VSL sodba VII Kp 18136/2013

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer potrebne izdatke obdolženca, potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice in sodno takso v znesku 360,00 EUR.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju obdolženega B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po drugem in prvem odstavku 285. člena KZ-1. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka, ki so nastali do 3.10.2015, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP pa mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegove zagovornice od prevzema pregona, to je 13.10.2015 dalje.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je odgovorila obdolženčeva zagovornica C. C., odvetnica v B., in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo in oškodovancu naloži v plačilo nadaljnje stroške kazenskega postopka.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in pregledu podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, jih pravilno ocenilo in sprejelo pravilne zaključke, da obdolžencu ni dokazan obtožbeni očitek, da je v ... odstranil tri mejnike zato, da bi preprečil in otežil dokazovanje v postopku ureditve meje med parcelama številka 1 in 2/2, k. o. X, last Č. Č., parcelo številko 3/1 k. o. X, last D. D., in parcelo številka 4/3 k. o. X, last občine ... Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, da nobena od prič ni potrdila, da je prav obdolženec odstranil mejnike, prav tako pa tega ne potrjuje noben drug dokaz. Domneva o izkazanem obdolženčevem motivu za takšno ravnanje, ker se ni strinjal z mejo in je zaradi tega sprožil upravni postopek, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da ne more z gotovostjo potrditi, da je navedene mejnike odstranil obdolženec, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za obsodilno sodbo, saj drugi odstavek 3. člena ZKP določa, da sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Morebitni motiv obdolženca pa prav gotovo ne more zadostovati za prepričanje o očitanem obdolženčevem ravnanju, zato pritožniki ne morejo uspešno izpodbiti presoje izpodbijane sodbe.

5Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da ni bilo zakonske podlage za izločitev uradnega zaznamka o izjavi obdolženca (kot osumljenca), ki je bil na policiji sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju pravilno ugotovilo, da obdolženec ni bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, zato ne gre za uradni zaznamek po šestem odstavku 148. člena ZKP, pač pa za izjavo osumljenca, ki jo je potrebno izločiti iz spisa. Ker v zapisniku ni bil zapisan odgovor obdolženca (takrat osumljenca), ali si bo vzel zagovornika ali se bo branil sam, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni bil poučen o svojih pravicah, zato pritožba odločitve sodišča prve stopnje o izločitvi uradnega zaznamka ne more uspešno izpodbiti. Ni mogoče slediti pritožbenemu izvajanju, da iz analize izpovedb zaslišanih prič, ki so bile navzoče pri dajanju obdolženčeve izjave izhaja, da je bil obdolženec seznanjen z očitkom in pravicami, ter da se je obdolženec „tej pravici odpovedal“. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe, da tudi po „ponovnih izpovedbah policista“, ki je opravil razgovor z obdolžencem kot osumljencem, ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil obdolženec pred dano izjavo poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V uradnem zaznamku namreč ni označeno (in med drugim zapisano), da je bil obdolženec kot osumljenec poučen o zagovorniku in tudi ne, da je izjavil, da zagovornika ne bo vzel, kot to navaja policist. Prav ima pritožba, da je policist E. E. zaslišan kot priča v ponovljenem sojenju izpovedal, da je obdolženca poučil o vseh pravicah, da sta šla po rubrikah v uradnem zaznamku, vendar je tudi izpovedal, da je izpolnil s podatki vse rubrike in, kar je očitno spregledala pritožba, da bi izjava, da (obdolženec kot osumljenec) ne bo vzel zagovornika, morala biti zapisana v uradnem zaznamku (zapisnik o glavni obravnavi z dne 13.10.2015, list. št. 102, druga stran). Ker to ni bilo zapisano, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obstaja vsaj dvom o tem, ali je bil obdolženec kot osumljenec pred podajo izjave, zapisane v uradnem zaznamku, pravilno poučen o svojih pravicah, čeprav je policist zatrjeval, da ga je poučil. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je neobrazložena dokazna ocena glede vprašanja ali je policist obdolženca opozoril na svoje pravice, saj je v tč. 10 sodbe njegova izpovedba zadovoljivo ocenjena. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je obdolženčev zagovor, da ni dobil ustreznega pouka, potrdila tudi njegova žena. Ni mogoče zanikati pritožbene trditve, da je bila njena izpovedba v določenih delih nekonsistentna, vendar je bila glede pouka ves čas dovolj prepričljiva, zato pritožnik ne more biti uspešen s trditvami o njeni neprepričljivosti. Nenazadnje je tudi policist, ki je bil v tem postopku dvakrat zaslišan, prvič povedal, da so bili pri dajanju osumljenčeve izjave prisotni še njegova žena, sin in hči, v ponovnem sojenju pa je izpovedal, da sta bila prisotna samo žena in sin. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodbe, da uradnega zaznamka ni mogoče šteti za uradni zaznamek po šestem odstavku 148. člena ZKP, ki se ga iz spisa ne izloči, pač pa, gre za izjavo osumljenca, ki jo je dal predno je bil poučen o svojih pravicah, zato jo je potrebno izločiti.

6Pravno zmotno je naziranje pritožbe, da je UZ o razgovoru z osumljencem, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, dokaz, na katerega se lahko opre sodba. Takšna izjava osumljenca pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi, gre torej za dokaze v spoznavnem pomenu, ne pa v formalnem smislu (Zakon o kazenskem postopku v komentarjem, mag. Štefan Horvat, stran 313). Glede na navedeno, tudi v primeru, če uradni zaznamek ne bi bil izločen, ne bi bilo mogoče graditi dokazne ocene na vsebini obdolženčeve izjave dane policistom, ker je obdolženec na glavni obravnavi storitev očitanega mu kaznivega dejanja zanikal. V nasprotju s spisovnimi podatki pa je pritožbena navedba, da je obdolženec že pred izruvanjem mejnikov takšno namero sporočil oškodovancu. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.8.2015, na katerega se sklicuje pritožba, sicer res izhaja, da je oškodovanec kot tožilec zaslišan kot priča izpovedal, da mu je obdolženec rekel, da bo mejnike „ven metal“, vendar iz njegove izpovedbe ni razvidno, ali se je ta izjava obdolženca nanašala na mejnike, ki so predmet tega kazenskega postopka, saj je povedal, da mu je to obdolženec rekel že dolgo nazaj, kakih pet ali šest let, obravnavani dogodek pa je bil leta 2012, torej tri leta pred oškodovančevim zaslišanjem. Brez podlage v spisovnih podatkih je tudi trditev pritožbe, da je obdolženec po prejemu sodbe upravnega sodišča dva mejnika vrnil. V pritožbi izpostavljena trditev, da obdolženec na dopis pooblaščenca, naj poleg dveh mejnikov, ki jih je že vrnil na ustrezno mesto, to stori še s tretjim mejnikom, ni zanikal, da je dva mejnika vrnil, ne predstavlja dokaza, da jih je on odstranil. Obdolženec pač ni reagiral na dopis pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, vendar to ne pomeni, da je priznal dejstva, ki jih je navedel pooblaščenec v dopisu. Pritrditi je sicer pritožbi, da izginotje mejnikov sovpada s časom, ko je obdolženec vložil zahtevo za obnovo postopka za določitev meje, vendar ta okoliščina in v pritožbi ponovno izpostavljen motiv za odstranitev mejnikov, do katerega se je sodišče prve stopnje že opredelilo v izpodbijani sodbi, po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje za gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo, da je obdolženec storil dejanje.

7Pritožnik ni v pritožbi navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilno presojo sodbe, zato je njegova pritožba neutemeljena. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, je njegovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

8Ker pooblaščenec oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspel, mora oškodovanec kot tožilec plačati stroške pritožbenega postopka, to so stroški in nagrada obdolženčeve zagovornice (za vložitev odgovora na pritožbo), morebitni potrebni izdatki obdolženca in sodna taksa, ki je odmerjena po tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).