9. člen ZLD-UPB1

Ne ZLD in ne ZZDej ne izključujeta sočasnega delovanja lekarn ali podružnic lekarn, ki so ustanovljene kot javni zavod ali je zanje dodeljena koncesija, če so ustanovljene oziroma je zanje dodeljena koncesija na območjih, ki se prekrivajo. Tožnik se moti, ko meni, da širitev lekarniške mreže, če se za to pokaže potreba (prebivalstva, zdravstvenih zavodov, idr.), ni več možna, saj zakon ne samo da daje tako možnost, temveč tudi nalaga državi ali lokalni skupnosti, da ustrezno postopa, če se izkaže, da je za širitev lekarniške mreže izkazan javni interes. Člen 10 in 15 ZLD pa res ne dopuščata delovanja javnega zavoda ali koncesionarja na območju, za katerega (javni zavod) ni bil ustanovljen oziroma ki ni določeno v odločbi o podelitvi koncesije, za kar pa v tem primeru ne gre.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Po presoji sodišča tožnik z omenjenimi navedbami svojega pravnega interesa v obravnavani zadevi ni izkazal. V obravnavani zadevi namreč toženka odloča o vlogi stranke z interesom za verifikacijo Lekarne Log Postojna. Toženka je tako pri odločanju dolžna upoštevati materialni predpis, to pa je v konkretnem primeru ZLD. Ob upoštevanju navedenega materialnega predpisa je toženka dolžna odločiti ali vlagatelj – stranka z interesom izpolnjuje pogoje za verifikacijo omenjene lekarne. Tožnik z zatrjevanjem, da je sam dosti prej kot stranka z interesom vložil pri toženki vlogo za verifikacijo lekarne v Postojna in da toženka o njegovi vlogi še vedno ni (pozitivno) odločila, zaradi česar naj bi imel pravico do sodelovanja v predmetnem postopku, ne izkazuje pravne koristi v predmetnem postopku. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Take koristi tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, s tem pa v tem postopku ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi.

Javni zavod lahko opravlja lekarniško dejavnost le na območju občine ali mesta, ki ga je ustanovila. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je tožnik kot javni zavod, ustanovljen za območje Mestne občine B., stvarnopravno legitimiran za verifikacijo lekarne na območju Občine A. Tako tožnikovo stališče ni pravilno.

Tožnica je upravičena do vložitve vloge za verifikacijo lekarne oziroma podružnice le, če je v skladu z ZLD upravičena do opravljanja lekarniške dejavnosti na predmetnem območju. V primeru lekarniške podružnice je zato ustrezno dovoljenje pristojnega občinskega organa (22. člen ZLD) nujna sestavina vloge. Vlagatelj namreč z njim izkaže upravičenje do opravljanje lekarniške dejavnosti, kar je po povedanem pogoj, da je vlogo sploh mogoče obravnavati (prvi odstavek 66. člena ZUP). Vlogo, ki ji ni priloženo tako dovoljenje, je torej treba šteti za nepopolno, kar po prvem odstavku 67. člena ZUP pomeni, da je ni dovoljeno zavreči, temveč je treba stranki omogočiti, da jo ustrezno dopolni.

Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje.

Tožnik kot javni zavod, ki že opravlja lekarniško dejavnost na določenem območju, nedvomno ni stvarnopravno legitimiran za odprtje nove lekarne na drugem območju, za katerega ni bil ustanovljen, saj mu ta pravica ne pripada, kar posledično tudi pomeni, da ni stvarnopravno legitimiran za vložitev vloge s tako zahtevo, kot jo je v tem postopku. Upravni organ pri obravnavanju vsake vloge uvodoma ugotoviti, ali je podana stvarna legitimacija stranke za vložitev določene vloge (129. člen ZUP), kar je toženka tudi storila v obravnavanem primeru.

Upravni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V konkretnem primeru organ temu stališču, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka. Vezanost organa na stališče sodišča sicer ni absolutna, vendar pa morajo biti podani utemeljeni razlogi za takšno odločanje po načelu zakonitosti, kar mora organ tudi navesti v svoji odločitvi.

Tožničine vloge toženka ne bi smela zavreči iz razloga, ker tožnica ni upravičena oseba oziroma ker nima stvarne legitimacije v smislu 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnica namreč lahko vloži vlogo za verifikacijo nove lekarne oziroma podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine. Toženka pa tudi ni imela zakonite podlage, da bi vlogo zavrgla zato, ker je tožnica ni ustrezno dopolnila. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, da bi toženka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP.