VSL sodba V Cpg 1157/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama (v nadaljevanju: tožena stranka) naložilo solidarno plačilo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača 576,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2008 oziroma podrejeno od 31. 3. 2012 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilni del sodbe po tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravnomočen.

Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.000,00 EUR (III. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka solidarno dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 249,01 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka določenega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper I., III. in IV. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijani I., III. in IV. točke izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v 4. točki razlogov razložilo pravno razmerje med pravdnima strankama, ki je opredeljeno v 2. členu Licenčne pogodbe z dne 25. 9. 2009, dopolnjene z aneksom št. 1 z dne 29. 9. 2009 (v nadaljevanju: pogodba, A1 in A2). Tožeča stranka naj bi kot pridobitelj licence pridobila pravico do proizvodnje licenčnega izdelka in ekskluzivno pravico njegovega trženja po vsem svetu, razen v državah nekdanje SFRJ, kjer je bila njena pravica trženja neizključna. Predmet licence je naprava za čiščenje in vlaženje zraka, ki se pritrdi na radiator in je sestavljena iz plastične posode s pokrovom, magnetov in kovinskih nogic.

Odmena tožene stranke za uporabo predmeta licence je znašala 1 EUR od vsakega prodanega izdelka za prvih 250.000 prodanih izdelkov, po preteku šestih let pa do 0,10 EUR na prodan izdelek (prvi odstavek 4. člena pogodbe).

Za prvih 8.000 kosov licenčnega izdelka, ne glede na njegovo dejansko prodajo, je tožeča stranka toženi stranki v skladu s četrtim odstavkom 4. člena pogodbe, 29. 6. 2010 nakazala licenčnino v znesku 8.000,00 EUR. Tožeča stranka do leta 2012 ni zagnala proizvodnje licenčnega izdelka. Tožena stranka je 14. 3. 2012 od pogodbe odstopila.

6Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.(1)

7Tožena stranka v pritožbi ne zanika, da tožeča stranka ni prejela sedmih strani dokumentov, naslovljenih s "Tehnološki postopek". Z navedenim dokumentom bi tožeča stranka morala razpolagati, ker se nanaša na sestavo licenčnega izdelka, torej zgornjega pokrova, korita ter plastičnih nogic. Tožbeni zahtevek predstavlja vrnitev plačane licenčnine v posledici odstopa od pogodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pravno odločilnega pomena le, ali je bil razlog za vrnitveni zahtevek tožeče stranke v neizpolnitvi pogodbene obveznosti tožene stranke. V 5. točki razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka tožeči stranki dejansko ni predala tehnološke dokumentacije, kjer bi bila določena med drugim vrsta plastike, vrsta magnetov, navodila o načinu izdelave in optimizaciji proizvodnje.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je bila obveznost tožene stranke izročiti tožeči dokumentacijo, ki se nanaša na popolno izdelavo izdelka že ob sklenitvi pogodbe. Zato niso pravno odločilnega pomena pritožbeni razlogi, da dokumentacija (tehnološki postopek) sploh ni bila bistvena za izdelavo izdelka. Pri tem ni odločilno v kateri fazi izdelave izdelka naj bi tožeča stranka določeno dokumentacijo potrebovala, kot tudi ne, ali gre za tehnično ali tehnološko dokumentacijo.

V drugem odstavku 708. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da je dajalec licence dolžan izročiti pridobitelju licence tudi tehnično dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo predmeta licence. Slednje pa ne pomeni, da dajalec licence ni dolžan pridobitelju licence izročiti tehnološke dokumentacije. Posebej še zato, ker je bila tožena stranka tožeči stranki dolžna izročiti poleg tehnične tudi tehnološko dokumentacijo. Po 709. členu OZ pa je dajalec licence dolžan dajati pridobitelju licence vsa navodila in obvestila, ki so mu potrebna za uspešno izkoriščanje predmeta licence. V 5. členu pogodbe se je tožena stranka zavezala tožeči stranki kot pridobitelju licence izročiti vso potrebno tehnično dokumentacijo, posredovati vse ostale informacije ter mu nuditi tehnično in tehnološko pomoč, potrebno za zagon proizvodnje.

8Vsebina dogovora tudi po oceni sodišča druge stopnje zajema obveznost tožene stranke izročiti tožeči stranki vso potrebno tehnično dokumentacijo. Tja sodi tudi tehnološka dokumentacija in pri tem za pravilno izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, drobitev pojmov na tehnično in tehnološko dokumentacijo sploh ni bistvena.

9Ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka, po oceni tožene stranke nebistvenih dokumentov tehnološke dokumentacije, ni želela prevzeti skoraj leto in pol pred odpovedjo pogodbe in da se ni odzvala na sestanek v zvezi z dodatnimi pojasnili o magnetih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka toženo stranko k predložitvi dokumentacije pozvala v svojem elektronskem sporočilu 24. 9. 2011, tožena stranka pa ji (v sporočilu 26. 9. 2011) ni odgovorila, da čaka na zagon proizvodnje (A12, A13). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka razpolagala s tolikimi podatki, da je bilo mogoče izdelati vzorec izdelka. Vendar pa je sodišče poudarilo, da slednje ne zadošča za odvezo tožene stranke, da ne bi bila dolžna v skladu s 5. členom pogodbe posredovati tožeči stranki vse potrebne tehnične in tehnološke dokumentacije.

10Tožeča stranka je pred zagonom proizvodnje namreč morala predvideti vse možne zaplete pri izdelavi, do česar je imela tožeča stranka kot investitor stvarno utemeljen interes, ki je bil tudi pogodbeno pravno varovan. Zato tudi niso pravno odločilnega pomena pritožbene trditve, da tožeča stranka ne bi mogla izdelati svoje spletne strani, ker ne bi mogla naročiti ponudbe izdelave orodij pri podjetju P. z dne 9. 6. 2010, če ne bi imela vse potrebne tehnične dokumentacije o licenčnem izdelku. Slednje ni bistveno, ker bi morala tožeča stranka razpolagati z vsemi tehnološkimi podatki in bi ji tožena stranka morala nuditi vso tehnično podporo pri zagonu proizvodnje.

11Glede na obrazloženo pravilno materialnopravno presojo vsebine pogodbenega dogovora med pravdnima strankama, je sodišče druge stopnje kot pravno neodločilne štelo pritožbene trditve, ki jih je navedla tožeča stranka v pritožbi (9 alinej na list. št. 88 in 89). Sodišče druge stopnje slednje poudarja zato, ker navedenih pritožbenih trditev ni prezrlo, vendar jih kot pravno neodločilne ni štelo kot tiste, ki bi kakorkoli vplivale na drugačno odločitev sodišča druge stopnje.

12Pravno odločilno je bilo le dejstvo, ali je tožena stranka izpolnila obveznost v skladu s 5. členom pogodbe, kar je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka z listinskimi dokazi.

Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati pravdne stranke in da bi potrebovalo pri odločitvi strokovno pomoč izvedenca strojne stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Vsebina četrtega odstavka 4. člena pogodbe je po oceni sodišča druge stopnje jasna. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati pogodbene volje pravdnih strank in ni bilo treba iskati njunega skupnega namena.

Če je po mnenju tožene stranke vsebina pogodbenega razmerja sporna, to še ne pomeni, da je res tako. Iz četrtega odstavka 4. člena pogodbe namreč jasno izhaja, da bo pridobitelj licence licenčnino za prvih 8.000 kosov licenčnega izdelka plačal ne glede na dejansko prodajo.

13Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu stališču, da je vsebino četrtega odstavka 4. člena pogodbe mogoče razložiti tako, da če se bo licenčni izdelek prodajal, se bo ta znesek poračunal, če pa do prodaje sploh ne bo prišlo, pa že plačana licenčnina pripada toženi stranki. Iz drugega stavka četrtega odstavka 4. člena pogodbe takšno razlogovanje ne izhaja, ker ne vzdrži logične presoje. Tožeča stranka je morala namreč plačati toženi stranki 8.000,00 EUR ne glede na dejansko prodajo. Deležna pa je bila ugodnosti, da bo lahko tisti del plačila, ki se bo nanašal na še neprodane kose, upoštevala kot predplačilo licenčnine za v naslednjih obračunskih obdobjih prodane kose.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je to le delno plačilo in nima pravne narave garancije za izpolnjevanje pogodbe, kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje skušala prikazati tožena stranka.

14Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno sklepalo, da je bila obveznost tožene stranke izročiti tožeči stranki vso dokumentacijo v skladu s 5. členom pogodbe. Šlo je torej še za sklenitveno fazo pogodbe. Presoja pravilnosti izpolnitvene obveznosti pogodbenih strank po 102. členu OZ, ni bila pravno odločilnega pomena.

15Sodišče je ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 18.000,00 EUR. Tega dela odločitve v izpodbijani sodbi, tožena stranka ni konkretizirano napadala. Na pavšalne pritožbene razloge pa sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati kot tudi odgovarja le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno (pogodbeno) pravo, kot tudi določila OZ, navedena v 6. - 9. točki razlogov izpodbijane sodbe, so bila pravilno uporabljena. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP: dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.