10. člen ZLD-UPB1

Lekarno in podružnico lekarne lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko le na območju občine, s katero je v koncesijskopravnem razmerju, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta lahko koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, s katero je v koncesijskopravnem razmerju) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.

10. člen ZLD-1, določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati podružnica in postopke ustanovitve podružnice v občini, ki ni ustanoviteljica lekarne, kar po oceni sodišča ne pušča nobenega dvoma, da gre v predmetni zadevi za upravno zadevo iz 2. člena ZUP, zato bi moral organ v obravnavani zadevi tožničino vlogo obravnavati kot vlogo v upravnem postopku in z njo ravnati v skladu z določbami ZUP.

Z obravnavano vlogo je tožnica zahtevala izdajo dovoljenja za podružnično lekarno. ZLD-1 v tretjem odstavku 10. člena določa, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva (za zdravje - op. sod.). Iz navedene določbe izhaja, da se za poslovanje podružnične lekarne izda dovoljenje in da o njem odloča občina, ki pred tem pridobi predpisana predhodna mnenja oziroma soglasja. Da gre za upravno zadevo izhaja že iz tega, da se o zadevi izda dovoljenje. Ko pa gre za odločanje o tem, da se nekomu nekaj dovoli, to pomeni, da gre za postopek, ki se začne na zahtevo oziroma na podlagi vloge stranke.

Ne ZLD in ne ZZDej ne izključujeta sočasnega delovanja lekarn ali podružnic lekarn, ki so ustanovljene kot javni zavod ali je zanje dodeljena koncesija, če so ustanovljene oziroma je zanje dodeljena koncesija na območjih, ki se prekrivajo. Tožnik se moti, ko meni, da širitev lekarniške mreže, če se za to pokaže potreba (prebivalstva, zdravstvenih zavodov, idr.), ni več možna, saj zakon ne samo da daje tako možnost, temveč tudi nalaga državi ali lokalni skupnosti, da ustrezno postopa, če se izkaže, da je za širitev lekarniške mreže izkazan javni interes. Člen 10 in 15 ZLD pa res ne dopuščata delovanja javnega zavoda ali koncesionarja na območju, za katerega (javni zavod) ni bil ustanovljen oziroma ki ni določeno v odločbi o podelitvi koncesije, za kar pa v tem primeru ne gre.

Tožnica je upravičena do vložitve vloge za verifikacijo lekarne oziroma podružnice le, če je v skladu z ZLD upravičena do opravljanja lekarniške dejavnosti na predmetnem območju. V primeru lekarniške podružnice je zato ustrezno dovoljenje pristojnega občinskega organa (22. člen ZLD) nujna sestavina vloge. Vlagatelj namreč z njim izkaže upravičenje do opravljanje lekarniške dejavnosti, kar je po povedanem pogoj, da je vlogo sploh mogoče obravnavati (prvi odstavek 66. člena ZUP). Vlogo, ki ji ni priloženo tako dovoljenje, je torej treba šteti za nepopolno, kar po prvem odstavku 67. člena ZUP pomeni, da je ni dovoljeno zavreči, temveč je treba stranki omogočiti, da jo ustrezno dopolni.

Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje.

Upravni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V konkretnem primeru organ temu stališču, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka. Vezanost organa na stališče sodišča sicer ni absolutna, vendar pa morajo biti podani utemeljeni razlogi za takšno odločanje po načelu zakonitosti, kar mora organ tudi navesti v svoji odločitvi.

Tožničine vloge toženka ne bi smela zavreči iz razloga, ker tožnica ni upravičena oseba oziroma ker nima stvarne legitimacije v smislu 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnica namreč lahko vloži vlogo za verifikacijo nove lekarne oziroma podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine. Toženka pa tudi ni imela zakonite podlage, da bi vlogo zavrgla zato, ker je tožnica ni ustrezno dopolnila. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, da bi toženka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP.