VSK sklep I Kp 47610/2015

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženi I.U. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še po vloženi obtožnici, obdolženi M.F. pa je pripor po vloženi obtožnici podaljšalo iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Proti takemu sklepu sta vložila pritožbi zagovornik obdolžene I.U. in zagovornica obdolžene M.F.. Zagovornik I.U. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora z dne 9.5.2016 zavrne in pripor obdolženki odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornica obdolžene M.F. navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženki pripor odpravi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Oba pritožnika trdita, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolženi I.U. in obdolženi M.F. podaljšalo pripor po vloženi obtožnici, čeprav slednji obtožnice še nista prejeli oziroma jima ni bila vročena in ne vesta česa sta obdolženi, zato smiselno uveljavljata kršitev pravice do obrambe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata pritožnika prav, da sodišče prve stopnje po prejemu obtožnice 10.5.2016 ni ravnalo v skladu s prvim odstavkom 273. člena ZKP, ki določa, da se obtožnica vroči obdolžencu, ki je v priporu v 24-ih urah po prejemu. Prav torej imata, da obtožnica obdolženi I.U. in obdolženi M.F. ni bila vročena v navedenem roku, ampak šele 26.5.2016 oziroma 27.5.2016 (odredba za vročitev obtožnice pa ima datum 23.5.2016) kot potrjujejo spisovni podatki, torej po preteku pritožbenega roka zoper izpodbijani sklep. Pritožnika pa nimata prav, da je bila s tem zagrešena tako huda kršitev kazenskega postopka, ki bi zahtevala ugoditev pritožbam in izpustitev obdolženk na prostost oz., da je bila s tem kršena pravica do obrambe obdolženk, ki bi imela relevanten vpliv na pravilnost izpodbijanega sklepa. Dejstvo namreč je, da so očitki, ki so naslovljeni na obe obdolženki v vloženi obtožnici povsem enaki tistim, ki so opisani v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave z dne 20.1.2016, glede katerih je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. II Kr 47610/2015 z dne 15. marca 2016, ko je obema obdolženkama podaljšalo pripor do 16.5.2016, ugotovilo, da dokazi izvedeni v preiskavi teh niso omajali. Očitki naslovljeni na obdolženki so vseskozi in od začetka enaki, z njimi sta bili seznanjeni in zagotovljena jima je bila pravica, da se teh očitkov branita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi dokazi izvedeni po datumu zgoraj navedenega sklepa Vrhovnega sodišča R Slovenije ne predstavljajo take spremembe okoliščin, ki bi relevantno vplivale na pravilnost odločitve o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, čeprav imata pritožnika prav, da se v spisu nahajajo tudi dokazi, ki jih izpostavljata v pritožbah, ki niso obremenilni za obdolženki. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je še vedno podan utemeljen sum, da sta obdolženki storili kaznivo dejanje glede katerega je bila uvedena in opravljena preiskava in po opravljeni preiskavi vložena obtožnica. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in tudi Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu, sodišče, ko odloča o podaljšanju pripora, ne ocenjuje dokazov oziroma ne presoja nasprotujočih si dokazov, temveč ugotavlja, ali so v spisu podatki in dokazi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so ti dokazi v obravnavani kazenski zadevi zbrani in samo dejstvo, da so zbrani tudi nasprotujoči dokazi ter odgovor, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je presoja nasprotujočih si dokazov prepuščena sodišču na glavni obravnavi, ne pomeni ravnanja v nasprotju z načelom enakosti orožij iz prvega odstavka 16. člena ZKP, kot trdi zagovornik obdolžene I.U. v pritožbi. Isti pritožnik trdi, da vsebina povzetih dokazov kot izhajajo iz točke 7 do 10 izpodbijanega sklepa ne daje podlage za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, vendar se pritožbeno sodišče s to trditvijo ne strinja, čeprav ima pritožnik prav, da posamičen dokaz oziroma posamična okoliščina sama zase (res) ne daje podlage zatako sklepanje. Videti je namreč potrebno celokupnost teh dokazov, ti pa po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da sta obdolženki storili očitano kaznivo dejanje še vedno podan. Posamezni na obdolženki naslovljeni očitki so bili že podrobneje analizirani v sklepu o uvedbi preiskave z dne 20.1.2016, konkretneje za obdolženo I.U. na 15. in 16. strani sklepa o uvedbi preiskave, glede obdolžene M.F. pa na 16. strani sklepa o uvedbi preiskave, kar je izpodbijani sklep ponovil v 6. do 11. točki izpodbijanega sklepa, v 11. točki tudi glede delovanja obdolženk v okviru hudodelske združbe. Drži, da so bivša in še sedaj zaposlena dekleta zaslišana v preiskavi zanikale očitke naslovljene na obe obdolženki, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da te izpovedbe niso očitno take, da bi omajale utemeljenost suma, ki izhaja že iz drugih dokazov, kar je bilo (že) podrobno analizirano v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ter tudi v izpodbijanem sklepu.

Zagovornik obdolžene I.U. ocenjuje, da iz izpodbijanega sklepa izhaja „popolno nerazumevanje vsebine delovanje nočnih klubov pri nas in v tujini“, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje vsebine delovanja nočnih klubov pri nas in v tujini na splošno, ampak za konkretno vsebino delovanja nočnih klubov E.N. v N., L.R. v S. in P.R. v R., v okviru katerih se obdolženkima očita delovanje skupaj s preostalimi soobdolženci, ki presega zakonito delovanje oziroma utemeljeno kaže na delovanje hudodelske združbe na način in z delitvijo vlog kot se očita v vloženi obtožnici (ki je enaka uvedeni preiskavi s sklepom z dne 20.1.2016).

Zagovornica obdolžene M.F., kot že zgoraj navedeno, nima prav, da ni več podan utemeljen sum, da je ta obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje. Res je, da sodišče v izpodbijanem sklepu posamično ne navaja izsledkov izvajanih prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in nadzora elektronskih komunikacij ter zbranih obvestil in ostalih podatkov pridobljenih s strani policije, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zato, ker se glede tega v preiskavi ni nič spremenilo in je stanje še vedno tako, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 20.1.2016, kjer so ti ukrepi in izsledki podrobno navedeni ter so jih trije tajni delavci, ki so v obravnavani zadevi delovali v predkazenskem postopku in koordinator F., zaslišani kot priče v preiskavi v celoti potrdili.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je pri obdolženi I.U. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri obdolženi M.F. pa poleg pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi priporni razlog begosumnosti. Te okoliščine je sodišče prve stopnje obrazložilo v 12. točki izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno utemeljevati, kot zmotno meni zagovornica obdolžene M.F., zakaj pri soobdolženi B. ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj navedena obdolženka ni v priporu, obdolžena M.F. pa je, zato se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo na okoliščine, ki se nanašajo na prej navedeno obdolženko. Dejstvo, da je obdolžena M.F. prejela odpoved in da v nočnem klubu E. ne dela več, kar izpostavlja obdolženkina zagovornica v pritožbi, nista okoliščini, ki bi omajali realnost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri tej obdolženki, saj tem okoliščinam stojijo nasproti okoliščine, ki jim je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen in se od zadnjega sklepa o podaljšanju pripor (s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 15.3.2016) niso spremenile, enake so tudi tiste okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na begosumno nevarnost te obdolženke.

Sodišče prve stopnje je tudi razumno obrazložilo zaključek, da je podaljšanje pripora neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi (glede ponovitvene nevarnosti obdolženk) in uspešne izvedbe kazenskega postopka (glede begosumne nevarnosti obdolžene M.F.). Oba pritožnika to oceno izpodbijata, vendar neutemeljeno. Zagovornik obdolžene I.U. v tej zvezi pravilno sklepa, da se zaključek sodišča prve stopnje, da je podaljšanje pripora neogiben ukrep za uspešno izvedbo kazenskega postopka, nanaša le na obdolženo M.F., vendar pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre za kazniva dejanja, s katerim je ogroženo predvsem zdravje ljudi, to je oškodovank in posledično tudi koristniku spolnih uslug, zato oba pritožnika ne moreta izpodbiti zaključka, da je podaljšanje pripora neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi.

Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora (glede na obsežnost in zahtevnost obravnavane kazenske zadeve tudi z vidika trajanja pripora), zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, saj pritožnika odločilnih okoliščin nista mogla izpodbiti (tretji odstavek 402. člena ZKP).