157. člen ZDO

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

Organ napačno razlaga institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov (156. člen ZDO).

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v davčni napovedi kot (so)lastnika poslovnega prostora, ki je predmet odmere, navedel tudi družbo A. d.o.o. Drugačno dejansko stanje davčni organ brez preveritve zemljiškoknjižnega stanja ugotavlja na podlagi izjave B.B., da poslovni prostor oddaja družbi. Zaradi napačne presoje izvedenega dokaza je tako ostalo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zgolj dejstvo, da je tožnik sledil napotkom na portalu Davčne uprave Ljubljana, pri čemer datum, do katerega mora zahtevati oprostitev, ni bil naveden, na odločitev ne more vplivati. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej. Ne gre namreč za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.

Davek od premoženja plačuje lastnik - fizična oseba - od poslovne stavbe, v kateri sam ne opravlja dejavnosti.

Sklep o dedovanju je tista listina, na podlagi katere je bil tožnik nedvomno seznanjen z drugačnimi solastniškimi razmerji, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka. Stvarnopravna razmerja med dediči, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju, pa so formalno potrjena s sklepom o vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo, ki se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izvede po uradni dolžnosti. Tožnik bi lahko dejstvo drugačnih solastniških razmerij uveljavljal že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je tudi po presoji sodišča njegov predlog za obnovo postopka, ki se opira na zemljiškoknjižni sklep prepozen.

Če je bil sporni davek tožnici odmerjen na podlagi podatkov njene napovedi in tožnica niti ne trdi, da bi njena napoved vsebovala podatke, ki bi kazali na to, da tožnica kot lastnica poslovnega prostora ni davčna zavezanka in tudi ne zatrjuje, da bi kdo drug (uživalec) vložil napoved s potrebnimi podatki (1. tč. 156. čl., 1. odst. 157. čl., 2. odst. 184. čl.), ne more uspeti s tožbo.

Gre za kršitev določbe 2. odstavka 209. člena ZUP, če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, zakaj upravni organ zavrača neko pravno pomembno ugotovljeno okoliščino in zaradi katere ni ugodil zahtevku.

Po 156. členu zakona o davkih občanov plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, stanovanja. Zavezanec za plačilo davka od takšnega premoženja je lastnik oz. uživalec stanovanja (157. člen ZDO). Zakon o davkih občanov ni opredelil pojma uživalec stanovanja, pač pa pozna civilno pravo pravico stanovanja ali t.im. služnost stanovanja, ki je vrsta osebne služnostne pravice, ki gre usuarju ali uživalcu na tuji stvari. Zakaj tožničini materi tožena stranka ni priznala položaja uživalca, tožena stranka ni obrazložila in je zato kršila 2. odstavek 209. člena ZUP.

Lastniki bivalnih delov zidanice, ki so po občinskem odloku namenjeni počitku in oddihu, so zavezanci za davek od premoženja.