VSL sodba I Cp 1993/2015

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v izpodbijanem delu I. točke izreka (v delu, kjer so določeni deleži) tako, da sta deleža pravdnih strank enaka (vsak do ½)

- v III. točki izreka tako, da mora toženka tožniku povrniti 2.381,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti

II. Sicer se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (glede ugotovitve, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje in zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 479,46 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Tožnik sam krije stroške odgovora na toženkino pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da stanovanje na naslovu U. (posamezni del št. 000 v stavbi št. 000 k. o. ...) predstavlja skupno premoženja in toženke, pri čemer znaša delež toženke 7/10, delež tožnika pa 3/10. Zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na način, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist toženca do ½, je zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.046,07 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnik se ne strinja z dokazno oceno in materialnopravnimi naziranji sodišča v zvezi z deleži na skupnem premoženju. Stanovanje je bilo dokončno odplačano v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Ni nobenega prepričljivega dokaza, da se je dokončno plačilo stanovanja izvršilo iz sredstev toženkine matere. Izpisek plačil z dne 17. 7. 2009 je le izpis prejemnika obrokov Občine K., ne dokazuje pa dejanskega plačnika. Pripis „mama“ je ročno zapisan s strani toženke. Ni res, da tožnik ni zanikal, da bi denar za nakup stanovanja prispevala toženkina mati, kar izhaja tudi iz vloge z dne 9. 5. 2012. Tudi, če bi držala ugotovitev, da je toženkina mati prispevala sredstva za dokončno poplačilo obrokov, to ne bi moglo vplivati na velikost deležev. Toženka je podala le ugovor izključne lastnine, ni pa ugovarjala višjega deleža na skupnem premoženju. Ves čas postopka je vztrajala, da stanovanje spada v njeno posebno premoženje, te trditve pa sodišče ne bi smelo šteti tudi kot ugovor zoper v tožbi zatrjevan delež na skupnem premoženju. Tudi če bi bilo plačilo toženkine matere izkazano, ga ne bi bilo mogoče upoštevati kot prispevek k povečanju deleža toženke, ker zatrjevani prispevek 2.958,55 EUR oziroma 3.600,00 EUR glede na celotno vrednost stanovanja (približno 60.000,00 EUR) in glede na celovito premoženjsko situacijo pravdnih strank v razdobju skoraj 20-letnega skupnega bivanja vrednostno ne predstavlja očitno nesorazmernega prispevka. Tožnik zato izpodbija tudi zaključek sodbe, da je znesek 2.985,55 EUR predstavljal 41,23% celotne kupnine. Nazadnje še opozarja, da je treba morebitne prispevke toženkine matere upoštevati v korist obeh strank.

4Toženka se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala že leta 1992. To, da so ju prijatelji, znanci in sorodniki srečevali skupaj in so se medsebojno tudi obiskovali, ne zadošča za obstoj pravno priznane izvenzakonske skupnosti. Subjektivno je toženka dojemala zvezo s tožnikom kot izvezakonsko skupnost od tedaj, ko sta prihajala na delo iz istega naslova in se tudi vračala po zaključenem delu skupaj na isti naslov. Prej se je tožnik na delo odpravljal od svoje matere, kamor se je tudi vračal vsakodnevno po zaključenem delu. Tožnik je razmerje s toženko eventualno morda še kasneje začel subjektivno dojemati kot izvezakonsko skupnost, saj je ves čas zavračal njene pobude za sklenitev zakonske zveze, stalno bivališče pa je na istem naslovu kot toženka prijavil šele leta 2002. Sodišče se brez resne osnove sklicuje na izpoved sina toženke in zavrača izpoved njene hčerke. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da je imel tožnik višje prihodke od toženke, poleg tega je toženka od matere ves čas prejemala finančno pomoč. Mati ji je dajala denar tako za vsakodnevne stroške kot za plačevanje obrokov kupnine. Sodišče prve stopnje napačno sklepa, da za nakup predmetnega stanovanja, razen za končno poplačilo, toženki ni dala denarja njena mati. Krediti, ki jih je najemal tožnik, niso bili namenjeni za plačilo kupnine, ampak za druge namene.

5V odgovoru na tožnikovo pritožbo toženka nasprotuje njegovim pritožbenim navedbam in vztraja pri svojih trditvah in še pojasnjuje, da je ugovarjala tudi višji delež na skupnem premoženje, ne le izključne lastnine.

6V odgovoru na pritožbo toženke tožnik pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obstoja izvenzakonske skupnosti in poudarja okoliščino, da je bilo stanovanje odplačano v času trajanja izvenzakonske skupnosti, pri čemer dejstvo, da je bila tožnica nosilka stanovanjske pravice ne predstavlja pomembnega dejstva.

7Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena

8Sporno stanovanje je bilo po privatizacijskih določbah SZ kupljeno s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 9. 1994(1) in dokončno odplačano v letu 2006. Tožnik je zahteval ugotovitev, da gre za skupno premoženje, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka, toženka pa je trdila, da je stanovanje njeno posebno premoženje. Te trditve je utemeljevala s tem, da letu 1994 izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama še ni obstajala in da so bili tako avans kot obroki in znesek za dokončno poplačilo plačanih iz sredstev njene matere.

Glede obstoja izvenzakonske skupnosti

9Zaključek sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala že v letu 1992, torej tudi v času nakupa stanovanja (1994), je rezultat prepričljive in popolne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne more omajati. Na podlagi zaslišanja strank in številnih prič, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo obstoj vseh elementov, ki so potrebni za izpolnitev pravnega standarda izvenzakonske skupnosti (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Ne drži pritožbeni očitek, da je dokazni postopek pokazal le, da se pravdni stranki poznata že skoraj vse življenje, da sta bila sodelavca in da sta živela blizu in da zato ni presenetljivo, da so ju znanci in sorodniki srečevali skupaj, kar pa ne zadošča za obstoj pravno priznane izvenzakonske skupnosti. Priče niso povedale le, da so ju srečevale skupaj, ampak da sta že najkasneje leta 1992 živela skupaj (to sta potrdila celo sin in stric toženke), nekatere priče pa so začetek njunega skupnega bivanja povezovale celo (že) z letom osamosvojitvene vojne. Dojemali so ju kot zakonca (npr. priči N. in P.), partnerja oziroma, da sta živela „povsem običajno, kakor živita dva skupaj“ (priča T.) itd. Prijava stalnega bivališča nima takšne teže, kot si želi pritožnica in tudi njeno subjektivno povezovanje začetka obstoja izvenzakonske skupnosti s časom, ko sta s tožnikom odhajala na delo iz skupnega naslova, ni odločilnega pomena. Očitek pritožbe, da sodišče ni sledilo izpovedi njene hčere, je neutemeljen. Sodišče je njeno izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo, za kar je imelo podlago v dejstvu, da je hči začetek obstoja izvenzakonske skupnosti umestila še v kasnejše obdobje kot sama toženka.

Glede deležev na skupnem premoženju

10Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je toženka sporno stanovanje odkupila v času trajanja izvenzakonske skupnosti in da je bilo dokončno odplačano leta 2006, še pred razpadom skupnosti (2009). V nadaljevanju je ugotavljalo deleže pravdnih strank na stanovanju. Po oceni izvedenih dokazov (zlasti glede vira financiranja kupnine oziroma obrokov) je zaključilo, da je toženka iz posebnega premoženja (darilo matere) prispevala 40% kupnine in posledično določilo, da je delež tožnika 3/10, toženke pa 7/10. Pritožbeno sodišče mora najprej odgovoriti na tožnikov pritožbeni očitek, da je toženka v postopku ni ugovarjala višjega deleža na nepremičnini ampak podala le ugovor izključne lastnine.

11Po ustaljenem stališču sodne prakse(2) ugovor izključne lastnine ne vsebuje (podrednega) ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi. Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da toženka takšnega ugovora ni postavila. Ves čas postopka je trdila, da je bilo stanovanje kupljeno, ko izvenzakonska skupnost med strankama še ni nastala in da je bilo kupljeno z denarjem, ki ji ga je podarila mati, torej, da gre za njeno posebno premoženje. Tudi v vlogi z dne 8. 6. 2012(3) toženka te trditve ponovi (list. št. 133) in sicer, da „to stanovanje nikakor ni pridobljeno z delom v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, prav tako v času, ki ga zatrjuje tožnik, zunajzakonske skupnosti kot življenjske skupnosti ni bilo.“ Ne drži pritožbena trditev, da je toženka v omenjeni vlogi ugovarjala višji delež na skupnem premoženju, ko naj bi natančno obrazložila prihodke pravdnih strank, njuno premoženjsko stanje, izvor denarnih sredstev in prispevek v njunem skupnem gospodinjstvu. Te navedbe niso bile v funkciji utemeljevanja njenega nadpolovičnega deleža, ampak namenjene utemeljevanju njene izključne lastnine oziroma že večkrat prej ponovljenih trditev, da je njena mati prispevala za avans, obroke in dokončno poplačilo kupnine.

12Po povedanem bi moralo sodišče prve stopnje deleže na skupnem premoženju določiti v skladu z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR in ugotavljanje prispevka matere h kupnini ni bilo potrebno. S tem, ko je sodišče prve stopnje toženki ob ugovoru izključne lastnine prisodilo višji delež, je prekoračilo meje njenega ugovora (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je tožnik v pritožbi uveljavljal (tretji odstavek 350. člena ZPP). Ker gre za kršitev, ki jo lahko pritožbeno sodišče odpravi samo in brez razpisa obravnave, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta deleža pravdnih strank na spornem stanovanju enaka.

13Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja. Razlogi sodišča so navedeni v 54. točki obrazložitve in so tudi pravilni.

14Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sprememba sodbe je zahtevala novo odločitev o stroških vsega postopka. Tožnik je v pravdi v celoti uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato mu mora toženka povrniti potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer v znesku, kot ga je odmerilo že sodišče prve stopnje, to je 2.381,85 EUR(4). Tožnik je s pritožbo uspel le delno, zato mu mora toženka povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Tožnikov uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče ocenilo na 75%, zato mu mora toženka povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka, ki v celoti (upoštevaje tožnikovo oceno vrednosti izpodbijanega dela 12.000,00 EUR) znašajo 639,28 EUR (nagrada za postopek 504,00 EUR in 20 EUR po tar. št. 6002, oboje povečano za 22% DDV), ustrezen del pa 479,46 EUR. Tožnikovi stroški za odgovor na toženkino pritožbo niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Imetnica stanovanjske pravice je bila toženka.

Op. št. (2): Glej odločbe VS RS II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. II Ips 260/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 55/2010 z dne 18. 9. 2014, II Ips 191/2013 z dne 24. 10. 2013, II Ips 83/2014 z dne 5. 11. 2015 itd.

Op. št. (3): Na katero se toženka sklicuje v pritožbi in očitno pomotoma navaja datum 8. 6. 2014.

Op. št. (4): Tožnik same odmere stroškov v pritožbi ni izpodbijal in se ni strinjal le z oceno njegovega uspeha, toženka pa v pritožbi glede stroškovne odločitve očita le, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo DDV, ne nasprotuje pa sami odmeri (tožnikovih) stroškov.