VSK sklep Cpg 345/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 842,29 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine Postojna, sklenjene med toženkama dne 15.10.2013.

Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka poseči po učinkovitejšem represivnem varstvu napačno, saj je med postopkom navajala, da že sama ugotovitev ničnosti sporne pogodbe predstavlja zadostno pravno varstvo, kajti že v tem primeru bi odpadla pravna podlaga za izvajanje lekarniške dejavnosti drugotožene stranke na območju prvotožene stranke. Tožeča stranka je izkazala, da obstaja potreba po tem, da se njen pravni položaj razčisti, sodišče je prezrlo dejstvo, da gre za poseg v pravico tožeče stranke, oziroma se do tega posega ni opredelilo. Poseg bi bil ukinjen že z ugotovitvijo, da je sporna pogodba nična. Zato ugotovitev ničnosti nikakor ne bi bila sama sebi namen. Očitek tožeči stranki, da bi morala zatrjevati, da bi lahko ob ugotovitvi ničnosti te pogodbe zahtevala soglasje k odprtju nove lekarne, je napačen, saj lekarno na tem območju že ima, in sicer kot izključno pravico opravljanja lekarniške dejavnosti na območju prve toženke. Napačno je stališče, da bi lahko druga toženka lekarno odprla tudi brez sporne pogodbe, saj bi v tem primeru lahko odprla le poslovalnico za prodajo tržnih izdelkov. Namen tožbe pa je bil preprečiti drugi toženki izvajanje (javne) lekarniške dejavnosti na območju prve toženke. Gre za specifično področje, ki je regulirano z Zakonom o lekarniški dejavnosti (ZLD) in ki predstavlja izvajanje javne službe, zato sklenitev pogodbe s tretjo osebo pomeni poseg v pravico javnega zavoda. Z ustanovitvijo je bila namreč javnemu zavodu podeljena izključna pravica opravljanja lekarniške dejavnosti na območju ustanoviteljice. Zato v teh primerih ni mogoče govoriti o relativnem učinkovanju pogodb. Namen tožeče stranke ni bil doseči razlago 9. in 10. člena ZLD, čeprav prav očitek sodišča v zvezi s tema členoma kaže, da je bil pravni interes v celoti izkazan, saj odločitev o sporni pogodbi predstavlja razjasnitev dopustnosti sklepanja podobnih pogodb v bodoče. Podrejeno tožeča stranka uveljavlja še kršitve postopka. Sodišče se ne more s sklicevanjem na opozorila tožene stranke izogniti obveznosti materialnega procesnega vodstva (pritožnik se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 108/04). Sodišče je zanemarilo dejstvo, da bi ugotovitev ničnosti pogodbe med toženima strankama dejansko pomenila razrešitev vprašanja, ali je sklepanje pogodb dopustno. V nadaljevanju pritožba opozarja na mogoče škodljive posledice slabitve javnih zavodov, če bi sodišče odločilo v prid pogodbi. Sodišče pa pritrjuje ravno temu, da se lekarniška dejavnost izvaja na tržni način.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja na relativne učinke pogodbe, sklenjene med toženima strankama, zaradi česar o pravnem interesu tožeče stranke že po definiciji ni mogoče govoriti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da morebitna ničnost pogodbe ne bi preprečila verifikacije lekarne, saj obstoj pogodbe ni pogoj za verifikacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je tožeči stranki že podrobno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ugotovitvena tožba ni sama sebi namen. Zato je procesna predpostavka zanjo obstoj pravnega interesa. Povedano glede na relativno učinkovanje obligacijskih pogodb še zlasti velja takrat, kadar tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, v kateri ni bila stranka. Ugotovitev ničnosti take pogodbe mora neposredno vplivati na pravni položaj tožeče stranke. Da obstaja pravni interes za ugotovitev ničnosti, pa je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za ugotovitveno tožbo, kakršno je vložila, nima pravnega interesa, pravilen.

Predmet sporne pogodbe je bila ureditev razmerij med toženkama glede opravljanja lekarniške dejavnosti druge toženke na območju prve toženke. Samo na podlagi te pogodbe druga toženka še ne more začeti z opravljanjem sporne dejavnosti, saj mora pred tem pridobiti ustrezno odločbo ministrstva, pristojnega za zdravstvo, v postopku verifikacije lekarne. Če bi držale trditve iz tožbe, da je za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju prve toženke izključna pristojna tožeča stranka, druga toženka lekarne na območju občine ne bi mogla verificirati(1) in to ne glede na to, ali sporna pogodba velja ali ne (v tem primeru tožeča stranka že zato ne bi imela pravnega interesa za tožbo). Kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izključna pravica izvajanja dejavnosti ni določena niti v koncesijski pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in prvo toženko, niti v ZLD. V pristojnosti lokalne skupnosti je, da se odloči, na kakšen način se bo na njenem območju izvajala javna služba lekarniške dejavnosti(2). Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Drugačno stališče v pritožbi ni pravilno in je v nasprotju že z določbami ZLD, po katerih lahko lekarniško dejavnost opravljajo javni zavodi in koncesionarji in o izključnosti ni govora(3). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da z odločitvijo o zavrženju tožbe, ker niso podane vse procesne predpostavke zanjo, sodišče prve stopnje ni ničesar odločilo o veljavnosti sporne pogodbe, še najmanj pa je s svojo odločitvijo pritrdilo, da se lekarniška dejavnost lahko izvaja na pridobitni način.

Prav tako ni podana očitana kršitev postopka. Teorija(4) in sodna praksa(5)

se je že večkrat izrekla, da v primeru, ko nasprotna stranka opozori na pomanjkljivosti v (sicer popolni) tožbi, sodišču ni potrebno dodatno opravljati materialnega procesnega vodstva. Ustavna odločba, na katero se tožeča stranka sklicuje, pa primera, ko bi na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka, ne obravnava.

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izgubila, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 842, 29 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

---

op. št. 1: Glede na to, kdo je lahko predlagatelj postopka verifikacije (32. člen Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti)

op. št. 2: Občina bi lahko na primer razpisala koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti in to ne glede na to, da je v ta namen že ustanovila javni zavod.

op. št. 3: Nenazadnje je splošno znano, da lekarniško dejavnost na območju nekaterih občin izvajajo tako javni zavod kot zasebniki.

op. št. 4: N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 592

op. št. 5: Na primer odločba VS RS III Ips 35/2012