UPRS sodba I U 1384/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen davek od premoženja za leto 2015 v skupnem znesku 9.527,87 EUR, kar vse mora biti plačano v štirih obrokih po 2.381,92 EUR na način in v rokih, razvidnih iz izreka izpodbijane odločbe.

2V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 156. in 157. člen Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO). Pojasnjuje, da je po omenjenih določbah zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oziroma uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oziroma rekreacijo. Pri tem se davek plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. Pojasnjuje osnovo za odmero davka od premoženja ter merila in način ugotavljanja njegove vrednosti. Sklicuje se na Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje tudi, na kakšni podlagi in pod katerimi pogoji se osnova za davek od premoženja zniža, oziroma kdo je davka od premoženja na posest stavb začasno oproščen. Ugotavlja tudi vrednost točke za izračun osnove za leto 2015, ki znaša 3,93 EUR in je bila določena na podlagi ugotovljenega koeficienta rasti cen Statističnega urada v Republiki Sloveniji. Pove tudi, da se zneski za odmero davka po ZDO za leto 2015 valorizirajo s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2015. Navaja še, da so določbe glede načina in rokov plačevanja davka od premoženja usklajene s 387. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-76/2015-2 z dne 20. 8. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je pritožnik solastnik poslovnih prostorov na naslovu Ž. in s tem zavezanec za plačilo davka od premoženja od svojega solastniškega deleža. V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da gre v konkretnem primeru za poslovne prostore, v katerih opravlja svoje dejavnosti družba A. d.o.o. ugotavlja, da ZDO poslovnih prostorov po namenu uporabe podrobneje ne opredeljuje. Zato je vsebinsko presojo o tem, ali so določeni prostori poslovni prostori, potrebno opraviti po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Nadalje je iz same pritožbe zavezanca, iz družbene pogodbe in iz podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve razvidno, da poslovne prostore uporablja A. d.o.o. V danem primeru ni sporno, da je pritožnik solastnik poslovnih prostorov, kakor tudi ne, da te prostore uporablja družba A. d.o.o., ki opravlja dejavnost gradbeništva, gostinstva in trgovine. Iz seznama dejavnosti družbe pa ni razvidno, da bi ta opravljala dejavnost najemanja nepremičnin in premičnin oziroma, da je bilo podjetje vpisano v register za to dejavnost. Sporno pa je, ali je pritožnik kot solastnik poslovnih prostorov, v katerih opravlja dejavnost navedeno podjetje, zavezanec za plačilo davka od premoženja v teh prostorih. Pojasnjuje, da se po določbi 2. točke 161. člena ZDO davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Ker v danem primeru poslovni prostor ne uporablja njegov solastnik, temveč družba, ki je pravna oseba, ni podlage za oprostitev davka od premoženja, ki je uzakonjena kot izjema in je že zato ni mogoče razlagati širše kot določa zakon.

4V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da je podjetje A. d.o.o. imetnik stavbne pravice, ki je gradnjo nepremičnine tudi financiralo, pa pojasnjuje, da ustanovitev stavbne pravice za lastnika nepremičnine ni odsvojitev, temveč obremenitev nepremičnine oziroma lastninske pravice na njej. Ustanovitev stavbne pravice namreč sodi v isto kategorijo kot ustanovitev osebne ali stvarne služnosti, hipoteke ali zemljiškega dolga.

5Glede pritožnikovega ugovora, da je bila namembnost prostorov na naslovu Ž. nepravilno opredeljena za prostore za počitek oziroma rekreacijo, saj gre za poslovne prostore, pa ugotavlja, da je že iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da v danem primeru pritožniku ni bil odmerjen davek od premoženja od prostorov za počitek oziroma rekreacijo, temveč od poslovnih prostorov na naslovu Ž.

6Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Ugotavlja, da je med strankama nesporno, da v poslovnih prostorih, ki so bili predmet obdavčitve, družba A. d.o.o., katere solastnik je tožeča stranka, opravlja gospodarsko oziroma poklicno dejavnost. Ostaja pa sporno, ali je tožnik kot lastnik teh poslovnih prostorov, zavezanec za plačilo davka od premoženja. Meni tudi, da je med strankama sporno, ali so izpolnjeni pogoji za odložitev davčne izvršbe. Pojasnjuje, da je v davčnem postopku skupaj s pritožbo podal tudi predlog za odlog, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 8. 6. 2015, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnila s sklepom z dne 8. 7. 2015. Tožeči stranki je bil v nadaljevanju izdan sklep o davčni izvršbi z dne 8. 9. 2015, zoper katerega se je tožeča stranka prav tako pritožila. Pri tem omenjeni sklep ni izpodbijala zgolj zaradi izvršilnega naslova, temveč predvsem v vsebinskem delu.

7Navaja, da 2. točka prvega odstavka 19. člena ZDO predvideva izjemo od obveznosti plačila davka na posest stavb. Zaključek tožene stranke, da ni podlage za oprostitev davka od premoženja, saj poslovnega prostora ne uporablja solastnik temveč pravna oseba, katere družbenik je tožeča stranka, je pravno zmoten. V nadaljevanju se sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Pojasnjuje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka še z dvema drugima fizičnima osebama organizirana v družbo A. d.o.o. za opravljanje poslovne dejavnosti. Zato meni, da je podan pogoj iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO za oprostitev davka. Poslovni prostor, ki v naravi predstavlja športno dvorano ter gostinski lokal, pravna oseba, katere solastnik je tožnik, uporablja izključno za opravljanje dejavnosti, za katere je družba A. d.o.o. tudi registrirana. Glede na namen in funkcijo obdavčene nepremičnine, bi kakršnokoli opravljanje dejavnosti pri njej predstavljalo delo na črno. Pri tem se sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Meni, da je neživljenjski zaključek tožene stranke, da se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki bi jih tožeča stranka sama uporabljala za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Tožena stranka za svoje navedbe ne podaja nikakršnih dokazov, kar pomeni nespoštovanje 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obrazložitve odločbe. Meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Dejstvo, da lastnik, ki je organiziran v kateri od oblik pravno organizacijske družbe, uporablja nepremičnino, ni v neskladju s poslovno prakso. Posameznik, ki ni organiziran v pravno organizacijski družbi, tako ne more izstaviti fakture in posledično ne obračunati davščin iz dejavnosti. Gospodarska družba je zato logičen in nujen pogoj za opravljanje dejavnosti. Meni, da gre v danem primeru za dvojo obdavčitev, ki je nezakonita.

8Poudarja, da je bila na spornem zemljišču dne 27.11. 2013 ustanovljena stavbna pravica, ki stavbo ločuje od zemljišča, katerega lastnik je tožeča stranka, saj je gradnjo nepremičnine v celoti financirala in organizirala imetnica stavbne pravice, to je družba A. d.o.o., tudi po definiciji stavbne pravice lastnica stavbe. Na podlagi 14. člena ZDO v povezavi z določbo 256. člena Stvarnopravnega zakonika je jasno, da tožeča stranka ni zavezanec za plačilo davka od premoženja za stavbo, ki je obremenjena s stavbno pravico. Te stavbe namreč nima v posesti, torej nima neposredne dejanske oblasti nad stvarjo. Meni, da je bil tako davek od premoženja z izpodbijano odločbo neupravičeno odmerjen v delu, ki se nanaša na nepremičnino, ki stoji na zemljišču št. ...

9Glede na dejstvo, da je po oceni tožeče stranke odmerna odločba materialnopravno napačna, predlog za odlog izvršbe pa nesorazmeren poseg v pravice tožeče stranke, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Toženi stranki naj sodišče naloži tudi vrnitev vseh izterjanih denarnih zneskov v omenjenem postopku z obrestmi do plačila. Prav tako naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11Ker je dejansko stanje v zadevi nesporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

12Tožba ni utemeljena.

13Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

14K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja ali garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko prvega odstavka 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, to je pravna oseba A. d.o.o., sicer v solasti tožnika, kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praska, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja. Določilo ZDO o oprostitvi davka je namreč mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer ni pomembno ali opravlja gospodarsko, ali kako drugo dejavnost v skladu s predpisi.

15Tožnik se tako glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v letu 2015, da poslovnega prostora ne uporablja za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO. Ne drži tudi očitek tožnika, da je odločba organa prve stopnje neobrazložena ter da je ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe je mogoče ugotoviti, kako je prvostopni organ točkoval sporno nepremičnino, kolikšna je vrednost točke in ugotovljena davčna osnova na njeni podlagi, kot tudi stopnja davka. Sodišče se tudi strinja s stališčem davčnih organov, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdan Pravilnik. Osnova za davek od premoženja je bila tako glede na 16. člen ZDO pravilno ugotovljena, stopnja davka od premoženja po 17. členu ZDO pa pravilno uporabljena. Sodišče se tudi strinja z razlago tožene stranke, da ustanovitev stavbne pravice za lastnika nepremičnine ne predstavlja njene odsvojitve, temveč zgolj obremenitev. Lastnik obremenjene nepremičnine pa ohrani lastninsko pravico na nepremičnini, kar nenazadnje izhaja tudi iz uradnih podatkov, konkretno rednega izpiska iz zemljiške knjige, iz katerega sledi, da je lastnik celotne sporne nepremičnine na naslovu Ž. tožnik. Dokler pa je temu tako, je zavezanec za plačilo davka od spornih nepremičnin tožnik kot fizična oseba. Namen oprostitve iz druge točke 19. člena ZDO, na katero se tožnik prav tako sklicuje, je namreč v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost. To pa v danem primeru ni pritožnik, temveč družba kot samostojna pravna oseba. Slednja pa nesporno tudi ni lastnica omenjene nepremičnine.

16Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 35. člena ZUS-1.