VSL sklep II Cp 301/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo nujno pot v korist parcele 2/14, k. o. ..., ki je v lasti predlagateljice, v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, pri čemer poteka po trasi, kot je razvidna iz izvedenskih mnenj, ki so sestavni del sklepa (II. in III. točka izreka). Nujno pot je sodišče dovolilo z vsemi vozili (IV. točka izreka), predlagateljici v korist prve nasprotne udeleženke naložilo plačilo nadomestila v znesku 3.793,00 EUR (V. točka izreka) ter sklenilo, da stroške postopka trpi predlagateljica (VI. točka izreka).

2Prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: nasprotna udeleženka) v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je v postopku navajala povsem realne in argumentirane razloge, da se nujna pot določi drugje. Sodišče razlogov, zakaj trasa po ponujenih možnostih ni možna, ni navedlo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. V zvezi s prvo možnostjo opozarja na načelo pravičnosti iz 12. člena SPZ in navaja, da si je družina S. medsebojno razdružila nepremičnine, potem pa s pravnimi posli razpolagala tako, da je del nekdanje parcele sedaj v njeni lasti. Opozarja na judikat Rž 233-60 Kor. sodišča v Zagrebu z dne 1. 6. 1960, da bi se morala trasa nujne poti primarno iskati po nekdaj skupni parceli. Povedano drugače: preden so pravni predniki predlagateljice del zemljišča odtujili nasprotni udeleženki, bi morali poskrbeti za dostop do javnega cestnega omrežja; če niso, mora sodišče traso primarno določiti po še obstoječem delu njihove parcele, kar je v tej zadevi vsekakor mogoče. Sodišče ni navedlo nobenih argumentov, ali je po tej varianti poleg posega v zunanjo ureditev in funkcionalno zemljišče še kak drug razlog, da bi se trasa tu ne mogla ustanoviti. Tudi izvedenec na pomisleke ni prepričljivo odgovoril. Predlagateljičini hčerki sta postavili vsaka svojo zgradbo, sedaj pa to predstavlja oviro za traso, kar je v nasprotju z že navedenim judikatom. Končno je razdalja med objektoma taka, da bi bila trasa kljub vsemu mogoča. Glede druge možnosti se sprašuje, zakaj ni možna, če obstoječa trasa že sedaj tam deloma poteka. Tudi v zvezi s to možnostjo od izvedenca ni dobila odgovora. Mnenje občine ne more imeti vpliva, saj je logično, da vsaka na novo ustanovljena trasa pomeni obremenitev za nepremičnino, na kateri je ustanovljena. Tudi sprememba namembnosti iz kmetijskega zemljišča v pot ne more vplivati. Sklepno dodaja, da se nova trasa v celoti seli na njeno nepremičnino, torej bo odslej še bolj obremenjena. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Predlagateljica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki za redno rabo nima potrebne povezave z javno cesto (88. člen SPZ). Med strankama ni bilo sporno, da je skušala predlagateljica v predhodnem pravdnem postopku po trasi, po kateri sedaj predlaga ustanovitev nujne poti, izposlovati služnost. To ji ni uspelo in njen zahtevek je bil po vseh pravnih podlagah zavrnjen (priloga A 16). Med strankama tudi ni sporno, da predlagateljičina parcela dostopa do javne ceste nima. Da jo rabi, ji nasprotna udeleženka ne odreka, trdi pa, da sta za njen potek obstojita dve boljši možnosti, ki ju je res, kot pravi v pritožbi, konkretno predstavila in svoja stališča dejstveno in tudi materialnopravno utemeljila. Vendar pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je možnost, ki jo je v predlogu ponudila predlagateljica, najboljša od vseh, zato je izbira sodišča prve stopnje pravilna.

6Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa glede razlogov o drugi in tretji možnost. Pritožbena zahteva, ki meri na to, da bi moral sklep vsebovati vzporedno in izčrpno primerjavo vseh obstoječih možnosti, je pretirana. Sodišče prve stopnje mora ugotoviti dejansko stanje, nato pa med več možnostmi izbrati tisto, za katero oceni, da lahko njeno izbiro materialnopravno utemelji, upoštevaje pri tem prvi in drugi odstavek 89. člena SPZ, ter za svojo odločitev navesti razloge. Sodišče prve stopnje je glede izbrane trase to storilo, obenem pa iz sklepa izhajajo zadostni razlogi, da sta drugi dve možnosti slabši.(1) Absolutno bistvena kršitev torej ni podana.

7Sodišče je jasno, nepristransko in na podlagi ogleda in izvedeniških mnenj ocenilo, da je najprimernejša pot, ki poteka po trasi, ki sta jo vrisala sodna izvedenca, in to tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo načelo sorazmernosti in našlo takšno sorazmerje, da vse kolidirajoče pravice (v tem primeru sosedske lastninske pravice) sobivajo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ustanovljena nujna pot za nasprotno udeleženko ne predstavlja nesorazmerne obremenitve, pri tem pa je kot ključno upoštevalo dejstvo, da gre pri tej trasi za že obstoječo in utrjeno pot, ki se uporablja že desetletja – tretji odstavek na 10. strani obrazložitve). Tudi po oceni pritožbenega sodišča z izpodbijano odločitvijo uporaba nepremičnin nasprotne udeleženke ne bo onemogočena ali pretirano obremenjena.

8Nadalje je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri pojasnilo, zakaj sta drugi dve možnosti slabši od izbrane. Po oceni pritožbenega sodišča med izbrano in preostalima možnostma namreč obstajajo tako velike razlike, da dvoma o pravilnosti izbire niti ne more biti. Že vpogled v stanje v naravi, kot je razvidno iz fotografij v izvedenskem mnenju (list. št. 120 za izbrano in list. št. 121 za tretjo možnost), kaže, da je izbira sodišča prve stopnje prava. Sicer pa sta tudi postavljena izvedenca podala jasne, logične in prepričljive razloge, zakaj možnosti, ki jih je ponudila nasprotna udeleženka, niti nista primerni. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da izvedenca na pripombe strank nista podala jasnih in konkretnih odgovorov – to sta vsekakor storila, nestrinjanje z odgovori pa ne vzpostavlja očitanih kršitev postopka(2).

9Sodišče prve stopnje je pravilno pretehtalo, da ustanovitev nujne poti po že obstoječi poti predstavlja manjši poseg v lastninsko pravico obremenjenke, kot bi ga predstavljala prestavitev trase v celoti na travnik (kjer je doslej sicer že delno potekala in ki je v lasti drugega nasprotnega udeleženca), pri čemer bi to terjalo tudi spremembo namembnosti tega zemljišča. Za pritožbeno zahtevo, naj se travnik spremeni v pot, pri čemer tik ob tem že poteka pot (po pritožničini parceli), je težko najti razumen odgovor. Seveda bi bila prestavitev trase s parcele nasprotne udeleženke na parcelo tretjega zanjo bolj ugodna, vendar gre pri določitvi nujne poti za tehtanje v okviru načela sorazmernosti. Navedeno pravilo je odsev socialne vezanosti in tehtanja vseh nepremičninskih interesov, in to je v izpodbijanem sklepu ustrezno pretehtano. Kvadratura nujne poti in kako to vpliva na eno ali drugo parcelo, sama po sebi prav tako ne more biti odločilen kriterij, kot morda zmotno meni pritožnica. Da se je obseg dosedanje poti z ustanovitvijo nujne poti v celoti prestavil na parcelo nasprotne udeleženke, pa ni posledica pristranskega ravnanja sodišča, kot namiguje pritožnica, temveč dejstva, da je obseg dosedanje poti z izpodbijanim sklepom zožen (glej skico izvedenca na list. št. 204 v spisu).

10Še bolj nerazumna je pritožbena zahteva po ustanovitvi nujne poti po trasi med zgrajenima objektoma, razvidnima s fotografij na list. št. 121. Ob kakšnih dejanskih okoliščinah je bilo zavzeto pravno stališče v judikatu, ki ga izpostavlja pritožnica, ni jasno. Gre zgolj za izsek sodne odločbe iz leta 1960, ki mu pritožbeno sodišče ne pripisuje take kakovosti, kot si to želi pritožnica. Upoštevaje veljavno zakonodajo je sodišče prve stopnje pretehtalo vse okoliščine primera in v skladu z že izpostavljenimi načeli tega postopka izbralo najboljšo možnost. Slediti izpostavljenemu judikatu in nujno pot ustanoviti „ne glede na obstoječe ovire“ bi glede na mnenje izvedenca pomenilo (vsaj delno) rušenje obstoječih objektov in spremembo zunanje ureditve, torej bistveno hujši poseg v lastninsko pravico(3), varovano v 33. členu Ustave RS, kot jo predstavlja ustanovitev služnosti po nepremičnini nasprotne udeleženke.

11V zvezi z odmerjeno višino nadomestila pritožnica v pritožbi ne podaja nobenih trditev.

12Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 146. člena ZNP, po katerem v postopku za določitev nujne poti stroške (vselej) trpi predlagatelj. Predlagateljica zato sama krije svoje stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, nasprotna udeleženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj stališče Višjega sodišča v sklepu II Cp 3311/2015 z dne 10. 2. 2016: Traso nujne poti določi in jo obrazloži sodišče v sklepu, potem ko opravi vsebinsko presojo, upoštevaje konkretno ugotovljene dejanske okoliščine in strokovno mnenje izvedenca gradbene stroke. Sestavni del sklepa je skica z grafičnim oziroma geodetsko tehničnim prikazom poteka trase poti. Izvedenec geodetske stroke jo izdela po navodilu sodišča. Udeleženci pa se o njej lahko izjavijo v pritožbi zoper izdani sklep.

Op. št. (2): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3311/2015 z dne 10. 2. 2016, sklepni del 6. točke obrazložitve.

Op. št. (3): To traso je nasprotna udeleženka predlagala po parcelah 2/4, /13 in /10, ki so v lasti J. S., sicer hčerke predlagateljice, in po parcelah 5/2 in 2/7, ki so v lasti druge hčerke predlagateljice D. L. in njenega moža.