156. člen ZDO

Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.

Sodišče pritrjuje stališču tožnika, da iz zakonskega besedila 162. člena ZDO ne izhaja, da bi bil pogoj za začasno davčno oprostitev plačila davka od premoženja za prve lastnike novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž, za 10 let (kar zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu) prijavljeno stalno prebivališče niti dejansko bivanje prvega lastnika v zadevni nepremičnini, za katero se uveljavlja začasna oprostitev navedenega plačila davka. Oprostitev je uvedena kot osebna oprostitev in se zato prizna le prvim lastnikom, ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki.

Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Sodišče pritrjuje tožečima strankama, da je v 162. členu ZDO določeno, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za 10 let. Vendar sodišče opozarja, da lahko začasno oprostitev zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je namreč stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej, saj ne gre za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.

V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

Zavezanec za plačilo davka na premoženje po 15. členu ZDO je v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.

Organ napačno razlaga institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov (156. člen ZDO).

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v davčni napovedi kot (so)lastnika poslovnega prostora, ki je predmet odmere, navedel tudi družbo A. d.o.o. Drugačno dejansko stanje davčni organ brez preveritve zemljiškoknjižnega stanja ugotavlja na podlagi izjave B.B., da poslovni prostor oddaja družbi. Zaradi napačne presoje izvedenega dokaza je tako ostalo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zgolj dejstvo, da je tožnik sledil napotkom na portalu Davčne uprave Ljubljana, pri čemer datum, do katerega mora zahtevati oprostitev, ni bil naveden, na odločitev ne more vplivati. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej. Ne gre namreč za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.

V obravnavanem primeru odmere davka od premoženja je sporno upoštevanje garaže v skupni vrednosti stavbe in s tem pri zmanjšanju davčne osnove. O tem ZDO nima posebnih določb, jo pa uvršča med premoženje iz 1. točke 156. člena, katerega vrednost se zniža, in to pod pogojem stalnega bivanja v stanovanjskih prostorih, to je v prostorih, ki so namenjeni bivanju in ki lahko kot pomožni prostor vključujejo tudi garažo. Pri tem po presoji sodišča ni bistveno, kje je vhod v garažo oziroma njegova neposredna povezanost z vstopom v stanovanjsko hišo. Bistveno je, da pripada stanovanju in da kot takšna služi svojemu namenu.

Davek od premoženja plačuje lastnik - fizična oseba - od poslovne stavbe, v kateri sam ne opravlja dejavnosti.

Gre za kršitev določbe 2. odstavka 209. člena ZUP, če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, zakaj upravni organ zavrača neko pravno pomembno ugotovljeno okoliščino in zaradi katere ni ugodil zahtevku.

Po 156. členu zakona o davkih občanov plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, stanovanja. Zavezanec za plačilo davka od takšnega premoženja je lastnik oz. uživalec stanovanja (157. člen ZDO). Zakon o davkih občanov ni opredelil pojma uživalec stanovanja, pač pa pozna civilno pravo pravico stanovanja ali t.im. služnost stanovanja, ki je vrsta osebne služnostne pravice, ki gre usuarju ali uživalcu na tuji stvari. Zakaj tožničini materi tožena stranka ni priznala položaja uživalca, tožena stranka ni obrazložila in je zato kršila 2. odstavek 209. člena ZUP.

Lastniki bivalnih delov zidanice, ki so po občinskem odloku namenjeni počitku in oddihu, so zavezanci za davek od premoženja.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je tožeča stranka lastnik prostorov za počitek oziroma rekreacijo in s tem davčni zavezanec.