14. člen ZDO

Zavezanec za plačilo davka na premoženje po 15. členu ZDO je v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.

Davek na premoženje se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi.

Določilo 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V tem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, sicer v solasti tožnika, kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. To določilo ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.

Davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.

Davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Dejstvo, da ga za dejavnost uporablja najemnik, ki je družba v solasti tožnice, na odmero davka tožnici ne vpliva.

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.

Ker ZDO izrecno določa obveznost plačila davka od garaže, te obveznosti ni treba razlagati še z določbami SZ.

Osnovni pogoji za bivanje so zagotovljeni, če je objekt v takem stanju, da je v njem možno prenočevati, kuhati in ga celo ogrevati, zato se od takega objekta plačuje davek, čeprav gradbeno še ni dokončan.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je tožeča stranka lastnik prostorov za počitek oziroma rekreacijo in s tem davčni zavezanec.