VSL sodba I Cpg 999/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110119/2013 z dne 5. 7. 2013 v 1. in 3. točki izreka.

2V pritožbi zoper sodbo tožena stranka zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zvezi s plačilom druge začasne situacije v znesku 7.007,85 EUR tožena stranka v pritožbi ponovno navaja, da je za ta dolg tožeči stranki poslala v potrditev medsebojno kompenzacijo, vendar se tožeča stranka z njo ni strinjala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da predloga za kompenzacijo ni potrdila in da tožena stranka tožeče stranke nikoli ni obvestila o izvedenem pobotu. Ob uporabi 2. odstavka 214. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka vtoževane terjatve iz tega naslova ni plačala. Ker je tudi ni konkretizirano prerekala niti po temelju niti po višini, višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu utemeljen.

6Pritožba navaja, da je tožena stranka račun št. 25-13 v znesku 15.491,31 EUR z dne 16. 4. 2013 zavrnila z obširno obrazložitvijo in (delno) potrditvijo v višini 6.115,34 EUR.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke o tem, da je končna situacija sestavljena na podlagi obračunskih izmer iz potrjene gradbene knjige, ki jo je v celoti podpisala tudi tožena stranka. Tožena stranka ni niti tekom izvedbe del niti po zaključku teh del grajala ne po kvaliteti ne po obsegu (to je storila šele v pritožbi), zato so njeni ugovori glede kvalitete opravljeni del oz. glede cene za posamezna dela neutemeljeni in prepozni. Tožena stranka namreč ni prerekala trditev tožeče stranke o tem, da je tožena stranka po izvedenih delih objekt prevzela s tem, ko ga je začela uporabljati. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno kot pavšalne ocenilo navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka namesto za dela na ostrešju v znesku 4.879,12 EUR zaračunati manj po domnevno izstavljenem računu podizvajalca, saj tega ni z ničemer utemeljila. Trditve tožene stranke v pritožbi v zvezi z ugotovljenimi napakami so zato nedovoljena pritožbena novota in jih višje sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Ker tožena stranka ni grajala stvarnih napak takoj po zaključku del, končna situacija pa je bila izdana skladno s potrjeno knjigo obračunskih izmer, tožena stranka sedaj več ne more uspeti z ugovornimi navedbami, da tožeča stranka ni izvedla zidanja dimnikov s prefabriciranimi elementi, zaradi česar naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do zneska v višini 1.568,45 EUR. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, tožena stranka sploh ni navedla, katero postavko po končni situaciji s tem izpodbija.

9Pravilno sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, zakaj bi bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen in to kljub ugovorom tožeče stranke v tej smeri. Tožena stranka namreč le pavšalno zatrjuje, da naj bi prišlo do zamude. Prav tako tožena stranka ni navedla nobene pravne podlage za zadržanje sredstev v višini 485,00 EUR zaradi nepredložitve bančne garancije s strani tožeče stranke. Zato so tudi trditve tožene stranke o tem, da dela niso zaključena in utemeljevanje pogodbene kazni glede zadržanja 10 % vrednosti izvršenih del zaradi nepredložitve garancije za zavarovanje v garancijski dobi, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10Pritožnik zahteva, da sodišče zasliši predlagane priče, ki niso bile zaslišane. Iz zapisnika naroka o glavni obravnavi ne izhaja, da bi tožena stranka uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nezaslišanjem prič, zato je njeno sedanje opozarjanje v pritožbi v skladu z 286.b členom ZPP prepozno.

11Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da niso utemeljeni ugovori tožene stranke, da ni dolžna izvesti plačila po končni situaciji zato, ker ni bil izveden tehnični pregled, ker tožena stranka še ni pridobila uporabnega dovoljenja ter zato, ker ji tožeča stranka ni izročila A-testov, garancijskih listov in podobno. Vse naštete obveznosti tožeče stranke, ki naj bi jih ta ne bi izpolnila, so postranske obveznosti glede na glavno obveznost tožeče stranke: izvesti gradbena dela po izvajalski pogodbi in glede na glavno obveznost tožene stranke plačati tako izvedena dela. V nasprotju z načelom sorazmernosti in načelom prepovedi zlorabe bi bilo, če zaradi tega toženi stranki ne bi bilo treba plačati izvedenih gradbenih del, ki jih je prevzela s prevzemom objekta v uporabo.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).