ji je toženec dolžan odmeriti pravice iz naslova invalidnosti, priznane s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015 za čas od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012 in ji za to obdobje izdati ustrezno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa pa tudi zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo o zahtevku za obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012 že pravnomočno odločeno, procesno pravno zmotna, zaradi česar je bil toženec dolžan ravnati po pravnomočni sodbi opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015. Pravna podlaga za odločitev je namreč v izvršitvi sodbe. Sodišče je jasno povedalo, da je spremenilo dotedanjo dokončno odločitev tožene stranke glede vsebine že priznane pravice iz naslova invalidnosti. Bistvo vsake sodbe pa je njena pravnomočnost in izvršljivost. V konkretnem primeru toženec ni imel izbirne pravice o časovnem priznanju pravic iz naslova delne invalidske pokojnine oziroma zahteve po na novo odmerjeni višini delne invalidske pokojnine. Ker je toženec ugotavljal novo višino delne invalidske pokojnine le za obdobje od 1. 7. 2014 dalje pomeni, da za obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012 sploh še ni bilo odločeno. Toženec je bil prisiljen na novo odločati o višini delne invalidske pokojnine za obdobje od 1. 7. 2014 dalje, ker je bila tožnica do 30. 6. 2014 upravičena do pravic po Zakonu o urejanju trga dela. Zato bi moral toženec izdati odločbo po uradni dolžnosti in odločitev ni povezana s sodbo opr. št. I Ps 1208/2012. V tem primeru pridejo v upoštev določila, ki so vsebovana v 219. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki opredeljuje pojem delne odločbe. V določbi 220. člena ZUP je opredeljeno, da kadar pristojni organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, posebno odločbo o vprašanjih, ki v izdani odločbi niso zajeta. V tem primeru izda dopolnilno odločbo. Prav to je zahtevala tožnica, ko je zahtevala izdajo dopolnile odločbe, ker toženec z odločbo z dne 3. 6. 2016 ni odločil o vseh njenih pravicah in dejansko sploh ni odločil na podlagi že citirane pravnomočne sodbe opr. št. I Ps 1208/2012. Zahteva po izdaji dopolnilne odločbe je s strani tožnice temeljila na pravnomočni sodbi sodišča. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje pravice do delne invalidske pokojnine, temveč za vprašanje njene višine. Pravica do delne invalidske pokojnine je bila tožnici priznana že zaradi posledic bolezni v letu 2009. Iz izreka odločbe toženca z dne 3. 6. 2016 ne izhaja, da je tožnici priznana delna invalidska pokojnina v izračunani višini le od 1. 7. 2014 dalje. V izreku odločbe pa ni zapisano, da se tožnici ne odmeri nova višina delne invalidske pokojnine za čas od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012. Zato ni mogoče postaviti trditve, da se odločba z dne 3. 6. 2016 razteza tudi na sporno obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012. V procesnem smislu je odločitev toženca z dne 3. 6. 2016 postala dokončna in pravnomočna, vendar v materialnopravnem pogledu le za obdobje od 1. 7. 2014 dalje, ne pa za nazaj. Zato bi moral toženec na zahtevo tožnice z novo, dopolnilno odločbo odločiti o njenih spremenjenih pravicah, vezanih na že pridobljeno pravico do delne invalidske pokojnine še za obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012. Poudarja, da ne izpodbija odločitve toženca za obdobje od 1. 12. 2012 do 30. 6. 2014, ko je bila na Zavodu RS za zaposlovanje kot prejemnica nadomestila, ampak za obdobje, ko je bila še delovno aktivna. Iz izreka odločbe niti ne izhaja, da ji gre pravica šele od 1. 7. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje prav tako zmotno izpostavlja, da gre za uveljavljanja pravice do delne invalidske pokojnine, ker je bila tožnici ta pravica priznana že prej. Nihče nima pravice odvzeti upravičencu pravico do delne invalidske pokojnine, ker se takšni pravici ni mogoče niti odpovedati. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 81. člena v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 8. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper sklep toženca št. ... z dne 14. 7. 2016. S slednjim je toženec zavrgel tožničino zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012, ker je štel, da je bilo na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015 že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 3. 6. 2016 ter da se nova zahteva nanaša na isto dejansko in pravno podlago.

6Določba 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) med drugim organ izrecno zavezuje, da v fazi predhodnega preizkusa zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7V obravnavanem primeru gre za prav takšno procesno stanje. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v pritožbi vloženi zoper prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 14. 12. 2015 uveljavljala priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 8. 10. 2010 do 5. 12. 2012 oziroma 30. 11. 2012 na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015. Toženec je takšno pritožbo zavrnil in kot pravilno štel, da ji gre pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 7. 2014 dalje, ne sicer v prvotni višini priznani s prvostopno odločbo, pač pa v višjem znesku.

8Iz dokumentacije izhaja, da je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni že z odločbo št. ... z dne 17. 4. 2009. S to odločbo je toženec tožnici priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, tj. direktor prodaje s polovico polnega delovnega časa od 14. 4. 2009 dalje in hkrati odločil, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Ker je tožnica na podlagi citirane odločbe, ki je postala dokončna in pravnomočna dne 22. 5. 2009 in s tem dnem tudi izvršljiva, dne 22. 5. 2009 z delodajalcem A. d. o. o., B. sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu direktor prodaje programa s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in istega dne tudi pričela z delom na delovnem mestu direktor prodaje programa s skrajšanim delovnim časom, ji je toženec z odločbo št. ... z dne 29. 6. 2009, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 9. 9. 2009 odmeril in pričel od 22. 5. 2009, tj. od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom, izplačevati delno invalidsko pokojnino in jo je izplačeval vse do 30. 11. 2012, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje.

9Delna invalidska pokojnina se je skladno s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), veljavnega do 31. 12. 2012, izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler je tožnica opravljala delo z delovnim časom, ki ustreza njeni delovni zmožnosti.

10Glede na citirano določbo je za izplačevanje delne invalidske pokojnine pomembno, da zavarovanec opravlja delo s skrajšanim delovnim časom od polnega in to na tistem delu, na katerem ima priznano pravico glede na ugotovljeno delovno zmožnost. Za konkreten primer to pomeni, da je tožnica v času, ko je bila v delovnem razmerju in opravljala delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, tj. od 22. 5. 2009 pa vse do 30. 11. 2012, ko je prenehala z opravljanjem dela z delovnim časom, ki je ustrezalo njeni delovni zmožnosti (že) prejemala delno invalidsko pokojnino.

11Od 1. 12. 2012, ko tožnica ni več opravljala dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na podlagi odločbe toženca z dne 17. 4. 2009, je bila kot brezposelna oseba do 30. 6. 2014 vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje. V tem času tožnica kot prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti ni bila prejemnica delne invalidske pokojnine. Zavarovancem iz 22. člena ZPIZ-1 (brezposelni zavarovanci, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti) se skladno s 160. členom ZPIZ-1 (enako pa je določeno tudi v sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) delna invalidska pokojnina odmerjena po šestem odstavku 93. člena ZPIZ-1 izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

12Iz dokumentacije je razvidno, da je sodišče s sodbo opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015 odpravilo v postopku za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja izdani odločbi z dne 26. 1. 2012 in z dne 24. 4. 2012 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 8. 10. 2010 dalje. Hkrati je s citirano sodbo odločilo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Dne 28. 10. 2015 je sodba postala pravnomočna.

13Na podlagi citirane sodbe je toženec z odločbo št. ... z dne 14. 12. 2015 tožnici priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 1.084,84 EUR na mesec od 1. 7. 2014 dalje. Zoper citirano prvostopno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ker se ni strinjala z odmero, uveljavljala pa je tudi priznanje delne invalidske pokojnine že od 8. 10. 2010 do 5. 12. 2012. Z dokončno odločbo št. ... z dne 3. 6. 2016 je toženec pritožbi delno ugodil in sicer ugodil glede priznanja pravica do invalidske pokojnine v višjem znesku 1.116,65 EUR na mesec, delno invalidsko pokojnino v takšnem znesku pa je priznal od 1. 7. 2014, torej od istega datuma, kot je bilo odločeno s prvostopno odločbo z dne 14. 12. 2015, to je prvi naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti. Pomeni, da toženec tožnici delne invalidske pokojnine ni priznal od 8. 10. 2010, kot je uveljavljala. Zoper citirano odločbo tožnica ni uveljavljala sodnega varstva pravic tako, da je odločba postala pravnomočna.

14V obdobju od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012 sodba opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015 ne samo, da ni bila izdana in da ni bilo odločeno o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja (tj. o opravici do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami od 8. 10. 2010), niti ni bila izvršljiva, pač pa je bila izvršljiva šele 28. 10. 2015, ko je sodba postala pravnomočna.

15Ne glede na to, da z odločbo št. ... z dne 14. 12. 2015 oziroma z odločbo št. ... z dne 3. 6. 2016 ni bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012 zavrne, je bila ta odločba izdana na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 9. 2015 in se je tudi v vlogi z dne 23. 6. 2016 tožnica sklicevala zgolj na citirano sodbo in ni določno uveljavljala, da se ji delna invalidska pokojnina prizna za obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012, pač pa je to uveljavlja šele v pritožbi, ki pa je bila z odločbo z dne 3. 6. 2016 zavrnjena. Zato ni mogoče šteti, da ni bilo odločeno o delni invalidski pokojnini za čas od 8. 10. 2010 do 30. 11. 2012.

16Vse navedene ugotovitve dodatno potrjujejo, da ni nikakršne podlage za drugačno odločitev in da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče v zvezi s sodbo opr. št. I Ps 1208/2012 z dne 10. 9. 2015 dodatno navaja, da je pravica do delne invalidske pokojnine pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Kot je že obrazloženo, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.

17Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.