VSK sodba I Cp 297/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 94.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 15.9.1997 do plačila in mu plačati pravdne stroške v znesku 53.678,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z mnenjem izvedenca o določitvi invalidnosti, saj meni, da bi moral izvedenec invalidnost določiti sorazmerno ugotovljeni fleksiji kolena. Moral bi upoštevati razpon možne fleksije po točki 200/A tabele invalidnosti Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, ki nudi možnost za omejeno gibljivost kolenskega sklepa lažje stopnje od 91 stopinj do 135 stopinj največ 10% invalidnosti. To pomeni, da bi moral ugotoviti, kolikšen delež pomeni 10 stopinj fleksije napram 44 stopinjam. Za vsakih 44 stopinj bi šlo tožniku jasno vseh 10% trajne invalidnosti, zato na vsak odstotek odpade 4,4 stopinj fleksije. Za 4% invalidnost bi morala fleksija znašati vsaj 17,6 stopinj. Izvedenec pa je v svojem mnenju odstopil v tolikšni meri od meril v tabeli, da to za toženo stranko ni sprejemljivo, posebej ne ugotovitev sodišča, ki dejanskega stanja, to je števila stopinj fleksije ne smatra za temelj določitve odstotka invalidnosti, ampak se sklicuje na to, da Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje in tabele ne določajo točnega načina za izračun invalidnosti glede na ugotovljeno fleksijo. Tega res izrecno ne določajo, vendar je evidentna delitev kot jo zatrjuje tožena stranka. Izvedenec pa si je vzel svobodo dispozicije pri določitvi odstotkov invalidnosti, zato pritožnica meni, da sodišče ne bi smelo slediti mnenju izvedenca, razen v pogledu izmere fleksije, v ostalem pa zadevo presoditi pravno. Zato meni, da je sodišče z izdajo izpodbijane sodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo sodbe ali razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav uveljavlja pritožba vse pritožbene razloge, pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz te določbe. Takšne kršitve ni ugotovilo, zato pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse za to pravdno zadevo pomembne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo. Nenazadnje izhaja to tudi iz pritožbe same, saj se tožena stranka v celoti strinja z ugotovitvijo o tem, kakšno omejeno gibljivost kolenskega sklepa je tožnik utrpel, sporen je samo procent invalidnosti za ugotovljeno poškodbo, glede na določbe tabele invalidnosti, ki je sestavni del Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Dejanske okoliščine torej niti niso sporne, ampak je sporen le izračun invalidnosti, zato o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče govoriti. Pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da matematičen izračun invalidnosti samo iz števila stopinj fleksije, kot ga zagovarja ves čas postopka tožena stranka, nima podlage v tabeli invalidnosti. V tabeli je določen zgolj razpon, iz katerega je razvidno, da gre za lažjo stopnjo omejene gibljivosti kolenskega sklepa v primerih od 91 do 135 stopinj in za primer takšne omejene gibljivosti tabela določa razpon invalidnosti do 10%. Sodišče prve stopnje je v okviru tega razpona priznalo tožniku za ugotovljeno poškodbo invalidnost v višini 4%, ker je sprejelo mnenje izvedenca, ki je ugotovil takšno invalidnost pri tožniku, potem ko ga je pregledal. Strokovna ocena izvedenca je v celoti v mejah, ki jih določa tabela. Sodišče je zaradi spornega dejstva glede obsega posledic postavilo izvedenca, ki je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in v zvezi s procentom invalidnosti tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno odgovoril na zastavljeno vprašanje.

Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče na morebitno prakso zdravnikov cenzorjev tožene stranke sodišče ni vezano. Če bi tožena stranka želela vsesplošno uporabo matematičnega izračuna, ki se ga poslužujejo njeni cenzorji, bi morala takšen način izračuna uvrstiti v pogodbena določila in le v takem primeru bi bilo sodišče pri odločanju o procentu invalidnosti vezano.

Ker takšnih določil niti splošni pogoji za nezgodno zavarovanje, niti tabela invalidnosti nimata, pa je bilo sodišče vezano le na veljavna določila v okviru katerih je pravilno odločilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).